Ena od posplošenih misli, ki v medije najpogosteje zajadra ob materinskem dnevu, se sliši približno takole: “Vsaka mama je najboljša mama. Mama je ena sama. Samo mama ve najbolje.” Pa naj s primeri iz sodobnega slovenskega uličnega življa opozorim, da te floskule ne držijo niti v zloglasnem 21. stoletju, ko se o vseobsegajoči nedolžni ljubezni odraslih do otrok pogovarjamo na dnevni ravni. Matere še vedno hčeram govorijo, da so prasice, matere sinovom še zmeraj prigovarjajo, naj ne jočejo, in matere še zmeraj otrokom pritisnejo eno vzgojno za dobro jutro. Res vsaka mama ve najbolje? Ne! Zakaj ne in kako ji pomagati, da bi se lahko naučila še več, da bo lažje shajala sama in s potomci?
Grda si, zelo grda, da veš! Nikoli več ne greva v picerijo. Jaz bom šla, ti boš pa ostala tukaj sama …
Ti si taka svinja! Samo si pa res zelo nerodna!
Če še enkrat narediš to, te ne bom več imela rada. Ne, ne, mamica te nima več rada …
Še enkrat in te bom po riti! Še enkrat in gremo domov! Nemogoč si!
To niso izmišljeni citati. To so besede, ki jih mama namenila svojemu okrog 2 leti staremu otroku, ko je s tal pobiral cigaretne ogorke, in to so tudi besede, ki jih je druga mama namenila svojemu podobno staremu malčku, ko v restavraciji ni želel več jesti, pozneje pa ne vstati od mize, da bi odšla domov.
Rekli boste, da ne poznamo konteksta teh besed. Pa ga lahko razberemo, kajne? Rekli boste, da kaj pa naj drugega mati, če otrok ne uboga, od malo kritike pa ni še nihče zbolel … Motite se.
Vidim, čutim in prepoznam nekaj drugega: izmučeno mater. Tako, ki je podobne besede zagotovo že kdaj slišala, ko je bila sama otrok. Ni jih pozabila, vpisane so v njej. To prihaja iz matere, ki je ranjena. Ne vem, ali se svojih besed dovolj zaveda, ne vem, ali jim priznava rušilno moč, a zdi se, da tega ni storila prvič, niti zadnjič.
V takih situacijah, zagotovo si bil podobni kdaj priča tudi sam, ne gre za to, da bi s prstom kazali na krivca, v tem primeru na mater (poudarjam: lahko bi bil tudi oče), in javno klevetali o njeni vzgojni (ne)sposobnosti, sebe pa povzdigovali v brezmadežno čiste matere, ki nikoli ne znorijo.
S tem zapisom želim pokazati, da materinstvo ni dano od boga. Ni zapisano v tvoje gene kot sposobnost, ki se bo na dan poroda čudežno porodila ob otroku, temveč je skupek tistega, kar se je v tvoje telo in možgane zapisalo v tvojem otroštvu in se kot uničujoč vzorec ponavlja v času, ko si matera novemu otroku ti, ter na novo pridobljenega, tudi načitanega, znanja o vzgoji in samem sebi.
Med še posebej ranljive matere v naši družbi spadajo tiste, ki so v svojem otroštvu trpele zaradi nasilja staršev, nosečnice, ki že imajo otroka/-e, ženske s psihološkimi težavami, brezposelne matere, delovno preobremenjene in na delovnem mestu izkoriščane matere, zlorabljane matere v zakonu itd.
V okoliščinah, ki so zanje še posebej težavne, v materinstvu ne zmorejo ponuditi dovolj fizične energije za druženje z otrokom, potrpljenja ob njegovem neprimernem obnašanju in prilagodljivosti ob zahtevnem družinskem življenju. Rezultat?
Rezultat so generacije mater, ki ne zmorejo razrešiti svojih starih in novih psiholoških stisk, ker jim nihče ne pomaga. Pogosto se niti ne zavedajo svoje nemoči in škodljivega ravnanja v odnosu do otroka. Prežete s strahom, jezo in gnevom ta ista čustva v nov rod vsakodnevno nalagajo v svoje otroke, ki bodo podobno zgodbo v odnosu do svojega podmladka odigrali leta pozneje.
