Ne, ti pa nisi nikoli zelen od zavisti, kajne? Sploh te ne gane, če so sosedovi to poletje že tretjič na morju, sploh te ne moti, da ima tvoja sošolka 154 všečkov pod svojim selfijem ob slapu, ti pa si šel na isti izlet, posnel isti slap in sebe, rodilo pa se je samo 33 všečkov in en novi sledilec. Če si res tako nezelen kot odrasel, morda v otroštvu vseeno nisi bil. Oglej si slikanico Mihe Mazzinija in Tanje Komadina Zelena pošast ter poišči del sebe v osnovnošolki Luciji.
Miho Mazzinija spremljaš v njegovih do Slovencev kritičnih kolumnah, kajne? Mogoče si slišal za njegov s kresnikom nagrajeni roman Otroštvo? Odličen je – kar dvakrat sem ga prebrala, a ga še vedno ga nisem shranila na Gdč. knjigo (grrr).
Pa si že kdaj prelistal Mazzinijevo otroško slikanico Zelena pošast? Tudi v njej je veliko za avtorja značilne ironije, morda manj razumljive predšolskemu bralcu, zagotovo pa domače njegovemu odraslemu bralnemu spremljevalcu.
BEREM SINKU: Sin je Zeleno pošast prvič poslušal kot 4-letnik. Navdušenje nad to slikanico traja še leto po tem. Pritegnile so ga vsaj štiri stvari: beseda ‘pošast’ v naslovu, dejstvo, da knjiga v notranjosti ni nič pošastna, temveč gre za metaforo, Lucijina jeza, ko se v mislih znese nad sošolko Alenko, ter odlične, besedilo nadgrajajoče ilustracije Tanje Komadina, ob katerih se veliko pogovarjava. Vsakič je prevzet nad izrisanim ognjem v Lucijinem trebuhu in plažo, ki jo je njena mama ustvarila na steni v stanovanju.
Največja odlika te stvarne in družbeno kritične slikanice je spreten preplet otroškega in odraslega. Če je v prvi polovici knjige samo Lucija tista, ki gori od zavisti, ker je učiteljica razstavila sliko sošolke Alenke, Lucijina pa te priložnosti ni dobila, v nadaljevanju opazimo, kako se z zeleno pošastjo okužijo tudi dekličini sošolci. Na zavist niso odporni niti odrasli. Samo poglejte zelenega očeta in mamo ali pa nakupovalno središče, objeto v strupene hlape.
Oče sosedu zavida nov avto, mama pa sestrični zavida potovanje, o katerem poroča na Facebooku. To je še ena dobra stvar slikanice, avtor je namreč vanjo vključil aktualen družbeni trenutek – objave na družabnih omrežjih ter v potroštništvu nikoli doseženo zadovoljstvo posameznika.
Vsedružinsko zavistno sopihanje je trenutek med branjem, ki ga zelo zdramatiziram. Sin si želi ponovitve branja, zato nekaj minut posvetiva le zvijanju in javkanju ob ilustraciji (glej spodaj).
Kljub hudomušnemu tonu besedila je sporočilo mogoče dojeti resno, skoraj kot bistveno življenjsko vodilo, ki me je spomnilo na knjigo POKAŽI SVOJE DELO! Austina Kleona (krasne izkušnje o toku ustvarjalnosti tega avtorja si oglej v tem zapisu Gdč. knjige). Lucija zavist preboli tako, da neha tekmovati s sošolko in se ponovno loti ustvarjanja, tokrat še bolj po svoje. Mazzini zapiše:
“Potipala se je po trebuhu in ni mogla verjeti: pošast je ni več stiskala, ogenj ji je šel v glavo! Le da je tam gorel čisto drugače. Čutila je navdušenje in željo po ustvarjanju.”
Čim več takega ognja želim tudi tebi! Ustvarjaj, se vmes oziraj po drugih, pohvali njihovo delo, občasno pobožaj tisto zeleno nadlogo v sebi. Če te potolaži – vsi smo kdaj zavistni do ušes, toda potem se z zaupanjem vrni k sebi in svojemu delu ter ga izpili.
Ali ni zanimivo, kako nas ustvarjalnost po eni strani tako frustrira, po drugi pa neizmerno radosti? In koliko lahko o tem procesu ponudi Zelena pošast, v resnici napisana za najmlajše! Odlično!
