KAKO NEKI SE PREPIRATI PRED OTROKI?

Tisti pari, ki trdite, da se sploh nikoli ne prepirate, od te objave ne boste imeli ničesar. Kaj pa lahko posredujem tistim staršem, ki prepire, majhne in razsežne, dobro poznajo? Pozdravljeni, z otrokom je vajino prepiranje pod še večjim drobnogledom in morda vama ne bo všeč, kaj vidi. Kako neki se prepirati pred otroki? Pametujem izkušenjsko, naj te ne zavede, da to resnično obvladam, ker … še ne.

GLEJ, MULC, VSI SE KDAJ PREPIRAMO!

Argument ZA prepiranje staršev pred otroki je močen, ker jih s tem napeljemo v splošno spoznanje o naravi človeških odnosov – vsi so kdaj konfliktni -, pa naj gre za partnerstva, službene prepire, prijateljske zdrahe, konflikte na ravni starš-otrok idr.

Starša, ki pred otrokom konflikte skrivata, želita otroka dobronamerno obvarovati pred napetostjo, po drugi strani pa tako ustvarjata dolgoročno idilično sliko o tem, da so partnerski in družinski odnosi brez prepirov mogoči. Kako naj si otrok, ko pozneje odraste v zrelo osebo in v svojem partnerstvu ali družini trči ob konflikte, vse to razlaga, če verjame, da je sam odraščal ob starših, ki se prav nikoli nista sprla? Samo dobro sta skrila, to je resnica, včasih pretresljiva.

SE IMATA SPLOH ŠE KAJ RADA?

Tudi argument PROTI prepiranju staršev pred otrokom je močen. Zakaj? Ker prepiri, vsaj taki, kot si ga zdaj zamišljava ti in jaz, niso nekaj sofisticiranega. Prekleto srečo v svoji socializaciji ste morali imeti, da ste se napetosti in nestrinjanje naučili izražati konstruktivno – zahvalite se lahko svojim nadpovprečno zrelim staršem in svoji prirojeni odpornosti na stres.

A to so izjeme. Naši konflikti so, posplošeno gledano, polni jeze, razočaranja, žalosti, strahu in ta čustva v prepirih s partnerjem pogosto izražamo zelo napihnjeno in nasilno. Treskamo z vrati, gledamo s priprtimi očmi ali te grozeče izbulimo, žugamo s prstom, zmerjamo, stegujemo sredince, preklinjamo, trdimo vse tiste neresnične ‘Ti nikoli’ ter ‘Ti vedno’ … Se smejiš? Pa ni smešno!

Pomisli, kako utrujeno se počutiš po takem prepiru s partnerjem. In zdaj si predstavljaj otroka, ki vse to posluša in vidi dan za dnem. Tudi on je utrujen, zbegan in morda še bolj prestrašen ter jezen od vaju.

Če se vidva po eni uri ali dveh dneh končno prizemljita in umirita, drug drugemu opravičita ter si spet naklonita tisoč sladkih besed o tem, kako se bosta naslednjič bolj potrudila in manj skregala, pa otrok tega večinoma ne vidi in tako se nikoli ne nauči, da se po prepiru starša tudi podpreta in pobotata. Sprašuje se: “Se imata sploh še kaj rada?” Hmm, se imata? To se bosta v svojem partnerstvu vprašala še večkrat in v redu je tako.

PRIMER KONFLIKTA MED STARŠEMA – KAJ VIDI IN SLIŠI OTROK?

Načrtujete izlet. On predlaga Trst z vlakom. Ona predlaga Trst z avtom. Konflikt.

PRVI ODZIV: On mirno in vljudno pove argumente za vlak. Ona mirno in vljudno navede argumente za avto. On in ona uporabljata ‘jaz sporočila’. On in ona sta ob tem fizično mirna, zavzemata se za skupno rešitev, do katere v nekaj minutah ali urah čisto zares pride.

Otrok lahko v takem konfliktu aktivno sodeluje ali ga le opazuje, ker v tem ni nič škodljivega, temveč je priložnost za to, da sam spozna dober način reševanja konfliktov. Nekje v svoji podzavesti oblikuje dragoceno misel, ki mu bo pomagala čez odnose v odraslosti: “Mama in ata se zmeraj ne strinjata, a o tem se znata dobro pogovoriti. Rad bi bil kot mama in ata.”