Otrok, ki sliši besede, navedene na začetku tega zapisa, tem besedam začne zelo hitro verjeti. Tak otrok bo izbiral med dvojim: materi se bo popolnoma prilagodil in postal ubogljiv, mati pa njegove stiske nikoli ne bo prepoznala. Druga možnost je, da bo otrok že zgodaj postal upornejši, mati pa bo svoj nadzor v nemoči le še okrepila. V obeh primerih ne gre za zadovoljno materinstvo, niti za zadovoljno otroštvo, temveč za poglobljeno, iz roda v rod doživeto travmo vseh udeleženih.
Nanjo je treba še posebej opozarjati v času, ko o materinstvu napletamo mnoge potrošniško naravnane mite. Otroštvo ni le tako opevana sreča, materinstvo ni ena samo radost. Materinstvo je lahko za mnoge prevelik fizični in čustven zalogaj, ker ne zmorejo razrešiti svojih težav in vzpostaviti delujočega, zdravega odnosa z otrokom.
Zato prenehajmo s to škodljivo fasado nasmejanih, srečnih, izpopolnjenih mater in se ozrimo po realni mami v svoji soseski, vasi, v svojem mestu in državi.
Poglejte jih, izčrpane, sikajoče, nervozne, agresivne, brezvoljne in nergave matere, ki odnosa z otrokom ne bodo izboljšale vse dotlej, dokler nekdo ne bo pomagal njim samim.
Kako lahko pomagaš?
Naslednjič, ko vidiš takšno mater, se ji približaj. Ona kriči na otroka, ti pa le mirno vprašaj, ali ji lahko kako pomagaš. Kričanje, grožnje, zmerjanje, fizično nasilje – vse to je izraz nemoči, prestopljenih meja človeka, ki naprej ne zmore sam.
Zaščiti otroka, če le lahko. Potem pomagaj materi. Zgolj zaščititi otroka ni dovolj, sploh če ta še vedno živi ob nemočni materi. Vsakič, ko se vrne v nespremenjene razmere, ki jih mati še ne obvlada, je otrok ogrožen.
Materi ponudi odgovore. Psiholog je na voljo v zdravstvenem domu, če je mati zavarovana. Žal je pod do njega zamudna. Psihoterapija je plačljiva. Ali si jo mati lahko privošči? Ob postavki 45-50 evrov na uro, le redke. Ji lahko kdo tako pomoč ponudi brezplačno? Spodbudi jo, naj rezervira termin.
Brezplačna pomoč je tudi na spletu. O težavah v materinstvu in pomembnosti lastnega obvladovanja čustev in odzivov vsakodnevno pišejo in govorijo pri Familylab (FB in IG). Pokliči na njihov brezplačni telefon (vsako sredo med 11.00 in 12.00, 040 49 00 49) in se pogovori. Zaupaj jim, srčni so. Na Facebooku sledi Janji Urbančič, ki vodi stran Sočuten.si. Preberi vse, kar je zapisala, vsake teme se loti premišljeno in izkušenjsko.
Vsaka se kdaj zlomi, a ne pusti, da se lomiš vsak dan. Sledi Ljubeči mami. Preberi Znanost o vzgoji. Poglej, kaj piše Jesper Juul. Potrudi se in preberi še Siegla, tole o možganih in ono o vzgoji brez drame. Materinstvo je učenje, včasih še posebej dolgotrajno in nujno.
Res vsaka mama ve najbolje? Ne. A vsaka mama se lahko po neki poti, ki je zanjo primerna in dostopna, nauči, da bi sebe spoznala še bolje in s tem otroku omogočila drugačno otroštvo, sebi pa mirnejše materinstvo.
Zapis ni namenjen spodbujanju občutka slabe vesti in krivde, niti ne napihuje, da je materinstvo brez spodrsljajev sploh mogoče. Upam, da razumemo, da bi prav tak zapis lahko namenili očetom, babicam, tetam, vzgojiteljem, učiteljem in drugim … Matere izpostavljam ob materinskem dnevu in kot ženska ženski.
Materam ne priznavajmo vsega najboljšega samo zato, ker so pač matere, tem pa nihče ničesar nič ne sme in ne more, temveč tistim, ki to potrebujejo še bolj kot druge, ponudimo dejansko in dostopno pomoč, da bi materinstvo lahko živele drugače.
