Kaj se zgodi, ko fanta, zaljubljenega v televizijo, postaviš v domače okolje afriškega slona, tega velikana pa posadiš pred televizijski zaslon? Kateri se bo novemu okolju hitreje prilagodil? Ali ju bo mučilo domotožje? Razvozlajmo sporočilo dvojezične slikanice Kulturna izmenjava.
Slikanica priljubljene argentinske avtorice ISOL (poznate njenega Porednega Petita?) se začne tako: “Gašper je že šest ur gledal televizijo.” Za odraslega bralca je ta poved dovolj za vzgojni samogovor: Ali ni to vseeno maaaalo preveč?! Kje ima fant starše?! Otroci pa isti uvod slišijo drugače. Moj 4-letnik ga je komentiral z začudenim: ‘Uuuu, 6 ur!’, čeprav o razliki med eno uro in šestimi urami po moje še ne ve veliko.
V naslovu omenjena kulturna izmenjava se zgodi med Gašperjem in slonom po imenu Bombo. Slon se zasidra v udobje fotelja in televizije, Gašper pa se odpravi ob morje k slonovi družini.
Kaj mislite, se slon kaj upira lenobnosti, v katero je pahnjen? Hitro stapljanje s televizijskim zaslonom je vidno v njegovih vse bolj vrtečih se očeh – aklimatizacija je več kot uspela. Ko je čas za vrnitev domov, mora Gašper slona celo potisniti čez prag!
In kako se Gašper znajde pod afriškim soncem? Odtegnitev od televizije zanj ni nič stresna, nasprotno – v slonovem habitatu se zelo zabava. Spoznava naravo in živali, se druži ter radovedno opazuje svet okoli sebe. Na njegovem obrazu se riše nasmeh, njegovo telo je gibko. Pred televizijo se je zdelo drugače.
BEREM SINKU: Mojega sobralca v Kulturni izmenjavi najbolj zabava slonovo ime. Bombo je namreč skoraj tako kot … Bimbo!
POSEBNOSTI: Slikanica je oblikovana v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo, je dvojezična (slovenskemu prevodu je dodan španski izvirnik), nagrajena je bila s priznanjem Astrid Lindgren, v Sloveniji pa nosi znak zlata hruška.
Gre knjigo brati kot kritiko slehernega posedanja otrok pred televizijskim zaslonom? Mislim, da je sporočilo manj črno-belo. Kulturna izmenjava je namreč dober odriv v kritično razmišljanje otrok in odraslih o tem, kaj nam daje ena kultura in kaj druga. Kako svoj prosti čas preživljamo na eni strani zemlje in kako na drugi? Ali imamo ob tem ljudje kaj skupnega? Da, oboji se napajamo od doživetij, lastnih ali tujih, resničnih ali virtualnih.
GDČ. ŽREB: Kam bi se na kulturno izmenjavo podal ti, televizija gor ali dol? Svoj odgovor zapiši v komentar pod to objavo do nedelje, 2. 5. 2021, do polnoči. Nekomu od sodelujočih bom poklonila slikanico Isol, Kulturna izmenjava.
PEDAGOŠKI NAMIG: Knjiga je primerna za branje v vrtcu in prvih razredih osnovne šole. Ob njej se lahko z otroki pogovarjamo o gledanju televizije (časovne omejitve, kakovostne vsebine …), skupaj lahko poiščemo dobre strani takšnega preživljanja prostega časa in slabe. Naredimo lahko načrt zmerne uporabe televizije. Otroke vodimo k razmisleku o tem, kaj je Gašper doživel v Afriki – spomnimo lahko na pojme, kot so ‘čuječnost’, ‘resničnost’, ‘stik z naravo’. Kaj je ob gledanju televizije doživel slon? Bi tudi otroci privolili v takšno kulturno izmenjavo? Kam bi odšli in zakaj?
Preberite še #matigovor Predšolski otroci in risanke? Seveda!
Ko se Gašper vrne domov, na televizijskem sporedu ni nič zanimivega – zanj se je življenje zgodilo drugje. Afriška izkušnja je zanj priložnost, da uravnovesi svoje preživljanje česa pred televizijskim sprejemnikom. In slon? Kaj bo o kulturni izmenjavi, ki jo je preživel izključno na fotelju, povedal svojim staršem? “Mama, ata, televizijo hočem,” je konec, ki si ga zlahka predstavljam. Kaj pa vi?
ISOL: KULTURNA IZMENJAVA (Malinc, 2015, 35 str., prevedla Barbara Pregelj)
Objava je nastala v sodelovanju z založbo Malinc.
Na svetu je preveč zanimivih stvari, da bi lahko izbrala le eno “kulturno izmenjavo”. Lahko pa naštejem top 3. Svoje mesto bi zamenjala z žirafo, ker me zanima kako je kadar potrebuješ le dve uri spanca na dan. Prav tako bi mesto zamenjala z mogočnim drevesom v Amazoniji in občudovala svojo okolico. Kar bi še res želela pa je zamenjati mesto z enim izmed mojih učencev s pp, ker spoznala šolo skozi njegov vsakdanj in mu tako lažje pomagala pri njegovih izzivih.
Skandinavija, Nova Zelandija ali pa v kakšen kraj kjer otroke učijo z zgodbami.
V Ameriko, da preverimo, kakšno je življenje goloba v velemestu.
Podala bi se nekam na toplo, izmenjala bi svoje zivljenje s kaksno tropsko ribico. 🙂
Na kulturno izmenjavo bi se odpravila v vlogo učitelja, vsaj za 1 teden.
Prav rada bi se za nekaj časa šla ‘kulturno izmenjavo’ s kakšno sovrstnico, ki pa je živela na tem območju na prelomu v 20.stoletje.
Na sever Evrope (Finska, Norveška) – ali na njen jug (Grčija).
V bistvu me radovednost vleče k japonski kulturi, ker mi je zanimiva po eni strani ta njihova urejenost, sistematičnost, umirjenost in po drugi strani pehanje za visoko storilnostjo, tako da bi rada to doživela v njihovem okolju.
Uf, vprasanje za sodelovanje, mi je dalo misliti. Najprej brez ideje. Potem pogovor z znanko… iskreno priznam, da sem vcasih nerazumevajoca, nestrpna do tujcev, do teh tako imenovanih prebeznikov. Istocasno mi je hudo in nesprejemljivo, da v 21 stoletju sredi zime, sredi gozda, ženska rodi otroka… tako da evo, izziv bi bilo delo prostovoljke v domu za tujce. En da bi bil dovolj, ker bi najbrz ta dan dolgo premlevala … tako kot se nisem znebila vtisov iz ekskurzije v klavnico, dijo-mijo! 😛
Drzim pesti za prebiranje knjige z otrokoma 5 in 7, ju-hej!
Urška, izžrebala sem vas in za knjigo vam ne bo treba nikamor drugam kot na pošto! 🙂
100% Skandinavija.
Podala bi se na Kitajsko (seveda z moznostjo vrnitve). Zanima me, kako se v resnici zivi pri njih.
Vleče me nekam na sever, skandinavske države. Bi se gotovo lahko marsikaj od njih naučila.
Na kulturno izmenjavo bi šla v kakšno odročno Sibirsko vas – kako živijo ljudje, ki so v istem času a povsem drugi realnosti. Kako pa vendarle sodobni svet vpliva na njih. Predvsem pa – kako je, ko ti ni vse na dosegu roke (tako stvari, ki jih rabiš, kot tiste, ki te motijo).