Neprimerno ravnanje vzgojiteljice v varstvu Kengurujčki poznate. Ogledali ste si posnetek, prebrali novinarske članke, videli ste reportažo s terena, prisluhnili ste izjavam strokovnjakov – kriminalistov, policistov in psihologov – in ustvarili ste si svoje čustveno okrepljeno mnenje o primeru, ki odmeva ta hip. Toda kaj se lahko starši naučimo iz primera Kengurujčki? Po mojem mnenju vsaj 5 pomembnih stvari.
1. PREVERI, KAM VPISUJEŠ OTROKA
Mediji navajajo, da v opisanem primeru Kengurujučki niso bili formalno urejeni kot vrtec, temveč kot varstvo. Z varstvom otrok kot takim ni nič narobe, s tem, da svoje stranke zavajaš glede pravne ureditve svoje storitve, pa je, zato smo starši tisti, ki, kadar otroka ne vpisujemo v javno institucijo, moramo preveriti, kako se varstvo predstavlja navzven in kako se vodi s pravnega vidika. Želimo si, da nam ne lažejo že na začetku, kajne?
2. KDO JE OTROKOV VZGOJITELJ?
Še kako pomembno je, da otrokovega vzgojitelja v javnem ali zasebnem varstvu oz. vrtcu spoznamo. Pogosto nam že prvi vtis ustvari neko sliko o tem človeku, ki bo z našim otrokom preživel več časa dnevno kot mi. Pomembna je njegova formalna izobrazba, ker z njo zagotavlja vsaj osnovno poznavanje svojega področja in dela. Pomembne so njegove formalne in neformalne pedagoške izkušnje. O tem dvojem ponavadi presoja delodajalec, ko zaposluje novega zaposlenega – če o tem starši dvomimo, imamo pravico, da se pri odgovorni osebi varstva pozanimamo o zaposlenem. Vam je nerodno? Če bi vas na trebuhu operiral dermatolog, bi pa kaj rekli, kajne?
Pomembno je tudi izvedeti, za kakšno obliko vzgoje se zazvema vzgojitelj, ki bo varoval otroka. Zanima me vsaj:
a) Kako ga bo uspaval – s petjem, z glasbeno zgoščenko, z branjem, z dudo/stekleničko, ali mu bo dovolil predmete, ki ga dodatno pomirijo (npr. svojo odejo, blazino, plišasto igračo …), na kakšen verbalen in neverbalen način bo otroka spodbujal k spanju in kaj bo storil, kadar otrok ne bo želel ali zmogel zaspati (ga bo preusmeril k drugi mirni dejavnosti ali ga bo v spanje prisiljeval)?
Preberi: Jesper Juul, VODJA KRDELA in KOMPETENTNI OTROK
DEJSTVO: Ali se lahko ti izklopiš na ukaz in zaspiš, ko ti to reče nekdo drug? Ne moreš. Tudi otroku kdaj ne uspe tako hitro in na takšen način, kot je predvidel odrasli. Vzgojitelj mora poznati in spoštovati otrokovo mejo glede uspavanja in spanja.
b) Kakšen odnos ima do prehranjevanja – kako otroke, ki so že pregovorno bolj izbirčne sorte in se vedenja ob mizi šele učijo, spodbuja k novim okusom, kaj stori in reče, ko otrok hrano odklanja, ali mora izprazniti krožnik, lahko prosi za še eno porcijo?
DEJSTVO: Ali tebe lahko nekdo prisili v to, da boš začel jesti solato, če je že 30 let ne? Ali moramo prav vsi ljubiti grah? Prav s kontroliranjem otrokove prehrane in vsiljevanjem določenih živil kažemo na pretirano potrebo po obvladovanju otrokovega sveta in svobode.
Preberi: Jesper Juul, HURA, GREMO JEST!
c) Kako se odziva na otrokovo neprimerno vedenje – kako se bo vsak dan (in to večkrat na dan) odzval na otrokove grde besede, na njegovo nesodelovanje, agresijo in drugo? Bo ob tem vzgojitelj zmogel ostati miren? Zakaj ne? Kdo mu lahko ob tem pomaga?
DEJSTVO: Fizična kazen je v Sloveniji zakonsko prepovedana. Lasanje, grobo prijemanje ali stresanje telesa ali delov telesa so prepovedani. Klofute, tri po riti in drugo – prepovedano! Potiskanje v prostor – prepovedano! In nikar ne pozabimo na škodljivost neverbalnega nasilja. “Vedno si tako počasen.” “Šlampast pa si!” “Kako si pa danes poreden!” in celo “Če ne boš pojedel do konca, te mamica ne bo prišla iskat.” – ne, to ne sodi ne v vrtec ne v dom.
