URICE Z DOJENČKOM

Vem, nismo se vsa dekleta v otroštvu igrala z dojenčki. A tiste, ki smo imele svojega plastic fantastic družabnika, z lasmi ali brez njih, še pomnimo, kako smo ga negovale, mu nežno prigovarjale in sanjarile o mini vozičku, v katerem bi ga peljale na sprehod, drži? Nina Kokelj je to doživeto igro ubesedila v slikanici URICE Z DOJENČKOM. Nekaj posebnega je, kajne?

Slikanica Urice z dojenčkom otroka vključi v branje že na prvi strani. Zastavlja mu vprašanja, na katera lahko odgovori glasno ali pa le v mislih. Motivacija za nadaljnje vživljanje v besedilo je visoka, bralcu je všeč, da je nagovorjen.

“Si dojenčku že dala ime? Je punčka ali fantek? Kar ti povej.”

Vsi smo bili ta nebogljena bitja in vsem so nam tu in tam starši pripovedovali, kako je biti odgovoren za malo dete, kaj z njim počneš, kaj že zmore in česa še ne. Zato Urice z dojenčkom, ne glede na to, da je v ospredju zgodbe deklica, ni knjiga samo zanje. Tudi dečki radi poskrbijo za žive ali plišaste živali, celo za dojenčke, če jim jih ne poskrijemo v omare, rekoč: “To je samo za punce.”

BEREM SINKU: Besedila na posamezni strani slikanice je zelo malo, povedi so kratke, besedišče je bogato. Če boste knjigo brali otrokom, ki uživajo v igri vlog, to se lahko zgodi že okrog 2. leta, pogosteje pa po 3. letu, bodo otroci hitro spoznali, koliko skupnega imajo z deklico, ki skrbi za svojega dojenčka.

Dojenčka poimenuješ, ga oblečeš, nahraniš, ga previješ v prave ali improvizirane plenice, pelješ ga na sprehod, včasih zboli … Pri tem posnemaš svojo mamo in očeta, morda teto ali babico. Druge družinske člane vključiš v skrb za svojega dojenčka. Babica mu splete copatke, očka se prelevi v zdravnika, mama ti pokaže, kako ga namestiti v culo. Vse se lahko greš zelo zares, in ko se naveličaš, dojenček nima nič proti.

Všeč ti je, da lahko nekomu pomagaš, ga kaj novega naučiš, vidiš, da je odvisen od tebe, in če ni, si to pač izmisliš, ker je tako dobro, da te nekdo silno potrebuje. Dojenčku postavljaš pravila o tem, kako mora jesti pri mizi, pred njim umikaš ostre predmete, in ko joče, ga potolažiš, kakor so potolažili tebe.

Taka igra razkriva mnogo pomembnega. Pokaže, kako si otrok predstavlja vlogo matere oziroma očeta. Včasih otrok med igro uporabi točno določene fraze, s katerimi spodbuja, tolaži ali opozarja svojo igračo. Kako vam je všeč, kar slišite in vidite ob taki igri? Nekatere stvari vam ogrejejo srce, ob drugih se zdrznete: “Ali res tolikokrat rečem Pazi?”

Igrača dojenček je otrokov tolažnik. Je dokaz samostojnosti, odgovornosti. Je prijatelj, je vaja odraslosti in je igrača, ki jo je včasih treba deliti s prijatelji – ni zmeraj najlažje. Dojenček, sploh če ti je še posebej ljub, ker je v tvoje življenje prišel med prazniki ali iz tujine v času, ko take igrače nisi mogel dobiti kar tako, lahko gre iz roda v rod. Kako vznemirljivo je svojega otroka opazovati pri igri z dojenčkom, s katerim si se pred več desetletji igral ti, a?

Ilustracije Bojane Dimitrovski prepričajo zaradi več stvari. Prva so premišljeno izbrane barve. Vidiš, kako se čez črno obrobo podob tu in tam razlijejo rumena, oranžna, zelena, rjava in rožnata? Z belo, ki prevladuje, tvorijo nežno ilustracijo, ta pa se kaže tudi v izrisanih motivih. Na dekličinem obrazu opazimo zaskrbljenot, kot je njen dojenček boln, in vidimo sigurnost, ko mu končno lahko pomaga z zdravilom.

Ob človeški figuri so zanimivi še mnogi drobni predmeti. Tam je mačka, ki se zaganja v viseče nogavice v kopalnici, pa čudovit zelen živžav v parku in so igrače ter je vsega toliko, da lahko ob branju še dolgo zgolj opazujemo.

Urice z dojenčkom slavijo vsakodnevno prosto igro otrok, kažejo, kako radi se ti sicer vživljajo v naloge odraslih, a prav s tem tiho prosijo, kako zelo si še želijo ostati otroci. Čas se včasih res ustavi.

---

Nina Kokelj: URICE Z DOJENČKOM (KUD Sodobnost International, 2018, 32 str., ilustrirala Bojana Dimitrovski)

Objava je nastala v sodelovanju z založbo KUD Sodobnost International.