Prebral si Jezero Tadeja Goloba in rekel, da take kriminalke na Slovenskem še nimamo. Je ob priljubljenosti prvega dela knjiga dobila spodobno nadaljevanje, če vemo, da je to za avtorja, obremenjenega z visokimi pričakovanji bralcev, težja naloga? O drugem delu detektivske serije z naslovom LENINOV PARK imam povedati tisto zelo dobro in tisto malenkost moteče. Začnimo!
Leninov park bralca najprej opomni, kakšen je njegov bralni spomin. Iz Jezera se tako nekateri spomnimo le to: truplo so potegnili iz … hja, jezera … Bila je zima, glavni detektiv je imel zelo nenavadno ime, ki smo ga hitro pozabili, in zapletel se je z mlajšo sodelavko Tino. Vmes je bila, seveda, žena.
To je dovolj, da lahko Leninov park začnemo brati povsem orientirano. Glavna četverica na policiji je še zmeraj taka, kot je bila. Taras je umaknjen v svoj svet, športnik, razpet med dve ženski, Osterc družinski človek brez posebnosti, Brajc razočarana ločena duša z zdravstvenimi težavami, Tina pa mlada, neprepričana v svoje poklicne sposobnosti, a odločena, da se pred fanti že kako postavi.
“Tako hitro gre s človekom v maloro, ko se neha boriti.”
Pripovedni prostor se v tem delu skrči na nekaj ljubljanskih ulic v centru mesta. Če je bralec občan prestolnice, se v njegovih mislih med branjem izriše živahen zemljevid, in to je dobra spodbuda za nadaljevanje branja 477 strani (ne ustraši se jih). Pripovedni čas je poletje. Pasja vročina je glavni motiv samo v prvi polovici zgodbe, ko se Taras zelo poti. V nadaljevanju ne vemo, ali se spreminja vreme ali pa kriminalist pridobi več odpornosti na poletne nadloge, vsaj tako gre razumeti izginjanje znoja iz besedila.
Prav tako v ozadje pripovedi večkrat ponikne Taras kot moški in preiskovalec (zdaj vemo, da ga v nastajajoči TV-kriminalki Jezero igra Sebastian Cavazza – povej, kako je to vplivalo na tvojem branje Leninovega parka?). Zdi se, da je v središču sicer vsevednega pripovedovalca Tina, a tudi nje bralec ne začuti docela.
Med Golobovimi deli priporočam še s kresnikom nagrajene Svinjske nogice (2009) in biografijo Milene Zupančič Kot bi Luna padla na zemljo.
Najbolj živo je, ironično glede na njegovo počutje, v Leninovem parku predstavljen Brajc. Ta človek bolj ali manj spretno skriva svojo osamljenost in razočaranje nad ljudmi, predvsem bivšo ženo in sinom edincem. Pogreša družinski vsakdan, vdaja se hrani in pijači, to pa naposled resno ogrozi njegovo zdravje. Brajc je edini lik v tej kriminalki, ki ne obtiči v svojem razvoju. Seveda se strezni, in sicer že v Budimpešti na odlično in za Goloba značilno posmehljivo opisanem sindikalnem izletu, a pravo novo rojstvo Brajca še čaka – v bolnišnici.
[GDČ. NOVE BESEDE] pejorativen – knjiž. slabšalen ‘se je pejorativno izrazil’
Kaj je z zločinom, zaradi katerega večina poseže po detektivki? Zgodi se v naslovu omenjenem parku in gotovo že veš, da umre brezdomka. Kdo je, niti ni tako pomembno, kdo jo je ubil, pa se jasni zelo počasi, in sicer ob opisu mnogih preteklih in sedanjih življenj prebivalcev okolice kraja zločina.
Raziskovanje umora je kakor v Jezeru prepričljivo predstavljeno. Birokratske zamude in vsem znani konflikti nadrejeni-podrejeni nasmejijo. O načinu preiskovanja umora te umišljene ekipe bralec ne dvomi, saj je Tadej Golob tudi v Leninovem parku na koncu pridal zahvalo nekaterim posameznikom in ustanovam, s katerimi je sodeloval pri strokovnih plateh zgodbe.
