Ko še ne 5-letnik vpraša: “Mami, se mi bodo posmehovali?”, si najprej zelo presenečen. Potem te začne zanimati, od kod te misli tako mali glavi in telesu. Zakaj že tako zgodaj nekatere svoje odločitve otrok sprejme šele, ko si odgovori na to vprašanje? Nato pa, vsaj zame, odlična ugotovitev, ki je lahko v pomoč še komu: ali ni to, da otrok že tako kmalu sprašuje o nečem, kar ga bo doletelo najpozneje v šoli, priložnost za to, da se že zgodaj nauči, kako ravnati, ko se posmeh zares zgodi?
Prva napaka, ki jo je mogoče storiti v odgovor na otroški: “Mami, se mi bodo posmehovali?”, je odrasla laž: “Ne, ljubček, ne bodo se ti posmehovali.” Res verjamete v to? Krasno, morda so bile vaše socializacijske izkušnje res tako pozitivne, da se drugi nikoli niso posmehovali vam (ste se morda vi njim?), ni pa nujno, da bo to srečo imel tudi vaš otrok.
Zato je ena od nalog starša ta, da otroka pripravi na družbeno stvarnost, ki je drugačna od tiste doma. “Da, povsem mogoče je, da se ti bo kdaj kdo posmehoval. Daj, poskusi premisliti, kaj lahko storiš takrat, ko se boš zaradi tega počutil zelo bedno, in morda zaradi posmeha nikoli več ne boš hotel obleči tistih zelenih hlač s kengurujem,” se zdi ustvarjalnejši in učinkovitejši odziv na otrokovo zanimanje o posmehu.
Mogoče posmeh lažje razumem, ker sem bila kot otrok in najstnica tarča posameznikov, ki so si dali duška. Puščice so usmerili v že tako ranljivo in občutljivo dušo, ki je za trajno poškodbo samozavesti potrebovala le nekaj posmehljivih situacij, da je začela verjeti, da je z njo marsikaj narobe. O tem zelo neumnem sklepu bom na Gospodični knjigi več zapisala v eni od naslednjih objav – pri nastajanju te lahko sodeluješ tudi ti. Kako? Povabilo k sodelovanju je na koncu objave.
Odpovedovanja samemu sebi zaradi posmeha drugih svojemu otroku ne želim. Nočem, da odločitve o tem, kakšno frizuro bo nosil, kakšno obleko bo izbral, kakšne čevlje bo obul in ali bo nosil torbo čez rame ali na hrbtu, se vpisal v poklicno šolo ali gimnazijo in podobno podreja posameznikom, ki se tako radi zabavajo na račun drugih.
Ena ob bistvenih značilnosti zadovoljnega in samozavestnega življenja je, da se odločiš zase: po svoje, po svojih prepričanjih, po svoji pameti, po svojem okusu, neodvisno od mnenja okolice, ki je pogosto privoščljiva, posmehljiva, morda v resnici samo nesamozavestna in nesramna.
Ko tamali noče obleči majice z zelo navihano pošastjo ali je sleči sredi največje vročine, ko stoječ v potoku, že skoraj premočen, na moj: “Sleci si hlače, boš pač v gatah, ker nimamo kopalk!” sprašuje: “Kaj pa če se mi bodo posmehovali?”, je moj prvi odziv sicer: ‘Kdo se ti bo posmehoval?’. Ni mi namreč jasno, kdo pri bogu se bo posmehoval golemu otroku sredi vode, a ključ do opogumljanja je drugačen. Vprašam ga: “Kaj lahko rečeš, če se ti bodo res posmehovali?” Otrok (še) ne ve, a odrasli mu lahko ob tem zelo pomagamo.
Mislim, da je odgovor na posmeh lahko nekaj več agresije, kot je sicer učimo otroke. Ob posmehu sem se vedno umikala vase, obnemela, se nerodno zasmejala, včasih celo sarkastično spodbujala posmeh na svoj račun. In prekrila bolečino, ki me je ob tem ranila. Skrila žalost, da se mi posmehujejo, in nikomur zaupala, da me to tako plaši in hromi. Ker če poveš … kaj če se ti bo posmehoval še tisti, ki mu zaupaš? Še ena neumnost!
Otroka spodbujajmo, da skupaj z nami poišče odgovore na posmeh drugih.
PRIMER POSMEHA IN (NE)UČINKOVIT ODZIV
V vrtcu padeš s kolesa. Ob strani stojita starejši deklici, s prstom kažeta nate in se ti smejita, rekoč: “Padel, je, padel je, kako si neroden!” Kaj lahko storiš?
Ne tako učinkovit odgovor, ki ga moj 5-letnik z radostjo in impulzivnostjo prakticira, je: “Nehajta, grdi sta!” Morda da to drugemu še več veselja do posmeha, konflikt se podaljša, tebi pa še zmeraj ni uspelo postaviti jasne meje.
Učinkovitejši odgovor bi bil: “Žalosten sem, ker se mi posmehujeta. Nehajta. Nisem neroden.” Drugemu želimo postaviti ogledalo, mu povedati, kakšna čustva zbuja, ko se nam posmehuje. Želimo ga ustaviti. Hočemo pa tudi verjeti, da njegove besede ne držijo. Zadnji stavek, ‘Nisem neroden’, je samogovor, ki ga dolgoročno želimo spodbuditi pri otroku – lahko je glasen ali tih. Samo usvoji naj ga!
Sin se ustavlja ob še enem pomembnem vprašanju: “Zakaj se ljudje posmehujejo?” Zdi se mi dobro, če starši svoje poglede in izkušnje s posmehovanjem podelimo z otroki. Opišimo jim kakšno situacijo, v kateri smo bili sami nekoč žrtev posmeha. Kaj nas je takrat razjezilo ali razžalostilo? Kdo se nam je posmehoval? Zakaj mislimo, da se je to zgodilo?
Skupaj z otrokom lahko ugotovimo, da se ljudje drugim posmehujejo, kadar:
-
iščejo pozornost,
-
so nagajivi,
-
jim je dolgčas,
-
jih je več, vsaj dva, in takrat čutijo več poguma,
-
so zavistni …
Predvsem pa ne pozabita, ne ti ne tvoj odraščajoči radovednež: včasih tisto, kar izreče posmehljivec, drži. A lotil se te je neprijazno, nepravično in brez občutka za tvoj jaz. Povej mu, da na tak način s teboj ne more nadaljevati!
[POMAGAJ MI PRI NOVI OBJAVI] Imaš tudi ti grenke spomine na svoje otroštvo in mladost, ko so te drugi zasmehovali? Se ti je v spomin zapisal kakšen točno določen stavek? Prosim, zaupaj mi ga v e-sporočilu na nina.presern@guest.arnes.si. Nekaj zgodb o tej temi sem že zbrala in zelo mi bodo pomagale pri moji naslednji objavi z delovnim naslovom ‘MOJI VRSTNIKI O MOJEM TELESU V MOJI MLADOSTI’. Zbiram torej posmehljive izjave o tvojem telesu. Si jim verjel? So te takrat prizadele? Kako si se odzval in kako nanje gledaš zdaj, ko si odrasel? Piši mi do 25. avgusta.