O čem nam pripoveduje glas Marie Montessori, utemeljiteljice istoimenske pedagogike, v knjigi Nagovori staršem? Kaj tako pretanjeno opazi pri otrocih, česar mnogi odrasli danes več ne? Zakaj spodbuja k delu, k samostojnosti in redu? Kaj se lahko prav vsi naučimo iz tega razmišljanja o vzgoji, pa če montessori živimo ali ne?
Maria Montessori ni nikoli izdala knjige z naslovom Nagovori staršem. To je namreč uredniško sestavljena zbirka njenih že prej v časopisu objavljenih razmišljanj, ki delujejo zelo povezana, več kot primerna za knjižno objavo.
Knjiga je sestavljena iz 11 zaokroženih poglavij, ki jih je možno brati vsakega zase ali enega za drugim. Obogatena so s sodobnimi fotografijami otrok, ki živijo v okolju montessori, doma ali v vrtcu. Takoj prepoznamo, da so glavne vrednote te pedagogike samostojnost, red in naravni materiali.
Ni nujno, da knjigo prebere tisti, ki pedagogiko montessori že tako živi. Ta je verjetno iz drugih virov o njej izvedel še več. Nagovori staršem, glede na dolžino besedila (124 strani) zelo prijazno branje za že tako prezaposlene odrasle, so dragoceni in izzivalni predvsem za tiste starše in pedagoge, ki montessori poznamo slabše ali sploh ne. Mene so recimo učinkovito brcnili v rit glede tega, kako lahko 5-letnik pogosteje in z veseljem pomaga pri gospodinjskih opravilih.
Zapisi Marie Montessori so izjemno spodbudni, sploh ko razmišlja o tem, kako otroka opazovati, kako začutiti njegov gon po delu in vživljanju v odraslega, kako prestreči njegova trenutna močna zanimanja in jih uporabiti pri materialu, ki mu ga ponudimo, kako otroku zagotoviti več spontanosti v dnevu in ga s tem sprostiti …
Pedagogiko montessori sama še najbližje doživim ob tem, ko spremljam Tanjo (Naš.Vsakdanji.Montessori) in Sanjo (Žogice in kravate), ki pišeta odlična bloga na to temo.
Poprosila sem ju tako: “Naštejta 5 stvari, ki po vajinem mnenju najbolj izstopajo pri pedagogiki montessori in jih za svoje zlahka vzame vsak, ki živi oziroma dela z otroki?”
Na 5 pomembnih reči, povezanih z vzgojo, sta spomnili tako:
- Osebna rast starša ali skrbnika. Dr. Maria Montessori je v Skrivnost otroštva (str. 103) zapisala, da mora učitelj začeti tako, da najprej poišče svoje napake in nagnjenja, ki niso dobra, torej naj odstrani ‘bruno iz svojega očesa in potem bo jasno videl iver’. Spremenimo lahko le sebe in ne otroka ali kogarkoli drugega.
- Upočasnimo in opazujmo otroka. Tako otroku lažje sledimo in odgovarjamo na njegove potrebe. Opazujemo objektivno – kako se giba, komunicira, njegove socialne interakcije, kako jé in spi ter katere dejavnosti izbira.
- Manj je več. Manj igrač, več igre. S tem otroku omogočimo, da razvija koncentracijo, ki je temelj za razvoj samodiscipline. Koliko igrač? Kolikor jih lahko sam pospravi – red zagotovljen.
- Pripravimo spodbudno okolje za otroka. Pripravljeno okolje ima zelo pomembno vlogo v razvoju otroka, saj mu omogoča, da je svoboden in aktiven znotraj meja. Tako je pomoč starša ali skrbnika z vsakim korakom manj potrebna, ker je otrok vedno bolj samostojen in samodiscipliniran.
- Otroka vključimo v vsakdanje življenje. To je temeljni vidik te metode. Ko bo otrok usvojil veščine vsakdanjega življenja (umivanje, oblačenje, pripravo hrane itd.), ki jih tako rad opravlja in se z njimi lahko dolgo zamoti, potem bo pripravljen tudi na nadaljnji intelektualni razvoj z montessori materiali, ki pred tem nimajo pravega učinka. Prav nasprotno, v otroku lahko vzbudijo odpor do učenja.
Tanja piše blog Naš.Vsakdanji.Montessori (Facebook in Instagram).
Sanja piše blog Žogice in kravate (Facebook in Instagram). Več o tem je na Gdč. tukaj.
Dekleti vsak mesec skupaj pripravita posebne montessori izzive. Decembra se ukvarjata z vključevanjem otroka v vsakdanje življenje. Vredno ju je spremljati in katero od njunih zamisli tudi uporabiti.