Molitve za ugrabljene je kratek roman, ki popelje v človeku skrajno neprijeten del Mehike. Knjigo prebereš na dušek, ob njej pa se ti že med branjem neprestano prikazuje filmska različica zgodbe. Ta sicer ne obstaja. Sledi nekaj drobnih spodbud za branje, knjižno doživetje ob tem pretresljivem romanu pa si ustvari po svoje.
Jennifer Clement, avtorica Molitev za ugrabljene, je pripoved oblikovala prvoosebno in razdrobljeno na številna kratka poglavja. Slog pisanja je izjemno objektiven. Ladydi Garcia Martínez, odraščajoča deklica z mehiškega podeželja, se le redko izpove, več ji pomeni pripoved o zunanjih razmerah in poteku dogodkov. Bralec, sploh tisti hitrejše sorte, v takem načinu pripovedi skoraj izgubi občutek, da punca opisuje skrajno nasilje, ki ni le nekaj, kar se dogaja drugim, temveč njej sami. Naj vas ne preslepi – še kako trpi!
Roman je na seznamu poletnega branja Gdč. knjige.
V romanu je Mehika razdeljena na vsaj dva dela: na avtoceste in gozd, ki so ga razklale. Na eni strani reveži v nečem, kar naj bi bila hiša, namesto parketa blato, škorpijoni, pajki, divji psi, pomešani med iPade. Na drugi strani razkošne vile in mamila, ki jih gradijo.
Na obeh koncih dežele, pokrajine in/ali mesta ženske in moški. Oni močni, suvereni, za biznis poklicani, s silo oboroženi. One mamljive samo zato, ker pač so in imajo dolge lase in prsi in nepopackane obraze. One brez prihodnosti, brez svobode, brez poklica, brez denarja in brez možnosti izbire. Čakajo, da pride eden, običajno pa jih je več. Niso princi na belih konjih, pobašejo komaj najstnico, najlepšo z vasi, in o njej drugi šepetajo: “Ugrabljena je bila, ne bo se vrnila.” Pomaga, če moliš zanje? Le sanjaj, raje se skrij pod zemljo!
Luna, mladenka, ki jo pripovedovalka spozna na koncu romana, o bivanju v zaporu pove: “Žensk nihče ne obiskuje. Vsi obiskujejo moške. Kaj nam je še treba vedeti o svetu?”
PEDAGOŠKI NAMIG: Knjigo bom v novem šolskem letu ponudila v branje v srednješolskem bralnem krožku, ki ga vodim. Mislim, da je zaradi dolžine več kot primerna za branje vedno tako obremenjenih srednješolcev in zaradi slogu dosegljiva tudi manj zahtevnim bralcem. Ob njej vidim možnosti za široko razpravo o položaju žensk na drugem koncu sveta.
“Pokazala sem na svoj trebuh. Tu notri je dojenček, sem rekla. /…/ Mama je rekla: Raje moli, da bo fantek.”
GDČ. IDEJA: Molitve za ugrabljene so me spomnile na biografski film Loving Pablo. Knjiga in film nista povezana, gre le za prepletanje podobnih glavnih tem: moški vs. ženske, revščina vs. bogastvo ter droge.
Jennifer Clement je bila gostja pogovorne oddaje Profil na Televiziji Slovenija 1. Posnetek si lahko s prijavo ogledate na tej povezavi.
Molitve za ugrabljene so tudi avgustovsko branje v živahnem e-bralnem klubu Alenke Štrukelj, ki piše knjižni blog Literarna lekarna. O romanu bo konec meseca tekla e-debata. Pridruži se ji.