Preberi: Jesper Juul, AGRESIVNOST, Daniel J. Siegel, CELOSTNI RAZVOJ OTROKOVIH MOŽGANOV in VZGOJA BREZ DRAME, Marko Juhant, MALI NASILNEŽ
3. OPAZUJ OTROKOVO VEDENJE
Otrok silno joka, težko se odpravi v vrtec, po vrnitvi iz vrtca je njegovo vedenje spremenjeno, otrok pove o stiski v vrtcu – karkoli opazimo in karkoli otrok pove, je treba slišati z obema ušesoma. Ni se nam treba takoj postaviti na katerokoli stran, toda otroku je glede dogajanja v vrtcu treba redno prisluhniti in mu zastavljati vprašanja, kot so:
a) Kako se tam počutiš?
b) Si veliko jokal? Kako to?
c) Vzgojiteljica te je kregala. Prav. Mi lahko poveš še več? (raziskovalni pogovor pogosto pokaže, da ni bilo nič posebnega, otroka pa se je zelo dotaknilo)
d) Kdo te sili spati? Kaj ti takrat reče? Kaj pa naredi, če nočeš spati?
DEJSTVO: Da otroka čutiš in opaziš, moraš imeti zanj veliko časa in volje. Starši pogosto vemo, vidimo, čutimo, kadar se v otroku začnejo dogajati težke stvari, skrbi, zavračanje vrtca ipd. Taki občutki nikoli niso nepomembni. Ni nujno, da je zanje zmeraj v celoti odgovorno dogajanje v vrtcu – morda gre le za prehod ali navajanje otroka na avtoriteto drugega, drugačno rutino ipd. -, toda če slutimo, da je otroku v vrtcu težje prav zaradi določenega vzgojitelja, to ni nekaj, kar bo minilo, ni nekaj, kar res nikoli ne bo imelo nobenih posledic na njegov nadaljnji razvoj, temveč je nekaj, kar moramo v sodelovanju z vzgojiteljem čim prej razčistiti.
4. VZGOJITELJ NI NEDOTAKLJIV
Nihče ni nedotakljiv, niti vzgojitelj (in učitelj in zdravnik in tako naprej). Ko peljete avto na servis in ga tam pobiksajo, ste takoj pogumni in glasni in se zavzamete zase in svoje pravice. Zakaj pa je v vrtcu tako nerodno kdaj vprašati kaj več, sklicati kakšen poseben sestanek, če je to pač treba? Za otroka se moramo zanimati oboji, starši in vzgojitelji – za njegovo dobro počutje, razvoj in zdravje. Če sumimo, da se otroku v vrtcu ne godi dobro, smo starši prvi, ki moramo to čim prej raziskati. Ne kot detektivi, ne kot vsiljiva garda, ki išče že tretji prepir ta teden, temveč kot otrokovi zastopniki in zavezniki.
5. UKREPAJ VSAKIČ, KO SI GLEDE VZGOJITELJEVEGA RAVNANJA Z OTROKOM NEPREPRIČAN
Vem, starši včasih nepremišljeno skočimo na vsako otrokovo solzo in krivico, ki se mu v vrtcu bojda godi. Toda poglej – ne veš, kaj se v resnici dogaja v urah, ko je otrok v varstvu. Vse skupaj je stvar zaupanja in če za trenutek podvomiš o tem, kaj se je v varstvu zgodilo, ukrepaj.
Prvi korak je mini sestanek naslednje jutro ali popoldne na vratih vrtca. Seveda, tebi se spet mudi, vzgojiteljici tudi, toda poglej, kaj vse lahko v pičlih 5 minutah v resnici razrešita. Ti poveš svoj dvom, ona pojasni svoje videnje situacije in potem odločita skupaj – je to to? Je zdaj več razumevanja obeh plati, otrokove in vzgojiteljičine? Odlično. Če še zmeraj ni jasno, prosiš za daljšo govorilno uro – pravico imaš do nje. Če tudi na govorilni uri z vzgojiteljem ne najdeš skupnega jezika, vključiš svetovalno službo oz. vodstvo vrtca in tako naprej. Začneš torej takoj, ko podvomiš o tem, kaj se dogaja v vrtcu, ker je pomembno, da odnose razčiščujemo sproti in brez ugibanja na eni in drugi strani.
Predstavljaj si, da vzgojiteljica, ki je posnela ravnanje v varstvu Kengurujčki, tega nikoli ne bi storila? Njena odgovornost je bila, da o tem obvesti pristojne službe, in njen pogum je bil, da je to dejansko storila.
DEJSTVO: Velikokrat slišim dvome in pritoževanje staršev nad ravnanjem vzgojiteljev. Ko predlagam, naj se z vzgojiteljem o tem čim prej pogovorijo, da bodo mirnejši, zamahnejo z roko, rekoč: “Ja, mogoče se bom res, ampak zdaj bom še nekaj tednov počakal, da vidim, če se bo otrok navadil.” Ali pa: “Pa saj smo tudi mi imeli čudne vzgojitelje in z nami ni nič narobe.” Ne strinjam se. Vzgojitelj tvojega otroka naj bo prima, ne pa čuden!
Primer Kengurujček nas ne uči, da starši čez noč podvomimo o vsem, kar se dogaja v slovenskih vrtcih in se v ponedeljek vsi panično najavimo na govorilne ure. Upam, da uči o tem, da ne vrtcu (ne šoli ali raznim prostočasovnim dejavnostim za otroke) ne zaupajmo naivno in s pretiranim strahospoštovanjem do zaposlenih, sploh v trenutkih, ko sami ali v svoji okolici zaslutimo, da vzgojitelj morda ne ravna primerno. To nemudoma preverimo!
