Se še spomniš, kako si kot najstnik stal pred ogledalom? Kaj točno si v njem opazil? Si se vanj oziral ob vsaki priložnosti? Si svoje telo in obraz proučeval v kopalnici, na šolskem stranišču in ob vsaki izložbi ali pa si se tem odsevom spretno izogibal, ker svoje podobe nisi in nisi prenesel? No, pokaži najstnika oziroma najstnico, ki si je v puberteti sploh všeč! Zdaj pa povej – si bil ti med njimi? Če ne, potem boš v črnohumorni slikanici za mlade, PRED OGLEDALOM, videl tisto, kar je nekoč pestilo tudi tebe.
Ob tej knjigi najprej pomislimo, da gre za slikanico za otroke. Takšnega formata je, ilustrirana, ima le 29 strani in ko jo odpremo, ugotovimo, da je besedila izjemno malo, le nekaj povedi na stran. A naj te forma ne zavede! To je namreč v več tujih jezikov prevedena slikanica za mlade madžarske pisateljice Éve Janikovszky (1926-2003), podnaslovljene Najstnikov monolog.
Za najstnika se je v tem letu spremenilo prav vse. Kaj vidi ta revež, ko se pogleda v ogledalo?
- Večji nos – joj, skoraj čez pol obraza je!
- So to mozolji? Kdaj bodo minili?
- Zakaj moja brada premore samo dve kocini?
- Kaj se je zgodilo z mojimi očmi? Povešene so.
- Tudi smejim se drugače. In drugi se še bolj čudno smejijo meni.
- Zrasel sem. Zakaj mi namesto tega niso zrasle čisto prave mišice?
- Kako to, da sem tako suh? Prelomil se bom.
- Kaj se dogaja z mojim glasom? Je sploh še moj?
Najstnik prepoznava svoje telesne in duševne spremembe. Seveda je pred ogledalom bolj osredotočen na tiste vsem vidne in žal ga nobena ne navdaja s ponosom. To je samogovor izgubljenega dečka, ki postaja moški, fanta, katerega neugoden občutek v telesu je nalezljiv. Čutimo, kako si želi pobegniti iz njega.
Gre za kratko pripoved o ranljivosti, občutljivosti, sramu, začudenju, žalosti in razočaranju mladostnika, ki se, joj, ko bi lahko vsaj temu ušel, neprepričano primerja z drugimi vrstniki.
Ti so v njegovih očeh seveda mnogo skladnejšega videza, samozavestnejši in uspešnejši kot on – za najstnika, ki se primerja, pa zgolj sol na rano. Bolečino nam podaja s črnim humorjem, kar daje slutiti, da se bo fantu že kako izšlo – a ne še čisto zdaj, pred njim je še nekaj hormonskih let.
Odlično je, da je literarni lik slikanice fant. Zakaj? Pogosto površno sodimo, da se s svojim videzom več ukvarjajo dekleta, na fante pa skoraj pozabimo. V resnici je tudi njihova puberteta še kako burna, nenadna, neskladna in sitna, toda to pokažejo drugače kot punce.
Fantje spremembe večkrat blažijo z agresivnim vedenjem, ob katerem pa odrasli, že tako vzvišeni nad mladostniško muhavostjo, pozabimo, da se za njim v resnici skriva stiska. Dekleta tegobe mladosti prenesejo na bolj pasiven način, recimo ob neskončnih in neškodljivih pogovorih s prijateljicami. A nekaj je najstnikom ne glede na spol skupno – pred ogledalom so vsi vsaj malo zaskrbljeni.
Prevod besedila temelji na sodobnem slengu mladostnikov (fris, super, ta stari, čekirati …). Zakaj je knjiga še posebej pomembna prav tukaj in zdaj? Morda se najstniki s svojim videzom danes ukvarjajo še več in drugače, kot smo se mi.
