Obožujem branje točno takšnih romanov, kot je delo Italijanke Darie Bignardi Popolna akustika. Pripoved o propadajočem zakonu je v opomin vsem tistim, ki mislimo, da se nam kaj takega že ne more zgoditi. Kaj ustvarjamo s partnerjem, kako to gradimo in zakaj v nekem trenutku vse porušimo?
Popolna akustika bi z ne tako atraktivno naslovnico šla zlahka mimo mene, če je ne bi izpostavila Alenka, ki piše knjižni blog Literarna lekarna. To je prva knjiga, o kateri smo se julija pogovarjali v njenem istoimenskem e-bralnem klubu. Ta odstavek dojemi kot a) zahvalo Alenki za bralno idejo, b) dokaz, kako dobri naslovi krožijo med bralci, ki si med seboj zaupamo, in c) vabilo, da se pridružiš Alenkinemu bralnemu klubu tudi ti (tukaj je).
V Popolni akustiki me slog pripovedi sicer ni popolnoma prepričal. Na več mestih se mi je zdel pretirano preprost in nepretehtano odsekan. Kot bi pripovedovalcu manjkalo izvirnosti ali pa pisateljici besed? Branje je hitro, v njem izpostavljen družbeni in osebni problem pa večno aktualen.
Zgodba je podobna tistemu, kar sem že prebirala v čudovitih romanih, kot so Dnevi zavrženosti Elene Ferrante, Midva Davida Nichollsa in Črnina in srebro Paola Giordana. Saga razpadajočega zakona je v Popolni akustiki izpovedana iz ust moškega.
Popolna akustika je na seznamu POLETNEGA BRANJA GDČ. KNJIGE. Je tam še kaj užitnega zate? Poglej.
Arno, poklicni glasbenik, zadovoljen mož in oče treh odraščajočih otrok, je čez noč zapuščen. Žena Sara v poslovilnem pismu zatrjuje, da mu ne bo povedala, kam gre, temveč le, da tja mora nujno oditi. V bralcu se nemudoma pojavijo očitki tej njeni odločitvi (seveda jih je poln tudi Arno). Kaj pa otroci? Zakaj se nista pogovorila, kaj če se je Sari kaj zgodilo? Ženska, kje imaš glavo?
Seveda zgodba ni tako enoplastna. Arno začne aktivno raziskovati preteklost svoje žene. Sprva besni, potem pa vse bolj vdano spoznava resničnost njenega izginotja. Ko se ženi najbolj približa, njegovo spoznanje o sebi in drugem doseže vrh. Sledi (ne)pričakovana pomiritev čustev.
“Trinajst let živim z njo, ljubim se z njo, se prepiram, dolgočasim, preračunavam z njo denar, se pogovarjam o otrocih, o tem, kdo bo kupil kruh, kdo bo skočil pred spanjem na teraso po mačka, v kopalnici najdevam njene rabljene vložke, lase pod prho in smeti okrog koša, ker ne pazi, ko jih odvrže. To je ljubezen.”
Intima zakoncev je resda orisana samo s perspektive enega, a Arnovo videnje zakona daje vedeti, da ljubezenske odnose večinoma začnemo v vznesenosti. Živimo jih s spominom na ta prvotni zanos, ki mu nekateri rečemo zaljubljenost, drugi strast, tretji zaslepljenost. Pogosto pozabimo, kaj odnos predstavlja čez čas, ob službi, ob hobijih, ob otrocih, ob hišnih ljubljenčkih, ob biološki starosti – torej tukaj in zdaj. Kdo sta vidva danes?
“Vsega ni mogoče razumeti, Arno. So tudi stvari, ki jih je treba čutiti, ne razumeti.”
Popolno akustiko sem brala s prevladujočo željo, naj se Sara in Arno naposled spet zbližata. Povsem verjetno je, da bi takšen konec čutila kot nadležno osladen, toda še težje prebiram zgodbe, v katerih te ponovne združitve ljubimcev ni. Grenko delo.
Roman svari: ne sedi na lovorikah nečesa iz mladosti, ne pozabi nase in kar se da pogosto preverjaj svoje občutke do partnerja. Ne presliši jih, niti ne spreglej, ko ti on namigne ali jasno pove, da v njem vlada nered. Arno je zaspal, Sara pa se je nepričakovano prebudila. Neakustičnost svoje sorte, kajne? Da, grenko delo.
