NEVERJETNA LETA – NUJNOST ZA MNOGE DRUŽINE!

Kaj je program Neverjetna leta dal mami in očetu otroka z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo? Kaj je prinesel temu dečku? Zgodilo se je obilo prelomnega, saj sva s partnerjem 14 skupinskih srečanj s strokovnim vodenjem vzela zelo zares in v to vložila veliko časa, učenja in preizkušanja novih spoznanj. Ob koncu obiskovanja programa izpostavljam tudi hvaležnost, da sva bila vanj glede na dolge čakalne vrste sploh lahko vključena v trenutku, ko smo kot družina to najbolj potrebovali!

KAJ V NEVERJETNIH LETIH NAJBOLJ PREPRIČA?

• Ciljna usmerjenost programa. Vnaprej je znan razpored tedenskih tem, na vsakem srečanju so znane točke dnevnega reda, po vsakem srečanju so domače naloge, o katerih poročaš na naslednjem srečanju. Ves čas točno veš, kaj si se naučil, katero metodo si spoznal, ali jo že obvladaš, kakšne občutke zbuja v tebi, kaj ti še manjka do doseganja cilja ipd. Nič mešanja megle, skratka!
• Program je postopen, to pomeni, da se na prvih srečanjih učiš z otrokom prosto igrati in zdi se ti, da že vse znaš. Najbolj te zanima, kako otroka voditi, disciplinirati ipd., a to znanje pridobiš šele v zadnji tretjini programa. Takrat ti je že jasno, da če usvojiš prve pristope v omenjenem programu, bolj ostrih vzgojnih veščin na dnevni bazi skoraj ne potrebuješ več, ker s pozitivnimi pristopi na otroka dobro vplivaš. Vseh oh in sploh izbruhov je manj. Aleluja!
• Strokovno vodenje. Našo skupino sta vodili dve psihologinji, ki sta se odlično izmenjevali, nas spodbujali in primerno usmerjali. Odzivali sta se pomirjujoče, sočutno in odločno. Bili sta izjemno pozorni, zapomnili sta si vsakega udeleženca v skupini in mu pripisali nek pomen. Če se vam zdi pomembno, kdo vodi program, pred vključitvijo to preverite, saj ni nujno, da je vodja skupine po izobrazbi psiholog. Glede na naše družinske posebnosti se mi je zdelo zelo koristno, da sta vodji iz teh vod.
• Skupinska dinamika. V našo skupino je bilo na začetku vključenih 7 družin, po polovici programa smo vztrajale še 4. Zadreg ni bilo, iskrenosti je bilo dovolj, zabave in resnosti tudi. S partnerjem sva se prvič imela priložnost pogovarjati o temah, s katerimi se s starši otrok, ki nimajo vedenjskih in čustvenih posebnosti, ne moreva, vsaj v takšni meri kot v skupini ne. Počutila sva se sprejeto in razumljeno. Pridobila sva pomemben občutek za ‘ne dogaja se samo nam’ in še več smisla za humor.
• Delovni material – izročki na papirju, delovni listi, videoposnetki ter igranje vlog. Na vsakem srečanju smo prejeli povzetke posamezne teme ter delovne liste, ki smo jih reševali in v pregled sproti vračali psihologinjama, ki sta jih pregledali. Na srečanjih smo si ogledali več videoposnetkov (ne)igranih prizorov, o katerih smo se pogovarjali – to so bili najzanimivejši deli srečanj. Naučeno smo pogosto vadili z igranjem vlog v paru ali mešanih skupinah, pogosto pred občinstvom.
• Knjiga Neverjetna leta. Bralcu da zelo veliko novega znanja, a največ aktivacije je po mojem mnenju starš možen le, če obiskuje tudi treninge starševstva, ki jih opisujem v tej objavi.

Tako je videti malo več kot živahnost in trmoglavost: “O, vaš je pa zelo živahen!”

