“Pozdravljen, kako pa je tebi ime? Jaz bom danes tvoja zdravnica.”
Tako otroka, prestrašenega, skakjočega po čakalnici, nagovori zdravnica, ki jo vidi prvič. Zaupa ji svoje ime, ona zapre vrata in prvi stik steče, čeprav se pregled sploh še ni začel.
Otroku da prvo možnost, da spregovori, da jo opazi zunaj ambulante, da se mu prvič nasmehne in da s tem ustvari možnosti za sproščen pregled, ki bo sledil. “Zdravnica je celo človek,” morda tiho sklene ta prestrašeni otrok.
“Povej mi, s čim se najraje igraš?”
“Z lego kockami. Z gusarji in Star warsi.”
“O, Star warse pa poznam.”
V ambulanti zdravnica kaže iskreno zanimanje za otroka. Topla in mirna je v komunikaciji ter gibih, ravno prav glasna in z zelo nežno, a odločno obliko deligiranja navodil, občutljiva in dojemljiva za otrokove odzive. Otrok nervozno poskakuje in se vrti, vmes vpada v besedo, ne odgovori na vsako njeno vprašanje, na mnoga pa. Pregled je počasen in se otroku očitno prilagaja sproti.
“Povej, kaj najraje ješ?”
“Najraje jem ice cream,” pravi deček med adrenalinskim skokom s postelje, ob tem strga papirnato prevleko.
Ne popravi ga. Sprejme njegov ice cream namesto sladoleda. Ne reče: “S te postelje ne smeš skakati, pri zdravniku se tako ne obnašamo, padel boš.” Vidi in razume njegov nemir. Ne odganja ga na silo.
“Seveda, sladoled je okusen. Kateri okus imaš pa najraje?” Deček čuti, da zdravnico zanima, sprejme pogovor in se vse bolj odpira. Pove tisto o vaniliji in čokoladi. Klepetata.
“Gospa, je bil deček kdaj operiran?” se obrne k meni.
“Da, enkrat,” pojasnim, utrujena, zaskrbljena, lačna, oprezna. Tamali je zdaj že zelo glasen, igra se sabljača, po nesreči udari v steno, vpada v najin pogovor. Z zdravnico se trudim vzdrževati rdečo nit pregleda, a ohranjati moram ravno pravo mero pozornosti do otroka. Tudi od tega je odvisno, kako bo prenesel postopek, ki bo sledil.
“Ne, mami, nisem bil samo enkrat.” Deček pokaže na glavo, tam je nekoč imel nekaj šivov. Zdravnica razume njegovo neverbalno komunikacijo, pospremi jo z nasmehom in toplo prida: “Kako dober spomin imaš!”
Med pregledom se zdravnica otroka dotika počasi. Ne vdira v njegov osebni prostor, sproti razbira, koliko bo še prenesel, preden se bo uprl, zaplete se lahko, ko ga dotik kar naenkrat zažgečka/zaboli. Potem ga je težko pritegniti v nadaljevanje pregleda.
Zdravnica hitro opazi, da otroka z ‘Zdaj pa bo pičila čebelica’ prej zbega kot obogumi … Prvič ga vidi, le na papirju prebere ‘avtizem in motnja pozornosti s hiperaktivnostjo’, a zdi se, da razume prav vsak vidik njegovega vedenja v ordinaciji.
Tega vsi ljudje ne zmorejo, nekateri niti po več srečanjih z otrokom ne. To je v človeku ali pa to nikoli ne nastane. Takega občutka se seveda lahko priučimo, samo v otroka se moramo iskreno zazreti. Prosim, poskusi tudi ti!
Prvič, odkar z otrokom obiskujem zdravstvene ustanove, slišim: “Gospa, drugega otroka verjetno glede na prvo nosečnost in porod ne boste imeli?” Odkimam, obenem začutim črva, ali ni mogoče preveč radovedna … Ona pa, gledoč v oči, pristno: “Vam je zaradi tega hudo, kajne?” Prikimam.
Nadaljuje: “Je za vaju s partnerjem vse to težko?” vpraša opazujoča tega poskočnega fantička, ki nama vztrajno vpada v besedo in težko nadzira svoje gibanje, ko pa se boji postopka, ki sledi, presenečenj, ki bi se lahko zgodila in dotika drugega, bolečine.
Ko naju tamali prekine med pomembnejšim delom pogovora, mu odločno, a še zmeraj razumevajoče, reče: “Zdaj počakaj še eno minuto, da tvoji mamici nekaj razložim.” Za pol minute je res tako, hah.
To je prvič, da se zdravnik zazre tudi vame, me vidi, opazi tisto v očeh in ono v srcu.
Končamo. Deček olajšano in zavzeto opravi pregled. Zdravnica je presenečena, jaz ganjena.
“Gospa, vse bo še dobro. Poglejte ga, krasen deček je in tega ne pravim zaradi onega na papirju!” Stisk roke, hvala, hvala, hvala. Na svidenje.
Hvala.
“Mami, ta zdravnica je res zelo prijazna,” pravi pozneje tisti, ki je pred eno uro na parkirišču deset minut nemo sedel v avtu, naslednjih pet pa s solzami v očeh stal na dežju brez dežnika in se odločal, ali naj pobegne nazaj v avto ali naj se poda v dvigalo do ambulante. Boj ali beg? Boj, tamali, boj!
Kakšno podporo potrebuje otrok, ko se sooča s svojimi strahovi, spremembami in hotenji drugih? Takšno, pa naj bo to pri zdravniku, v šoli oz. vrtcu ali doma.
Je iz tega razvidno, kakšno podporo potrebujemo starši? Čas. Posluh. Pozornost. Nežnost. Razumevanje. Pogled v oči. In srce.
<3
Kot bi opisovali dr. Tratarjevo iz ZD Vič. ♥️