Saj veš, kako to gre – prideš po otroka v vrtec, pet minut pred tem se približno sestaviš za vse, kar bo sledilo popoldne, razpreš roke, veselo pozdraviš, mulc pa nergavo: “Nehaj!” Ti siliš vanj z zaskrbljenim obrazom, on pa še bolj molči. Očka v novi slovenski slikanici Gobčko in Hopko pa sceno obvlada povsem drugače. Kako iz Domna izbrska vzrok njegove slabovoljnosti? Kaj se je zgodilo v vrtcu? Od kod očetu toliko sočutja in ustvarjalnosti? Preberi naprej …
Gobčko in Hopko je Žiga X. Gombač napisal v preprostem slogu – kratke povedi, malo besedila na posamezni strani, vse to zmorejo mnogi predšolski otroci. Vsebino je oklestil starševskega modrovanja, nobene višje filozofije ni tu, na delu so samo igra, sprostitev in radovednost – pa v stiku z otrokom pogosto bolj zapletamo, kajne?
Problem je na dlani: Domen se kuja, ne boli ga glava, samo slabe volje je. O tem ne želi govoriti, očeta pa zanima, kaj se dogaja s fantom ob prihodu iz vrtca. Ta je za oba ponavadi zelo razigran – posedata s sladoledom v roki, pozimi se sankata, raziskujeta vodnjak na trgu … Čas po vrtcu in službi je dragocen in za oba prijeten. Kaj pa zdaj, ko Domen ni več za akcijo?
Oče naredi veliko dobrega. Te zanima kaj točno? Vidim 6 pomembnih korakov.
- Očka najprej ugiba, kaj se dogaja z Domnom. Vpraša ga: “Te boli glava? Sem te prišel iskat prezgodaj in ti ni uspelo končati risbice?” S takim ugibanjem odrasli otroku ponudimo možne odgovore – morda jih niti sam še ne pozna dobro.
- Domen ob prihodu v stanovanje še vedno molči. Oče je zdaj na vrhuncu svoje ustvarjalnosti. Ta dan je očitno spočit, dobrovoljen in optimističen. Dobi idejo: Domna povabi v sobo, kjer bo spoznal posebna prijatelja – Gobčka in Hopka. Na steni sta se izrisala kot senci, ki ju ob pomoči luči oblikujejo očetove roke. Iznajdljivo, a?
- Domen se že tali. Gobčko in Hopko ga zanimata, koga pa ne bi? Kako sta senci nastali? A govorita? Kaj pa? Je to sploh mogoče? Gobčko in Hopko se včasih spreta! Eden ima rad dež, drugi sonce. Pa potem sploh še ostaneta prijatelja? Oče se v Gobčka in Hopka zelo vživi in pristane na igro senc, ki jo zdaj že usmerja sin.
- Ko se Domen počuti varno, sproščeno in sprejeto, začne pripovedovati. Gobčku in Hopku izda, da ga je v vrtcu razočaral prijatelj Andraž. Ni mu verjel, da je grad iz peska zgradil čisto sam. Phhh …
- Oče prizna sinova čustva. Ne utruja ga s svojim odraslim pametovanjem, kako res ni nič hudega, če se malce skregaš, sinu ne ponuja prazne tolažbe, ne ustraši se njegovih neprijetnih čustev. Zdaj je na vrsti še odločilen očetov (ne)korak …
- Kaj bi se zgodilo, če bi oče sedaj napel vse moči in Domnu ponudil tisoč in en nasvet, kako naj se že jutri zjutraj pobota s prijateljem Andražem? Tvegal bi, da bi Domen sprejel pasivno vlogo, se morda spet potopil v svoj svet … in nič dobrega ne bi odnesel za vse tiste spore, ki ga v prihodnosti še čakajo. Oče je molčal, sin pa sam ugotovil, kako se bo pobotal s prijateljem. Lekcija čustvenega dozorevanja, kaj praviš?
Slikanica je opremljena z barvitimi in podrobnimi ilustracijami Tanje Komadina (poglej njeno spletno stran), ki ustvarjalno širijo pripoved.
BEREM SINKU: Mojemu 5-letnemu sobralcu se med branjem zdi izjemno pomembno razčistiti, kdo točno je Gobčko in kdo Hopko. Kateri ima ušesa, kateri je pes, kateri ima raje dež in drugo. Meni se vse te podrobnosti ne zdijo tako bistvene, imeni ves čas zamenjujem in očitno zelo zmedem njegovo predstavo o sencah. Te so že ob prvem branju v sinu zbudile veliko zanimanja, zato sva igro senc po branju v temi tudi preizkusila, in ugotovila, da Gobčka že kako oblikujeva, Hopko pa nama ne gre tako od rok. Na sina je največji vtis naredila spodnja ilustracija na desni – grad, ob njem pa razburjena prijatelja – jočeta ali se jezita? Kaj vidiš ti in kaj mladi bralec, ki mu bereš ti?
PEDAGOŠKI NAMIG: Slikanica Gobčko in Hopko je lahko čudovit didaktični pripomoček v vrtcu. Z otroki jo berite počasi, oglejte si polne ilustracije, poiščite duhca na zidu mostu, poglejte, kako zanimiv pristop je Tanja Komadina uporabila pri risanju Domna in očka ob reki – opaziš, da se v isti ilustraciji pojavita kar dvakrat? Preučite predmete, ki so v Domnovi predsobi, ugibajte, kdo je ženska, ki poseda za hišo, v kateri živi Domen …
Ugasnite luči in pripravite roke za igro senc ali lutke izdeljate iz papirja. Sence naj govorijo, otroci naj sprašujejo in pripovedujejo. Povprašajte otroke, kdaj so se v vrtcu nazadnje sprli s prijateljem – kako se počutili ob tem, kje so čutili jezo/strah/žalost in drugo, komu so povedali za svoj problem in kako so ga rešili?
Pa ne pozabimo – včasih je otroku zelo težko pogledati v oči odraslega. Včasih se o globljih občutkih raje pogovarja z nekom drugim, ki mu spontano pripiše več zaupnosti. Pomislite, kako radi otroci svoje dileme predajo govorečim plišastim igračam. Kako pogosto dlje časa živijo ob namišljenih prijateljih, s katerimi govorijo. Slutimo, kako preprost, a pomemben in učinkovit stik odraslega z otrokom je izpostavljen v knjigi Gobčko in Hopko, zato otrokom berimo točno take zgodbe o reševanju mali in velikih težav.
Žiga X. Gombač: GOBČKO IN HOPKO (Miš, 2018, 23 str., ilustrirala Tanja Komadina)
Objava je nastala v sodelovanju z založbo Miš.
