Saj veš, to, kar kažejo današanja družabna omrežja o partnerstvih, ljubezni, spolnosti, telesu, zaljubljenosti, zaroki, poroki in medenih tednih, so fotke. So podobe, so obrazi, je koža, je nasmeh, so besede, največkrat zlajnani citati o vsemogočnosti vsega ljubezenskega, ni pa veliko tistega drugega – prepirov, otožnosti, nasprotij, zadreg, treme, predsodkov, zadržanosti, jeze. Pa preberi kratki roman Iana McEwana Na obali Chesil in si od blizu oglej par, ki ga na Instagramu ni. Pa to ne pomeni, da v resničnosti nikoli ni ali ne bo obstajal.
Florence in Edward, Angleža, odraščajoča v 60. letih 20. stoletja, sta zaljubljena. Odločena, da se poročita. Začenjata prvo poročno noč, s tem tudi prvo spolno izkušnjo sploh. Ne gre gladko, v resnici … hja, ne gre. Pa ni za to kriv Edward, pa ni za to odgovorna Florence. Posredi je zgodovinski čas, zategnjen, poln spolnih tabujev.
“Tako se lahko spremeni celoten življenjski tok – da ne narediš ničesar.”
Tu je on, poln hormonov, sle po njenem telesu. A je spoštljiv, potrpežljiv, počakal bo na svojo ljubico – kako dolgo? Tu je ona, previdna, sramežljiva, morda pa je pod tem še kaj več – nekaj hujšega. Je bila nekoč zlorabljena? Pripovedovalec le namigne, bralec pa si ustvarja podobo ranljive, prestrašene in z občutkom dolžnosti obremenjene mlade žene, ki na poročno noč otrpne.
Na obali Chesil je nežna zgodba o intelektualnem paru, v letu 2017 preslikana tudi na velika platna. V slovenske kinematografe prihaja v naslednjih dneh. Čudovit predfilm si oglej tukaj. Florence igra Saoirse Ronan, navdušujoča mlada sila, ki se je spomniš iz filma Lady bird. Juhu!
“Včasih je sramotno, če telo noče ali ne more lagati o svojih občutkih.”
Kaj bi se s Florence in z Edwardom zgodilo danes? Takrat nista zmogla odkritosti, preplavila sta ju jeza in sram. Kako bi bilo, če bi Florence rekla: “Dragi, Edward, ljubim te, želim biti tvoja žena, a ne vem, kaj naj s svojim telesom, kako naj ga prepustim tvojemu. Boli me, še preden se zgodi.” Kako bi bilo, če bi Edward na glas priznal: “Draga, Florence, lepa si, razneslo me bo od poželenja, ne vem, kaj naj s svojim telesom, kako naj se ne prepusti tvojemu. Boli me, še preden se zgodi.” Bi takrat videla, da govorita o podobnih stvareh?
Prebrala sem tudi Neskončno ljubezen Iana McEwana. Želim si prebrati še njegov Amsterdam.
Ta dva pa mimo drug drugega in brez pravih besed zakon začneta in končata prizadeta ter zaznamovana, ne da bi vedela, da je za njun položaj obstajala vsaj ena rešitev. Premisli o njej tudi ti, s spolnostjo kvazi neobremenjen človek 21. stoletja. Spomni se svojih začetkov, nerodnosti in še danes obstoječih dilem. Zaupaj jih drugemu in prosi za razumevanje. Ponudi ga tudi sam.
