Med branjem mladinskega romana Čisti krik čutiš vlago irske pokrajine, vidiš skrivnostne zalive, visoko travo, slišiš veter … Še najbolj pa želiš pomagati Shell, najstnici, ki mnogo prehitro izgubi varnost in zanesljivega zaupnika. Zakaj prebrati to dragoceno besedilo Siobhan Dowd, pri nas priznano z zlato hruško?
Bralcem, še posebej ga priporočam tistim ob koncu devetletke in srednješolcem, bo roman zanimiv predvsem zaradi Shell. Deklica živi v zlomljeni družini. Zaradi bolezni je izgubila mater, oče pa ne zmore skrbeti za tri odraščajoče otroke. Zateka se k pijači. Njegova alkoholizirana razčlovečenost je otrokom nevarna, Shell, najstarejšo med otroki, pa spravlja v zadrego. Čutiti je očetovo čustveno zlomljenost po ženini smrti, a opravičiti jo je silno težko. Shell skrb za družino prevzame nase, zato se oddalji od vrstnikov. Pouka postopoma ne obiskuje več.
“Pomol je razočaran most, je včasih govorila mama, vsakič ko sta z roko v roki hodili po njem. Nekam bi rad prišel, ampak na koncu mu zmanjka poguma.”
Ena od glavnih tem romana je neželena najstniška nosečnost, česar so najstniki, tako sodim po mnenju srednješolcev, s katerimi se kot profesorica slovenščine redno pogovarjam o mladinski literaturi, po eni strani že siti, sploh kadar avtorji žugajo s prstom. A prav v Čistem kriku je nosečnost prikazana izvirneje. Opazujemo neverjetno Shellino zanikanje tega stanja in družbeno neseznanjenost s telesnimi spremembami, ki se zgodijo med nosečnostjo in porodom.
Siobhan Dowd mladostnikom ne soli pameti, temveč nosečnost v pripoved vpelje kot naravno posledico življenja Shell. Skoraj nemogoče se zdi, da se zanositev tej deklici, tako željni ljubezeni, razumevanja, prijateljstva, bližine, dotikov in spoštovanja, ne bi zgodila. Žal ob tem v odločilnih trenutkih nima podpore ljubimca, niti strokovne zdravstvene pomoči. Razplet je tragičen.
Na Gdč. knjigi preberi tudi moj vtis o mladinski detektivki Siobhan Dowd, Uganka Londonskega očesa.
Ali si vedel, da je ta pisateljica napisala osnutek za mednarodno priznan roman Sedem minut čez polnoč? Po smrti Dowdove je roman dokončal pisatelj Patrick Ness.
Pripovedovalcu v Čistem kriku uspe oživeti zatohlost in vlažnost majhnega kraja na irskem podeželju. Ljudje se jasno delijo na premožnejše in revnejše, misleč, da se njihova notranja življenja nikoli ne morejo srečati. Kakšna zmota!
Izstopa lik mladega duhovnika, še en odpadnik, podoben Shell, ki v 80. letih 20. stoletja, to je pripovedni čas romana, ne more neopaženo voziti vijoličnega avtomobila in maševati s takim žarom in svobodomiselnostjo, kot si jo je zamislil. Moški, ki bi lahko postal edini pravi prijatelj strte Shell, mora naposled oditi.
“Ni ti treba umreti, da prideš v pekel, Shell. Vsak bebec te lahko spravi tja.”
Čisti krik pokaže, kako vztrajati, ko se zdi, da je edina možnost konec. To pogumno zgodbo močno priporočam v branje, pa ne le mladini, temveč širše!
