PRAVICO IMAŠ REČI NE

Greva v petek na kavo? Boš ti pospravil/-a stanovanje? Bi gledal/-a ta film? Boš čez vikend pripravil/-a tisti novi projekt (samo malo preleti in bo)? Mi posodiš 100 evrov? Boš za tole lahko uredil/-a popust (kolegi pa to)?

Čemu od zgoraj naštetega naj bi prikimal in zakaj? Čemu bi moral reči ne? Imaš ob tem slabo vest? Misliš, da si sebičen, če kaj odkloniš ali če čemu nasprotuješ? Raje skriješ glavo in narediš tako in takrat, kot so rekli drugi? Walter Riso te poskuša v priročniku Pravico imaš reči ne naučiti, kako to pravico uveljaviti brez slabe vesti in strahu. Izvoli prebrati, komu in zakaj močno priporočam to knjigo.

So obdobja, ko hodimo po svetu kot pavi. Morda si prav zdaj v takem zanosu. Zdi se ti, da si končno čustveno dozorel, da si samozavesten kot še nikdar, veš, kaj hočeš, vse imaš pod nadzorom, odnose z ljudmi urejaš sproti in uspešno. Tak vtis želimo zbujati v javnosti, toda v sebi pogosto doživljamo globoke padce svoje suverenosti. Takrat človek občuti, da je žrtev želja drugih, da o sebi ne odloča sam, da nikomur ni mar za njegovo mnenje, da je nesvoboden, da ni spoštovan, da ni ljubljen, da se boji …

Klinični psiholog Walter Riso (našla sem njegovo špansko spletno stran, ne najdem pa angleškega prevoda, ga ti?) po rodu Italijan, bivajoč v Španiji, v dobro strukturiranem priročniku izkaže zaupanje svojim prednikom, predvsem antičnim mislecem, ki jih pogosto citira, in tenkočutnost za vedenje sodobnega človeka.

V knjigi pomeša teoretična spoznanja o t. i. asertivnosti in večletno prakso iz svoje ordinacije.

“Oseba ravna asertivno, ko je sposobna uveljaviti in/ali obraniti svoje osebne pravice, kot so, denimo: reči ne, izraziti nestrinjanje, predstaviti nasprotno mnenje in/ali izraziti neprijetna čustva. Pri tem ne pusti, da z njo manipulirajo, kot to počnejo podredljive osebe, prav tako tudi sama ne manipulira ali zanika pravic drugih, kot to počnejo nasilne osebe.” (Riso, str. 37)


Priročnik je razdeljen na tri glavne dele:

  • Razumevanje asertivnosti
  • Dolžnost kliče: občutek krivde in strah pred tem, da bi prizadeli druge
  • Socialna tesnoba: strah pred negativnim mnenjem drugih in lastnim neustreznim vedenjem

V mnoge v priročniku opisane primere iz prakse psihologa se lahko vživimo tudi Slovenci – mož, ki ne upa zavrniti oblastne žene, mlada ženska, ki v partnerski zvezi ne upa pokazati svoje strasti, žrtev posilstva, ki o travmi ne upa spregovoriti pred zaslepljeno širšo družino, uspešna direktorica, ki na sestanku doživlja tike, ko mora pred sodelavci izraziti nasprotovanje …

Walter Riso je sočuten pripovedovalec, tudi duhovit. Razmišlja in piše zelo analitično. V besedilu bralca svari: asertivnost ni egoističnost in ni nasilno vedenje, je pravica, ki jo premalokrat uveljavljamo, ker smo vzgojeni v ponižne, ubogljive in nesamozavestne posameznike.

Kimamo staršem, ne samo kot otroci, temveč tudi pozneje, ko smo že sami odrasli, kimamo nadrejenim, ker se avtoriteti pač ne gre postavljati po robu, uklanjamo se vplivnim partnerjem in dominantnim prijateljem … Avtor kot glavni vir neasertivnosti vidi strah – strah pred izključitvijo, zavračanjem, ponižanjem, nasiljem, koncem delovnega razmerja ali intimne zveze, strah pred izstopanjem …

“Vsakogar, ki začne ravnati asertivno, osupne, kako visoko družbeno ceno mora za to plačati. Presenečenje je še večje, ker se količina prijateljev običajno prepolovi. Študije o družbenem dojemanju asertivnega vedenja kažejo, da mnoge ljudi neposredno vedenje odbija, četudi je sočutno in zmerno.” (Riso, str. 52)

Riso uvaja pojem situacijska asertivnost, ki jo mnogi poznamo. Pomeni, da na nekem področju, recimo v partnerstvu, zmoremo ravnati asertivno, na nekem drugem, recimo v službi, pa nam to nikakor ne gre od rok (področja so lahko drugačna). Se prepoznaš v tem vzorcu?

Spletni nakup knjige pri založbi Malinc prinese 10 % popusta. Tukaj je!

Asertivnost je natančno razmejena od agresivnih oblik ravnanja in komunikacije, zato je ni mogoče zamenjati s tem, da šefu naslednjič ‘asertivno’ zmečemo v obraz vse, česar mu prejšnjih 5 let nismo upali, ob tem pa grozimo z odpovedjo, ali da ob naslednjem prepiru s sorodniki furijasto zapustimo mizo in z njimi nikoli več ne spregovorimo.

Riso spodbuja k racionalnosti, miroljubnosti in k zavedanju trenutka, lastnih želja in zmožnosti – meje drugim naj postavljamo zelo premišljeno.

“Ni nujno, da asertivno vedenje spremeni ravnanje drugih, čeprav včasih uspe doseči tudi to. Ne smemo pozabiti, da je izražanje čustev pomembno samo po sebi.”

Knjigo želim v roke položiti tebi, ki se zavedaš svoje ranljivosti ob postavljanju meja drugim, in si želiš počasi spoznati, zakaj je mejo tako težko postaviti, kdaj bi jo moral in kako to storiti. Priročnik ne obljublja nemogočega, temveč poudarja, koliko nejasnih in težkih vaj mora ponoviti manj asertivna oseba, preden to pravico zares zaživi.

Kako neki pa bivati, če misliš, da moraš vsemu in vsakomur pokazati vdanost? Tega večno ne boš zmogel niti ti, ki se danes počutiš kot pav. Saj veš, razmeroma hitro si lahko spet podoben miški.

[GDČ. ŽREB] Priročnik Pravico imaš reči ne bom podarila nekomu, ki bo do sobote, 9. februarja, v komentarju na blogu, na Facebooku ali Instagramu odgovoril na vprašanje: Komu ali čemu najtežje rečeš NE?


Walter Riso: PRAVICO IMAŠ REČI NE (Malinc, 2018, 184 str., prevedla Barbara Pregelj)

Objava je nastala v sodelovanju z založbo Malinc.

KOMENTARJI

  1. Uff, pri svojih 34. še vedno svojemu očetu, ob katerem se nikoli ne počutim enakovredno..

  2. V službi ne znam reči ne. Malo tudi zato ker naloge niso jasno določene in se mi stvari samo nalagajo.

  3. Včasih otrokom, ker znajo s svojo prisrčno navihanostjo iz tebe izvelči prav vse.

  4. V službi. Ko pa sem počasi začela s postavljanjem svojih meja, sem tako kot avtor knjige odkrila, da ljudje jasnih in neposrednih besed ne marajo. Pa sem govorila le so sebi in svojih občutkih.

  5. Tistim, ki so mi najbližji.

Dodaj odgovor