DRUGI ODZIV: On sprva mirno navaja argumente za vlak, ona sprva mirno navaja argumente za avto. Nobeden ne želi popustiti, njun pogovor postaja vse glasnejši, ona sčasoma naveličano in jezno odkoraka od mize ter se pretvarja, da kuha čaj. On se požene za njo (in ne po čaj) ter še vedno trdi svoje o vlaku, ona odvrne: “Ti me nikoli ne upoštevaš.” Od tu naprej se o vlaku in avtu ne prepirata več, zdaj je v obdelavi celotno nujno razmerje. Njegove ideje so zmešane, ona je neprilagodljiva, on je prehitre jeze, ona se zmeraj prehitro umakne ali zjoče … On in ona si več ne želita v Trst. Otrok vse to sliši. Tudi če šepetata ali si z mimiko izkazujeta napetost, je stres v vseh treh udeleženih zelo izrazit.

Za otroka bi bilo bolje, če pri taki obliki prepiranja sploh ne bi bil prisoten, ker bo, četudi se bosta starša pozneje pobotala (verjetno v samoti, ko bosta končno imela čas za to), ustvaril zmotne zaključke. Morda bodo v njegovi glavi taki: “Mama in ata se zmeraj samo prepirata. Ata je nesramen do mame. Mama je žalostna, mamo moram potolažiti. Rekel bom, da ni treba v Trst, ostanemo lahko doma. Tako se mama in ata nikoli več ne bosta sprla.”

V takem konfliktu je namreč jasno, da sta partnerja v komunikaciji zašla in da nespretno in nasilno rešujeta druge medsebojne probleme, ki z izletom nimajo nič skupnega. Najpametneje bi jih bilo reševati, ko otrok ni prisoten, ker ne zadevajo družine, temveč njiju kot ljubezenski par.

Jasno je, da se večina partnerjev prepozna v drugem primeru, kajne? Zelo boleče si je priznati, da se v take konflikte vsakodnevno zapletamo ob tako (ne)pomembnih temah – koliko TV-ja na dan, koliko sladkarij na dan, v katere obšolske dejavnosti vpisati otroka, kakšne plenice kupovati, kako obsežno darilo za rojstni dan pokloniti, kam oditi na obisk, ob kateri uri naj gre otrok v posteljo, kako se odzvati, ko otrok ne upošteva postavljenih meja, kaj storiti, ko otrok udari, koliko na mesec porabiti za hrano, kateri delovni projekt sprejeti, kakšno karierno pot izbrati, kateri pralni stroj naročiti …

ČE STA SE PREPOZNALA V DRUGEM PRIMERU …

… potem vama čestitam za pogum in priznanje, za sposobnost videti drug drugega in sebe med konfliktom s ptičje perspektive. Boli, ko ugotoviš, kako ti ali drugi razdira mir v družini in partnerstvu? Boli, kako v tem krogu mimogrede zaplešeš s partnerjem, boli, ko se vživiš v tistega malega sebe ali malo sebe in se spomniš svojih staršev, ki so med prepiri delali ter govorili to in ono, ti pa si vlekel na ušesa in jokal, prepričan, da se dogaja nekaj zelo hudega. Pa naj se je ali se ni – kot otrok nisi mogel docela razumeti njunih prepirov, občutil pa si lahko vso njihovo težo.

KAJ LAHKO NAREDITA, DA BI SE VIDVA PREPIRALA DRUGAČE?

