POVEJ, KATERI POKLIC NI TAKO STRESEN …

 Zakaj prihajam z dela tako utrujena, zakaj mi zmanjkuje energije za družinske trenutke, veselja za gospodinjske opravke in prosti čas? Zakaj ne more biti več izgovor, da za te stvari nimam dovolj časa, temveč, to je veliko težje priznati, prave volje, potrpljenja in moči? Povej, kateri poklic ni tako stresen …

Prebrala sem Ne čakaj na vikend Maje Golob. Ta življenjska zgodba, morda tudi poslovni priročnik, ni slogovni in idejni presežek. Nasprotno – z vsemi zlajnanimi citati in vmesnimi nalogami o raziskovanju svojega poslanstva, ki jih lahko preberemo v vsaki zarjasti reviji, se mi ne zdi nič must read, a pritegnil me je naslov.

Kako ne čakati na vikend, če pa te že do srede skoraj pobere? A kako se veseliti vikenda, če veš, da boš tudi tega vsaj za nekaj ur namenil … delu?

V tem besedilu avtorica, nekoč marketinški vodja na mednarodnem trgu in pozneje samostojna podjetnica z obilo naročili na področju oglaševanja, govori o svojih kariernih ciljih, o načinu življenja, ki je vodilo v izjemno uspešno poklicno pot, a iztrošen občutek v duši in telesu.

Da denar in uspeh nista sreča, vemo. Toda zakaj se danes v taki življenjski resnici, kot jo opisuje tipična karieristka, za katero vsi že vnaprej pričakujemo, da daje prednost delu, manj pa družini ali prostemu času, znajdemo tudi tisti, ki si svojega dela nikoli nismo želeli postaviti na prvo mesto?

Zakaj pregorevamo, se težko premikamo, lovimo roke in sapo, ne čutimo več pravega zanosa v poklicu, ki smo si ga izbrali, tudi tisti, ki na račun vložene delovne energije ne dobivamo mastnih denarcev, ne potujemo na eksotične službene poti, imamo relativno reden delovnik in redno plačilo, delo kot tako, vsaj v grobih obrisih, pa nas še vedno radosti, samo … prekleto stresno je?

Nič kaj presenečena nisem bila ob ugotovitvi Maje Golob, da način življenja, ki si ga je namenila za več desetletij, ne more voditi v zadovoljstvo in dobro fizično kondicijo. Toda presenečena ugotavljam, da v mislih ne najdem odgovora, kateri poklic je sploh še tak … manj stresen, če ne celo – nestresen. Se katerega spomniš ti?

Brskam po spominu, gledam naokoli, prisluhnem med vrsticami. Prodajalci – izmučeni od nezavidljivih delovnih pogojev, nizkega plačila in nadležnih konfliktov s strankami. Zdravniki – odgovornost, adrenalin, neprestano strokovno usposabljanje, več opravka z boleznijo, celo smrtjo, delo v izmenah … Učitelji – neprestano na očeh skupine, ki jo je treba dosledno voditi, vsak dan obnavljati svojo avtoriteto, pa naj bo ta avtentična ali druge sorte. Oči zapiraš z mislijo na jutri, ko bo v šoli še en test, po njem še ena gora vseh, ki želijo imeti vsaj na papirju prav in čim višjo oceno, ob tem pa že nova tekoča snov, ki se čez leta ne ponavlja tako, kot mislijo tisti izven tega poklica.

Delavci v pisarnah – včasih preobloženi z nalogami, ki so same sebi namen, prevečkrat z glavoboli in bolečinami v hrbtenici, sprti s sodelavci, konkurenca je vdrla tudi v ta delovna okolja. So samostojni podjetniki kaj manj obremenjeni, ker so pač sami svoji šefi? Če lažje razporejajo svoje delo in čas, pa se mnogi borijo za obstanek, za naročila, za ugoden najem svojih prostorov, za redne prihodke, in vijugajo med bolniško, kvazi dopustom in stanjem vsem na uslugo.

Je manj obremenjujoče za umetnike? Rišejo, kiparijo, pišejo, fotkajo, nastopajo – karkoli že, naj bo lepo in mi občudujemo. A vsak mesec je treba najti kupca ali naročnika, se mu prilagoditi glede pogojev in zahtev, čakati na nakazila, čakati aplavz publike, vmes pa čutiti polni zen za ustvarjanje … Naj omenim vsaj še novinarje, fizične delavce, medicinske sestre, vzgojitelje, varnostnike …

Kaj svetuje Maja Golob, te zanima? Organizacijo časa. Prerazporejanje delovnih nalog med sodelavce. Nove življenjske prioritete. Konec sodelovanja v službenih zadevah med vikendi in po določeni uri med tednom (e-maili in telefonski klici všteti). Več posvečanja svojim hobijem. Spanje. Rekreacijo.

Pa saj ti za to ni treba prebrati knjige, kajne? Pa saj vse to občasno res poskusiš, potem pa spet … čakaš na vikend.

KOMENTARJI

  1. Saj zato tudi ni treba napisati knjige 😉 tisti z otroki včasih prav čakamo ponedeljek da vsaj kavo spiješ v miru v službi 😀 Hvala za recenzijo, očitno nič novega napisanega samo precej marketinško napihnjeno.

    1. Andrea, samo, da ne bo pomote – tole ni recenzija knjige, ampak je v rubriki Matigovor in je zgolj moje razmišljanje, ki ga je spodbudila knjiga Ne čakaj na vikend.

  2. Aaaah (izdihnem, ob prvi kavi v miru ta teden, ki sem si jo, še preden sem prebrala tole, izborila na račun tega, da grem 15 min kasneje po otroka, ki ga pazi dedi), hvala. Res. To se potrebovala. Da mi še nekdo pove, da nisem nora, ker težim, da sem utrujena, (pre)obremenjena, pa samo v pisarni delam. Ne vidi se pa dela na vseh ostalih projektih, hišnih opravilih, skrbi za (bolnega) otroka in ostalih, sicer malih, amapak jih je ogromno, rečeh, ki pridejo vmes nenapovedano. Res sem si mogoče sama kriva, ker ne znam reči ne in se mi zdi, da lahko (vse) zmorem sama. Ampak na račun česa? Premislim čez vikend in postavim prioritete! 😉

    1. Barbara, veseli me, da ti bilo dano zadihati ob tem zapisu. Vem pa, tudi iz izkušenj, da potem to še ničesar ne spremeni, ko dnevi stečejo znova in sem in tja … Upam, da boš lahko spremenila kaj pomembnega.

Dodaj odgovor