Rekel boš: lep naslov, lepa naslovnica, lepe ilustracije, lepe pesmi. In prav boš imel. Polistajva po notranjosti zbranih pesmi za otroke Neže Maurer, ki sliši na ime Nekaj zelo zelo lepega. Uredili so jo pri založbi Sanje. Na letošnjem slovenskem knjižnem sejmu je knjiga prejela nagrado za najboljše oblikovanje. Kaj praviš?
Nekaj zelo zelo lepega takoj privabi z naslovnim slonom zaprtih oči in z izrisano sivino na prelivajoče se modro-beli podlagi. Slon spi? Je otožen? Umaknjen v samoto? Po svoji želji ali zahtevi drugih?
PRI NAS SMO VSI LEPI
Nobenega ogledala
pri hiši ni.
Pa se gledamo samo
v mamine oči.
Čudovita naslovnica najavlja sorodne barvne tone in nežne živalske motive Barbare Ogrič Markež, ki presenetijo na več straneh te mogočne, težke knjige – kar 652 strani ima. V avtomobilskem žargonu bi predstavitvi zbirke pridali vsaj še stavek: bogata je tudi njena dodatna oprema. S tem mislim na štiri uporabna kazala – zlatega, belega, rdečega in modrega. Smo iz knjig štrlečih vrvic sploh še vajeni? Radostijo.
Ob prvem listanju zbirke zbegajo črke v knjigi – o teh še nimam dobro argumentiranega mnenja. Nekatere pesmi bereš v veliki pisavi, vsaj 14 je velikost, druge v manjši, verjetno okoli 10. Težje je razbrati razlog, zakaj taka raznolikost v velikosti pisave, ne razberem posebnega vrstnega reda. Ob nagradi za oblikovanje, ki jo je knjiga prejela na slovenskem knjižnem sejmu, ugibam, da je odločitev za različno velikost pisave del celostne podobe zbirke in prepoznana kot odličnost, čeprav se zdi za bralca, tistega ne tako oko sokolovega, slabša izbira.
KAKO PISATI
Pisati – kakor voda hiti,
pisati – kakor trava latí,
pisati – kakor skače kozlič,
pisati – kakor poje ptič,
pisati – kakor sonce sije,
pisati – kakor burja brije,
prezreti oblake in skale,
kot da jih ni;
prezreti pohvale in šale –
in pisati,
kot da znaš na vsem svetu
samo ti.
Med pesmimi za otroke Neže Maurer je dano pluti zelo počasi. Lahko se jih lotitš s preštevanjem živali, ki nastopajo v njih, opazuješ lahko, kako se v tej poeziji spreminja vreme, kako nežno mama govori otrokom, kako ji otroci navihano odgovarjajo … Pomisli, kje je v teh zelo kratkih in tudi daljših pesmih oče, kakšni so spomini na otroštvo, ono, ki je za pesnico bilo, in ono, ki ga je dala drugim zvedavim očem … Kdo je za tistimi vejami in vetrom? Zakaj toliko slonov? Kdaj odprejo oči?
To je poezija, ki raste iz utrinkov, in je zbirka, ki jo listaš večkrat na leto, da bi se teh mimobežečih drobnarij sploh bolje zavedel. Vsakič si iz nje vzameš pesem, dve, tri ali pet, prebereš jih potiho ali na glas …
ČAS JE ZLETET
Imam gnezdo in peruti.
Nimam več mame in sestre.
Ne bratov.
Vsi so zleteli.
Daleč.
Velik je svet!
Imam gnezdo.
Imam peruti.
Odhajam!
Čas je zletet!
Začutiš, da lepa beseda še zmeraj lepo mesto najde, in to prav v zbirki Nekaj zelo zelo lepega. V njej ob vsakem novem listanju najdeš kaj, česar pred tem še nisi. Si opazil, na kako nenavadnem mestu so skriti naslovi pesmi? Meni so se razkrili šele zdaj.
Res je knjiga nekaj posebnega. Kupili smo jo takoj ob izidu. Sprva me je zmedla, morda res zaradi pisave, a na koncu me je prevzela.