  • Vsak zase pred konfliktom: Kaj te tako iztiri, kaj zameriš drugemu, kaj te vznemiri, kaj ti gre na živce, česa ne preneseš, kje občutiš jezo, kako jo izraziš? Premisli o tem, vse to vpliva na to, kako se prepirata. Tega premisleka namesto tebe ne more opraviti nihče. Partnerju vse to zaupaj premišljeno, nežno in mirno. Kaj te sprošča, s čim lahko blažiš dnevne napetosti, ki izvirajo iz službe, starševstva, odnosov? Tečeš, delaš jogo, poslušaš glasno glasbo? Potrebuješ ventil, tudi ti, vsemogočni.
  • Skupaj pred konfliktom: Ali imata dovolj časa za sprotne pogovore o tekočih stvareh? Katere prepire vlečeta že leta in leta? Ali lahko pripravita nov načrt, kako se bosta prihodjič sprla bolj konstruktivno? Zastavita si ga v treh do petih točkah. Povejta drug drugemu, kaj vaju vznemirja, zakaj sta tako bojevita, kaj si želita dokazati v konfliktu. Priznajta si nemoč in prosita drug drugega za obliko mirnejše komunikacije, ki ne bo  vabila v prepir.
  • Vsak zase med konfliktom: Ne kriči, ne zmerjaj, ne loputaj z vrati, ne meči predmetov, fizično ne obračunaj z drugim, ne uporabljaj ‘vedno’ in ‘nikoli’, ne nasedi jezi, ki ti je zameglila um in ti govori, da je pred tabo človek, ki ga moraš na vsak način uničiti. Ustvari svojo mantro.
  • Skupaj med konfliktom: Kdo od vaju je lahko ‘mirovnik’, tisti, ki bo umirjal komunikacijo in dejanja? Kako bo to počel? ‘Ustavi se, umiri se, nehaj se jeziti’ niso učinkoviti načini umirjanja drugega. Ali se lahko drugi med izbruhom jeze kam umakne in to ni pospremljeno z zamero ali doživeto kot ignoriranje, temveč kot reševanje z jezo prepitih možganov? Kam se lahko umakne, za koliko časa?
  • Skupaj po konfliktu: Pogovorita se, a samo ko sta oba zelo, zelo mirna.

Nimam dovolj strokovne podkovanosti, da bi to objavo lahko doživel kot zares prepričljivo, a mislim, da imamo mnogi še dovolj možnosti za boljše uravnavanje lastne razburjenosti ob prepiranju s partnerjem, pri čemer je otrok po eni strani velika ovira (kam neki se umakneš v majhnem stanovanju, kjer še stene slišijo?), po drugi strani pa je prav to bitje, ki ga skupaj vzgajata, lahko najmočnejša motivacija za boljšo komunikacijo v družini in partnerstvu. Potrudi(te) se!


Vsakodnevne spodbude za konstruktivne partnerske prepire:

1. Kako se prepira tisti par, ki vama je res lahko za vzor? Raziskujte, v čem se razlikujete, česa je pri njiju več, česa pri vaju manj? Kakšno je bilo njuno otroštvo, nujni vzori, kako so se prepirali vaši starši? Ne zavidajta jima spretnejšega reševanja konfliktov. Naj bo tak par v vajinem življenju dober zgled.

2. Vprašaj se: Se je zaradi tega (vstavi poljubnih 5812 stvari) sploh vredno prepirati? Pogosto ugotoviš, da ni.

3. Vprašaj se: Če bi bil ptič, kako bi naju zdaj videl, ko se tako prepirava? Na oba bi se, oprostite izrazu, posral, kajne?

4. Če bi jaz bil spet otrok, ali bi želel videti, da se moja starša pred mojimi očmi tako prepirata? V večini primerov si boš odgovoril z ‘ne’. Nadaljuj razmislek: kakšen način reševanja konfliktov pa bi si od staršev želel prevzeti? To je tvoj/vajin cilj.

5. Spomni se prepira, ki si ga izvedel kot iz učbenika. Ali ne bi bilo naravnost odlično spet podoživeti ta občutek, ko si vzdržal svoja neprijetna čustva, ko nisi posploševal, ko nisi obtoževal, ko nisi zašel v vlogo žrtve, ko nisi kričal, ko nisi odvihral, temveč si … prenesel stanje prepira in ob tem še vedno ostal v stiku s sabo? Madona, tole ti da zagona! Pohvali partnerja, če je tokrat bolje uspelo njemu!

6. Psihoterapija. Partnerska ali individualna. Ni bullshit, je pa draga in dolgoročna naložba vase, v drugega in v družino. Včasih vsega ne zmoreta rešiti sama. In to ni poraz.

Dodaj odgovor