O romanu Mala dežela (Petit pays) govori široka publika, to je nenazadnje zgodba z avtobiografskimi prvinami, te pa nas običajno prevzamejo še bolj kot povsem izmišljene. Zakaj naj bo Gaël Faye še bolj opažen tudi v Sloveniji, pojasnjujem v nadaljevanju, ki ni gola obnova besedila, temveč bralna izkušnja, polna močnih občutkov.
Gaël Faye (1982), glasbenik in pisec, v prvoosebni pripovedi časovnico in zemljevid postavi ozko. S časom zareže v mladost glavnega lika, Gabriela, za glavna dogajalna prostora pa določi dve afriški državi, Burundi, Gabyjev dom, in Ruando, domovino njegove matere.
Pripovedovalec želi verjeti, da je od teh malih dežel zdaj distanciran, živeč v Franciji, a ves čas (ne)hote potrjuje tisto, o čemer poročajo mnogi, ki so izgubili svoj dom: svojih korenin ne pozabiš. Preteklost te zasleduje ali pa začneš v njen krvavi obraz zreti sam. Mučenje ali ne, Gaby daje vedeti, da ne more nadaljevati, če te zgodbe ne napiše.
“Ta dežela je bila polna šepetov in ugank.”
Gabyjevi prvi spomini na Afriko so mirni, nič kaj posebni – igra, ljubezen staršev, nagajanje sestri Ani. Kdo bi želel spremembe? Potem se zgodi vojna, in to ne samo ena, ki v pripovedovalca naseli nemir. Neskladje med stvarnostjo in neko zidealizirano, naivno podobo sveta, ki jo ima kot otrok, je glavni motiv Male dežele. Kako sprejeti sedanjost, če nanjo nisi pripravljen? Če nanjo niso pripravljeni politiki, sorodniki, znanci … še tvoja starša, v katera se trudiš zaupati, ne?
Gaël Faye pravi: “To je zgodba o izgubljenem raju; ljudje želijo pogosto ostati otroci.”
V prvi ravni zgodbe spremljamo družbeno-politično dogajanje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, rasizem in kup nesmislov, ki vodijo do spopadov v obeh državah, v drugi pa vpliv vojne na posameznika, prijateljstva, družino in širšo skupnost.
Mala dežela je del poletnega branja Gdč. knjige. Priporočilni seznam kakovostnega branja preglej tukaj.
Gabyjeva starša se razideta, materino psihološko stanje se vse bolj slabša, bivanje v ulici, ki je bila še pred časom sinonim mladostniškega hedonizma, postane nevarno zaradi tolp in orožja. 11- letni Gaby odraste v trenutku, ko si tega niti najmanj ne želi. Uči se prevzemati odgovornost za svoja dejanja, a ob tem nima vzornika, nima časa za premišljeno sprejemanje odločitev, še za kesanje ga je premalo. Tisto, kar se naseli v fanta in ne preneha niti, ko odraste onstran vojne in družinskih razprtij, sta uničujoča krivda in strah. Kako naj ju premaga?
“Genocid je naftni madež; kdor se ne utopi v nafti, je za vedno premazan z njo.”
PEDAGOŠKI NAMIG: Knjigo posebej priporočam v branje srednješolcem, saj bodo v njej prepoznali za najstništvo še kako značilne begajoče občutke, o katerih pogosto ne upajo spregovoriti, Gaby pa jih izpove iskreno. Zgodba je navdihujoča in kaže na pripovedovalčev optimizem v grozečih okoliščinah. Ob tem preberite tudi ta odličen intervju z avtorjem, v katerem se razgovori o avtobiografskosti v Mali deželi, svoji poklicni poti in ustvarjalni sili, ki ji sledi.
