Stavim, da vam po branju uspešnice Čudo v spominu ni ostal samo pogumen August, temveč tudi predrzen Julian. Pomislite, kako ste se zdrznili ob tem fantu, ki si je v Čudu med drugim izmislil igrico, imenovano kuga. Kaj se je motalo po glavi tega 11-letnika, ki Augusta ni znal sprejeti, razkriva nadaljevanje Julianova zgodba. Je ta le stokajoče iskanje odpuščanja ali tudi kaj več?
Julianova zgodba ni pripovedni presežek, obseg in slog besedila sta skromnejša, konec romana je za marsikoga celo pretirano pocukran, a vseeno knjiga predstavlja smiselno nadaljevanje pomembne teme, ki je nakazana že v Čudu – medvrstniško nasilje.
“Zaradi strahu včasih celo najprijaznejši dečki rečejo in počnejo stvari, ki jih sicer ne bi.”
Če sprejmemo, da se za vsakim agresivnim vedenjem v resnici skriva ranjenost (tako Jesper Juul v Agresivnosti), potem je Julianovo postopno razkrivanje svojega doživljanja Augustovega prihoda na šolo odličen praktični dokaz te teze. Julian, ki sicer prihaja iz na videz neoporečne družine, sposoben, samozavesten in med vrstniki zelo priljubljen fant, v svojem bistvu namreč ni zloben, čeprav so njegova dejanja, v Čudu že predstavljena, v Julianovi zgodbi pa pojasnjena z novega zornega kota, prav taka: zlobna. A kaj vidimo, če si jih ogledamo od blizu?
“Včasih sovražimo stvari, ki se jih bojimo.”
To je zgodba o moči opravičila, o kesanju in priznavanju lastne šibkosti. Ko Julian pravi “Saj nisem psiho!”, mu sicer verjamemo, a z njim težje sočustvujemo, saj smo osredotočeni na posledice njegovih dejanj – Augusta je trajno prizadel, Augustov obraz pa govori o bolezni, drugačnosti, in ta je nedotakljiva. Kako naj bralec pogleda skozi Julianove prste? Mogoče mu začne odpuščati že na prvih straneh, ko fant prizna: “Ob prvem pogledu na Augusta, no, sem si želel zakriti oči in miže zbežati. Bamf! In kdorkoli reče, da to ni njegova prva reakcija, ko vidi Auggieja Pullmana, ni iskren. Resno.”
PEDAGOŠKI NAMIG: Pomenljivi razmisleki ob branju romana se lahko razvijejo tudi ob liku Julianove matere in njenega zaščitništva do sina, ravnateljevem vidiku vključevanja Augusta v šolo in babičini vlogi, saj s svojo izkušnjo iz otroštva vnuka povabi k osebni odgovornosti. Prav ta je idejno gonilo tega nadaljevanja uspešnice Čudo in v njej, sploh če romana dojemamo kot celoto in ju beremo enega za drugim, vidim možnosti za nove in nove bralne dejavnosti pri pouku v osnovni in srednji šoli. Mlade vprašajmo: Kako se vedemo do vrstnikov? Kdo v razredu je predmet posmeha? Kaj nas pri njem moti, zakaj potrebujemo nekoga, na katerega kažemo s prstom? Kaj lahko naredi tisti, ki je tarča posmeha? V kakšne ljudi želimo odrasti? Kdaj naj se v medvrstniške spore vključijo starši ter učitelji in kdaj naj jih gladijo otroci sami? Zakaj se tako bojimo drugačnosti, bolezni, invalidnosti in drugega? Kakšne predsodke gojimo o teh temah? Ali jih lahko ovržemo? Kako naj se odzovemo primerneje?
“Ena napaka te še ne določi, Julian. Me razumeš? Samo naslednjič moraš ravnati bolje.”
R. J. Palacio: JULIANOVA ZGODBA (Ocean, 2017, 104 str., prevedel Boštjan Gorenc)
