“Veste, kako sem jokala pri tej knjigi. Kar drlo je iz mene, od hlipanja do debelih solz.” Je smiselno začeti tako? Ali knjiga pridobi kaj več, če v bralcu izzove takšen orkan čustev? Mogoče te to, da Sosičeva Balerina, balerina lahko zbudi toliko teže in grenkobe v tebi, dragi bralec, celo odvrne od branja. Morda pa zaradi mojega silnega doživetja žalosti in strahu tudi sam pričakuješ podobno – knjigo nekega dne zares odpreš, iz tebe pa ne pride niti kaplja solza. “Kako ta Gdč. knjiga pretirava,” si misliš, ko roman razočarano zapreš. Zato raje začnem tako, kot piše na platnici – metulji ne vejo, kaj so vrata. Bi zato, da letijo, sploh morali?
Deklica, katere imena ne spoznamo, ve veliko stvari. Opazi podrobnosti v svojem vsakdanu, obraze ljudi, ki so ji ljubi, ve, čigava bližina ji ne godi. A vseh drobcev, niti najmanjših, v svojem življenju, omejenem na domačo hišo in majhen primorski kraj, ne zmore povezati v celoto, ki bi ji omogočila govor, skrb zase in drugo.
Balerina je vzdevek deklice, ki odrašča pred bralčevimi očmi kot bitje z veliko osebnostjo, z neznano medicinsko diagnozo, a z večkrat ponovljeno mislijo: Balerina ni bila zmeraj takšna. Nekaj se je krepko spremenilo po njenem 7. letu, ko je začela molčati, močiti posteljo in se glede na mokroto med nogami orientirati v času – to je jutro. Zjutraj pride mama. Mama. In oče, ki ji slej ali prej sledi. Dva človeka, od katerih je Balerina odvisna noč in dan.
V kratkem romanu je Marko Sosič, tržaški pisatelj, z izvirnim slogom posnel na videz nepovezano zaznavanje v Balerinini glavi. Balerina med pripovedjo odraste v žensko, njen notranji monolog pa se ne spreminja, še vedno spominja na otroka. Njen dan je natančno določena rutina, s točno predvidenimi koraki, ki jih dela, njeno čudenje svetu je tako, kot bi se vsak dan zazrla v nekaj novega, čeprav že leta gleda v isto reč. Njeno razmišljanje je polno preprostih in kratkih povedi, drobnih asociacij, ponavljanj in retoričnih vprašanj.
Njene misli resda nimajo glasu, a Balerinino vedenje pove skoraj vse: ko se steguje na prste in pleše kot baletka, je napeta. Ko jo je strah ali je jezna, pograbi prvo stvar pri roki in jo vrže. Večje uničenje – večja sprostitev. Kako narobe bi bilo, če bi Balerino označili kot neobvladano, bolno bitje, celo nevarno drugim. Naučila se je izražati po svoje, ker drugače ni zmogla. Njena sreča so ljudje v okolici, ki so njeno govorico razumeli.
“In jaz sem srečna, ker če bo vse prav, bom šla zdaj v nebesa in bo mama pela z menoj.”
Balerina, balerina ne predstavi le usode odraščajočega dekleta s težjo duševno motnjo, temveč je zgodba o tem, kako ob taki osebi biva in čustvuje celotna družina. Balerinina rešilna bilka je sprejemajoča in razdajajoča mati. Ne glede na to, koliko stisk ima sama, kolikokrat za kratek čas zapusti družino in vzame tableto, ki pomeni njen odmor, se mama zmeraj vrne. Dokler, ko očeta že dolgo ni več pri hiši in je seveda vse drugače, tudi mama ne ostari in zaspi.
Kam z Balerino potem, ko je v hiši le še njen odrasli brat, Ivana, Balerininega otroškega princa na belem konju, pa zagotovo ne bo naokrog, je vprašanje, ki si ga naša družba, država in sleherna družina z otrokom, ki ni sposoben skrbeti zase, zastavlja tudi danes. Kam torej takrat, ko se zdi, da tudi metuljev ni več? Preberi to čudovito besedilo.
Marko Sosič: BALERINA, BALERINA (Beletrina, 2017, 132 str.)