NEVERJETEN VPLIV NA STARŠA

V programu sem pridobila več vpogleda v svoja pričakovanja glede otrokovega vedenja in občutke, ki jih to sproža v meni. Točno sem lahko določila oblike vedenja in področja, ki jih želim pri sinu spodbujati, ter spoznala konkretne načine, kako tako obnašanje krepiti. Neverjetna leta so v meni spet zbudila večjo željo po prosti igri z otrokom, za katero sem pred treningom postopoma izgubila pravo voljo. Ob vseh dilemah, dvomih in vprašanjih, ki so rasla v prvih štirih letih vzgoje, sem zaradi sodelovanja v programu zmožna še več razumevanja do družinske situacije, sebe, partnerja ter sina, kar na vsakodnevni ravni pomeni več optimizma in zaupanja vase ter otroka. Lažje opazim njegov trud in napredek, veliko več uspeha zmorem priznati tudi sebi, ker vem, da moj način vodenja, naučen na Neverjetnih letih, pozitivno vpliva na sinovo vedenje. V programu sem bolje prepoznala, v katerih vzgojnih situacijah se ne znajdem dobro in kako lahko v tistih trenutkih več prostora prepustim partnerju. Predobro, da bi bilo res? Beri naprej.

Da se ob programu Neverjetna leta veliko naučiš, ni samoumevno. Najprej si moraš za obiskovanje srečanj vzeti precej časa – enkrat na teden po 3 ure, ob tem skombinirati varstvo za otroka, službeni urnik, prevoz in še kaj. Če program vzameš zares, si ne želiš manjkati, ker vidiš, kaj izpustiš, če te ni. Resno torej!

NEVERJETEN VPLIV NA PARTNERSTVO

V družini z zahtevnejšim otrokom morata biti starša še močnejša in enotnejša kot sicer. Neverjetna leta so nama s partnerjem dala bolje vedeti, kako zelo se kot posameznika v odnosu do sina trudiva in kdaj nama pri določenih aktivnostih z njim zmanjka volje in moči. Mislim, da sva zaradi programa lažje sprejela, da eden določene reči s tamalim opravi mirneje kot drugi, ter sklenila, da je v teh situacijah bolje, da se takih opravil drži tisti, ki mu gredo od rok. Po vsej sili nama ni treba biti enakopravna, otroka pa s tem izpostavljati nervozi drugega. Mirnost je postala glavni moto naše družine, pa ne gibalna, temveč čustvena, duševna, komunikacijska. Neverjetna leta so za naju s partnerjem pomenila 14 priložnosti, ko sva bila po mnogih letih za več ur sama, brez otroka, čeprav vključena v skupino, a z možnostjo, da se v miru slišiva in vidiva ne le kot starša, temveč tudi kot (precej izmozgana) človeka.

NEVERJETEN VPLIV NA OTROKA

Glavno, kar je sin najprej opazil kot plod Neverjetnih let, je prosta igra s staršem. Že pred programom smo se veliko časa skupaj igrali (Mami, igraj se z mano!), a vseh načel proste igre takrat s partnerjem še nisva poznala. Sin je na te skupne trenutke igre tako močno navezan, da so postali glavna motivacija za vse tisto, česar sicer ne želi storiti – npr. v miru sedeti ob kosilu, se samostojno obleči, pospraviti igrače …

Veščine, ki jih poskušava dosledno uporabljati, so: pohvale, spodbujanje socialnih veščin, naučila sva se, kako otroka motivirati in načrtno nagraditi za večje spremembe (obisk zobozdravnika, miren odhod v posteljo …), že omenjena načela proste igre, spoznali smo tehniko umirjanja z umikom od situacije (te zaenkrat ne prakticiramo), kako vpeljemo naravne in logične posledice, kako vodimo s pozitivnimi stavki (‘Govori tišje, prosim.’ namesto ‘Ne kriči!’) ter kako spodbujamo s stavki ‘Ko boš pospravil igrače, ti preberem pravljico.’ namesto ‘Če ne boš pospravil igrač, ti ne bom prebrala pravljice’.