Če so se prejšnje generacije po videzu primerjale ‘samo’ znotraj približno 30 oseb, torej svojih sošolcev, kakšen vrstnik iz paralelke gor ali dol, pa se današnji mladi po videzu primerjajo z neprimerno več ljudmi. Ti svoj videz živijo, poudarjajo, negujejo, prodajajo, opevajo in malikujejo ne samo v razredu, v šoli ali krajevni skupnosti, temveč vsakodnevno na družabnih omrežjih in ne samo z enim selfijem na dan.
Knjigo je pomagal izdati Kulturni center Veleposlaništva Madžarske v Ljubljani, Balassijev inštitut.
Zaskrbljujoče ni samo število možnih primerjav mladih z vrstniki, temveč videz sam, ki se pogosto podaja v povsem nestvarni obliki. Na družabnih omrežjih se prvi mozolji pobrišejo, odvečne dlačice se odstranijo ali pobelijo, celulita in strij ne heštegamo, lasje so ultra ubogljivi, oči sijejo s pomočjo filtrov in barvnih leč, oblačila se nam podajo kot ulita … S selfija se ne vidi, ali smo visoki 155 cm ali 195 cm, prav tako lahko s pravo pozo telesa skrijemo ali pokažemo svoje prve obline, pomanjkanje ali presežek mišične mase, maščobe in drugega.
V objektive se brezhibno smejimo in tako zrežiramo najstnika, ki kipi od energije, ima sijočo kožo, se v svojem telesu ob vsaki priložnosti počuti čudovito in prepričljivo, takšen pa je tudi njegov visoko prilagodljiv duh, ki nikoli ne pride v zadrego. Resnična puberteta ni takšna!
Pripovedovalec knjige Pred ogledalom si pravi ‘spaka’. Kako drugim in sebi o svoji podobi pripoveduješ ti? Pazi, katere besede izbiraš. Ne dovoli si vzdrževati ponižujočega odnosa do sebe. Nakloni si pozornost, sprejmi, da je telo seveda pomembna oblika tvoje biti, a ni tako usodna, da bi zaradi nje moral tako trpeti. Opusti misel na vsakršen ideal. Ozri se po drugih in jih ne povzdiguj. Vsi imate podobe dileme, samo priznati jih na glas nihče ne upa.
Prepričajo tudi minimalistične, barvno poenotene in razgibane ilustracije mednarodno opaženega grafičnega oblikovalca in ilustratorja Tiborja Kárpátija (1978), ki ustvarja v Budimpešti. Njegovo delo si oglej v tej galeriji.
[PEDAGOŠKI NAMIG] Knjigo preberite v razredu, polnem pubertetnikov. Pred branjem naj učenci ali dijaki pisno ali ustno nadaljujejo stavek Pred ogledalom … V kako različne smeri razmišljanja zajadrajo ob tako kratki spodbudi, a? Po branju slikanice naj mladi ustvarjajo na različne načine – pri likovnem pouku lahko pripravijo avtoportret, pri psihologiji naj razmišljajo o samopodobi, pri biologiji naj spoznajo čim več telesnih sprememb v puberteti, pri slovenščini naj zapišejo kratek sestavek o tem, kaj bodo v ogledalu videli čez 10, 20 let … Knjiga ponuja mnogo različnih šolskih aktivnosti. Izkoristite jih!
Dragi najstnik, oni iz knjige in tisti pred zaslonom, tvoje telo je ta trenutek na vrhuncu pubertete, v tvojem telesu je zgaga. Zmešnjava bo še trajala. Iz tega boja ne boš izšel nepoškodovan, a potrpežljivo počakaj, da bodo leta in izkušnje prinesla trenutek, ko boš pred ogledalom spet stal pokončno in še kar zadovoljno. Zgodilo se bo!
Éva Janikovszky: PRED OGLEDALOM, NAJSTNIKOV MONOLOG (Miš, 2018, 29 str., prevedla Maja Likar, ilustriral Tibor Kárpáti)
Objava je nastala v sodelovanju z založbo Miš.
