Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa sem prvič prebrala na začetku srednje šole. Spomnim se, kako sem kuhala kosilo, vmes pa radovedno listala po knjigi. Mali Christopher mi je prirasel k srcu, bil pa je čas, ko o avtizmu nisem imela pojma. Je 15 let pozneje, ko sama vzgajam dečka s spektroavtistično motnjo, sploh treba pojasnjevati, s kakšnim priokusom sem se vrnila k tej zgodbi?
Pred novim branjem sem vedno vprašaš, ali te lahko nekaj, kar ti je bilo ljubo kot najstniku, še prepriča kot odraslega. “Si o avtizmu sploh še želim brati, ko pa sem toliko gradiva predelala že po čisto drugi poti?” sem se spraševala. Pa so skrbi glede nekaterih knjig odveč. Skrivnostni primer je odlična stvar!
Kadar po več letih bereš knjigo, ki si jo nekoč že bral, je izjemno zanimivo opazovati svoj proces spominjaja. Če pred drugim branjem v sebi ohranim le bežne občutke (‘všeč mi je bilo’, ‘zanimivo’, ‘žalostno’), pa o vsebini že po nekaj mesecih od branja nimam pojma (‘fantek nastopa’, ‘verjetno je pes umrl’, ‘avtizem ima’). Do 40. strani se ob drugem branju Skrivnostnega primera nisem spomnila ničesar, potem pa so se spomini za hip le vrnili, občutki pa poglabljali.
Roman je na priporočilnem seznamu poletnega branja Gdč. knjige 2018. Seznam je tukaj.
Christopher je deček z nekoliko svojim dojemanjem sveta in delovanjem v njem. Zdi se, da je hitre jeze, zelo natančen, zanimajo ga številke, obožuje podrobnosti in ne mara sprememb. Odrašča z očetom, prepričan, da je mama umrla. Pretvarja se, da je detektiv, ki bo razrešil svoj prvi primer: njegov pes je umrl. Kdo ga je pokončal? Odgovor, ki je bralcu na dlani že zgodaj, Christopher spozna počasneje in grenkeje.
Prizor, ko Christopher najde skrita materina pisma, iz katerih je jasno, da se mama s Christopherjevimi posebnostmi ni mogla soočiti, se je zdel ob mojem drugem branju izjemno boleč. Še bolj so zaboleli odlomki, ko Christopher na lastno pest odide v London. S svojo podgano čaka na podzemni postaji, popolnoma neorientiran v velikem mestu, prestrašen zaradi hrupa in gneče, hitrega tempa dogodkov, zvočnika, ki sporoča prihode in odhode vlakov, s pomanjkljivimi socialnimi spretnostmi in brez funkcionalnega govora, ki bi mu olajšal stisko.
Če deček v svojem notranjem svetu za silo uspe vzpostaviti red, pa tega ob soočenju z družbo, s pravili in z ljudmi, pogosto ne zmore. Njegova stiska je otipljiva. Še težja postane, ker njegova starša ne čutita dovolj volje in moči, da bi sinu pomagala.
Morda ti bo všeč tudi mladinski roman Siobhan Dowd Uganka Londonskega očesa? Napeto zgodbo pripoveduje še en deček z avtizmom, 12-letni Ted.
Svetli del romana Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa so številne jezikovne pomote, ki funkcionirajo humorno. Christopher namreč marsikaj razume dobesedno. Največ potenciala za fantovo prihodnost je v Siobhan, njegovi vzgojiteljici, morda specialni pedagoginji, ki popolnoma razume njegovo vedenje in čustvovanje.
Naj bo prav Siobhan dokaz sleherniku, da otroci s čustvenimi in z vedenjskimi posebnostmi potrebujejo goro razumevanja in sprejemanja, ne pa odmik, zasmehovanje ali celo vztrajne potiske h kvazi ‘normalnosti’. Ne gre tako.
Mark Haddon: SKRIVNOSTNI PRIMER ALI KDO JE UMORIL PSA (Mladinska knjiga, 2004, 280 str., prevedel Vasja Cerar)