NEVERJETNA RESNICA

Naše družinsko življenje zaradi Neverjetnih let ni kar naenkrat kot iz škatlice, tudi sinov ADHD ni čudežno izginil. Tisto, zaradi česar so Neverjetna leta vseeno dobesedno neverjetna, je, da sva s partnerjem pridobila več nadzora nad otrokovim vedenjem ter razumevanja večine njegovih odzivov, tako pa tudi midva lažje predvidevava in izbirava svoja ravnanja, za katera verjameva, da na družino dolgoročno vplivajo povezovalno in spodbudno. Bo to odločilno vplivalo na nadaljnji razvoj najinega poba? Iskreno verjamem, da ja, ker so premiki že tu!

---

DODATEK: DRŽAVI IN ORGANIZATORJEM PROGRAMA V RAZMISLEK

Program Neverjetna leta financira Ministrstvo za zdravje RS. Zanimanja za program je po mojih informacijah zelo veliko, zato je pomembno dobro organizirati, kdo bo v program vključen prednostno in kdo ne.

Po mojih izkušnjah je program primeren za sleherno vzgojno situacijo tako doma kot v vrtcu/šoli, zato bi v idealnem primeru znanja programa potrebovali tako starši kot stari starši ter vzgojitelji v vrtcih in učitelji v šolah (vključno s srednjo šolo). Ker si take dostopnosti programa v realnosti verjetno ne gre kmalu zamišljati, si želim, da bi imeli pri vstopu v program prednost starši, ki imajo otroke z že prepoznanimi in diagnosticiranimi težavami v razvoju, v čustvovanju in vedenju (ADHD, avtizem, govorni zaostanek, učne težave …), saj ti živijo drugačen vsakdan z otrokom kot starši otrok, ki teh težav nimajo.

Trma, kljubovalnost, izbirčnost pri hrani, živahnost, občasna nihanja razpoloženja in samosvojost – vse to so otroci (in vse to smo tudi odrasli), a po spoznanjih stroke so te značilnosti pri otrocih z zgoraj naštetimi diagnozami tako pogoste in intenzivne, da ne vplivajo le na otroka, temveč na družino kot celoto. Starša takega otroka potrebujeta posebno skrb in dodatno pomoč v obliki Neverjetnih let, kjer prejmeta več spodbude in usmerjanja kot ob neštetih ali, obratno, zaskrbljujoče redkih obiskih psihologov, pedopsihiatrov, delovnih terapevtov in specialnih pedagogov – ti sicer delajo z otrokom, pogosto celo odlično, toda Neverjetna leta delajo s staršema, ta pa vsak dan z otrokom doma!

O Neverjetnih letih se je razgovorila tudi vodja programa v centru Mala ulica Eva Strmljan Kreslin. Intervju je tukaj.

Treba je zagotoviti, da bodo v program zares vključeni tisti starši, ki to potrebujejo in zmorejo tempo programa. Gre za že v uvodu omenjen čas, ki ga je treba nameniti vsebinam, in količino ter težo pridobljenega znanja, ki ga je treba zagrabiti resno, če želimo, da se stanje v družini dejansko izboljša. Starši smo odgovorni za to, da se v program vključimo le, če ga bomo lahko redno obiskovali, sicer mesto odvzamemo nekomu, ki bi ga bil bolj potreben. Na to je treba opozoriti tudi zato, ker je program zaenkrat brezplačen in zato v očeh javnosti morda premalo cenjen, prav tako je v poplavi vsakršnih starševskih treningov, ki po kakovosti izvajanja zelo nihajo, možno, da nekateri tudi v Neverjetnih letih vidijo le še en nebodigatreba, s katerim bodo poskusili, po treh srečanjih pa brez slabe vesti obupali.