Priporočam vrstni red branja 1) Jezero in 2) Leninov park. Tretji del detektivske serije bo baje nared za branje že letos!
Naj Leninovemu parku sploh kaj očitamo, če ga vsi tako hitro in navdušeno preberemo, prva izdaja pa je bila v nekaj dneh razgrabljena na minulem slovenskem knjižnem sejmu? Izhajajoč iz podnaslova romana, Nedolžnih ni, pikolovskega bralca bega samo izjemno moralno čist Osterc. Je njegov edini greh res ta, da pred ženo skriva novo kosilnico? Je Osterc tiha voda, ki bi lahko drla bregove v tretjem delu serije?
Manj prepričljiva je tudi Tinina karierna odločitev v zaključku romana, ki je med besedilom le bledo nakazana, kakor v Jezeru pa se tudi v Leninovem parku razkrinkanje zločina zgodi izjemno hitro v primerjavi z vsemi dogodki prej.
Strogost na stran! Beri Leninov park in si svoj vtis o druščini slovenskih razreševalcev umorov ustvari sam!
[GDČ. ŽREB] Knjigo (mehka vezava) bom podarila nekomu, ki bo do srede, 6. februarja, v komentarju pod to objavo na blogu, Facebooku ali Instagramu odgovoril na vprašanje: Zakaj rad bereš kriminalke?
Tadej Golob: LENINOV PARK (Goga, 2018, 477 str.)
Nagradni izvod Leninovega parka je Gdč. knjigi zaupala založba Goga.
Večkrat sem poskusila s kriminalkami, ampak me nikoli niso zares potegnile. Z Jezerom je bilo popolnoma drugače (mogoče tudi zato, ker prihajam iz teh koncev) – ravno danes sem si v knjižnici rezervirala drugi del in upam, da kmalu nadaljujem!
Super se mi zdi, ker imam zadnje čase kar precej problemov pri izbiri literature in sem vesela, da sem še enkrat “zašla” nazaj v ta žanr. Prav osvežujoče je bilo!
Kriminalke rad berem zato, da se prepustim fantazijskemu svetu in da za čas branja knjig odmislim realnost. Prav tako zelo rad spremljam detektivske junake, kako razrešijo nastale probleme.
Obožujem vse vrste knjig, Jezero je bila le pika na i. Dan, ko sem sla v knjigarno in jo kupila, je bil skoraj kot praznik. Ko sem jo prebrala, sem bila mnenja kot vecina “wow tako knjigo je napisal Slovenec?! Noro!!” Sicer pa posegam po kriminalkah zato, ker mi dajo za misliti med branjem, adrenalin, nervoza – kaj se bo zgodilo??! Prakticno se pocutim kot c filmu… Potegnejo me. Leninov park imam sicer rezerviran v knjiznici, a sem 48. v cakalni vrsti (sem pa med tem cakanjem prebrala Pogodbo Mojce Sirok – tudi priporocam!).
Kriminalke so moja strast. Potegnejo me vase, držijo v napetosti in komaj čakam, da izvem razplet. Ob tem se sama igram detektiva, povezujem podatke in poskušam ugotoviti, kdo je zločinec.
Jaz pa knjigi vendarle očitam površno lektoriranje. Sicer pa: zgodba se bere zelo tekoče, liki so prepričljivi. Razplet pa … No, pričakovala sem več.
Ker me potegnejo, zagrabijo, držijo in ne izpustijo do zadnjega. Vsakodnevna dolga vožnja z vlakom postane prekratka in človek bi si želel, da še ne bi prispel. 🙂
Sem strastna bralka kriminalk, ker vem, da je to fikcija in zato se tudi ob strašnih temah počutim ok in se tudi sama lahko igram detektiva in razmišljam, kdo je storilec. 😜
Kriminalke rada berem zato, ker uživam v pričakovanju razpleta.