Je o romanu Belo se pere na devetdeset po vsem, kar se je besedilu in avtorici finega že zgodilo, sploh še možno povedati kaj novega, drugačnega? Poskusim, a ti presodi, ali mi je uspelo.
Belo se pere na devetdeset sem prebrala lanskega novembra. Takrat sem posnela tudi to fotografijo. Lahko bi ob pisanju objave, mesece po branju in spreminajočih se letnih časih, ustvarila novo, aktualnejšo, pa je ne bom. Naj zapis o zgodbi Bronje Žakelj pove tudi to: čas teče. Stvari se spreminjajo. Knjiga očitno ostane.
Roman je sveže ovenčan z literarno nagrado kresnik, najboljši roman preteklega leta.
Na zavihku piše: “Težko poslušam te stavke brez vsebine.” In težko bi jih brali, kajne? Tako pa je Belo se pere na devetdeset pripoved, polna nostalgije in premišljevanj o ‘lahko bi’, ‘nikoli več ne bo’ in ‘nekoč se je zgodilo’. Ne govorite, da je naravno, da starši umrejo. Ne najstniku. Ne tolažite, da se pač zgodi tale rak, vsak drugi ga že ima. Ker ko ga ima tvoj bližnji ali ti, to ni noben blagoslov, nobeno razodetje, noben dar za duhovno rast, temveč sranje, polno bolečin, strahov, odrekanj in sprememb – večinoma na slabše.
Ljudje pa tolažimo. Vzdihujemo. Trepljamo. Moraliziramo. Inspiriramo. Delimo svoje izkušnje. Tekmujemo, katera je surovejša, orginalnejša. Pa se ob tem res zmoremo vživeti v drugega? Redko. Mogoče je knjiga tisti možni postanek, ko bolj padeš v drugega.
Belo se pere na devetdeset nekateri očitajo preprost slog – kratke enostavčnice, odsekana poglavja, ki naj bi nakazovala na manj spretno pisavo. Lahko pa smo ravno temu načinu že po nekaj straneh rekli da. Ker je notranji monolog odraščajoče ženske, vse bolj same in neprepričane v višje sile, ki servirajo te tragične vložke, prepričljiv in avtorski.
Ker s tem, ko pisateljica opisuje zunanjo stvarnost, spreminjajoče se kose pohištva, dopustniške odločitve in zasedbo na družinskih praznovanjih, počasi ugotavljamo, kaj je pod to kronologijo in banalnostmi življenja. Tam so selitve, ločitve, smrti, denar, bolezni, šole, službe, prepiri, zamolčane družinske skrivnosti, strahovi … Prav vsi vse to poznamo. To nam je omogočilo poistovetenje, kajne?
Roman Belo se pere na devetdeset sem uvrstila na seznam letošnjega poletnega branja Gdč. knjige. Tukaj poglej, kateri naslovi so se še znašli med priporočili.
Kaj vse smo Slovenci še prepoznali v tej knjigi, da jo je založba že nekajkrat ponatisnila in da ni medija, ki je ne bi tako ali drugače opeval? Nagovorila nas je bolečina. Življenje samo – nesinhronost lepega in grdega. To naključno pojavljanje padcev med redkimi vzponi človekovega obstoja, ki zmeraj ostane v spominu in zmeraj tako plaši. Kdaj bo spet udarilo name, na našo družino, na moje bližnje?
Krasen intervju z Bronjo Žakelj je pripravila Alenka Štrukelj, Literarna lekarna.
Mazohistično smo bredli po besedilu in v njem odkrivali iskrenost, naravnost ter ranjenost neke družine, predvsem pa pišoče, ki nežno nagovarja preminulo mater ter se z vsem telesom zaveda nepovratnosti vsega, kar je zdravje pomenilo v nekem oddaljenem času in prostoru. Ob tem išče nadomestne dele za vzgojitelja, tolažnika in vodnika – vse to je bila mama. Zdaj je le še v spominih.
“Ko greš, ostanem sama. Včasih te pogrešam tako, da boli. Drugi mislijo, da te ne, ker hodim ven, ker imam fanta. Počutim se krivo zato. Včasih sanjam, da me ti zbudiš za v šolo.”
Ima babico in brata, ugiba o dedku, gleda odhajajočega očeta. In razumeš, zakaj foter odhaja – vsak se z bolečino sooči po svoje. Nekateri tako nenavadno, da to vidimo kot nesramnost. V resnici pa je vsak beg izraz nemoči. Tudi to, da ti bolezen dvakrat zamolčijo, je strah. Da, tako preprosto je.
Špela Pavlič, urednica romana Bronje Žakelj, o (ne)pričakovani priljubljenosti besedila med bralstvom: “Interes bralske javnosti smo do neke mere previdno pričakovali. Realnost naših življenj in življenj naših bližnjih je pač takšna, da osrednja tema knjige omogoča veliko stopnjo identifikacije. Hkrati – in enako pomembno – pa je zgodba literarno izjemno dobro izpisana, kar je najbrž v tem primeru odločilna mešanica privlačne bralske kemije.”
Smo Slovenci v Belo se pere na devetdeset našli Jugoslavijo, tako veselo, družabno, omamno dišečo od domačih kosil, prostih nedelj in muzike na balkonih prenatrpanih blokovskih naselij? Z motivom bivše skupne države pripovedovalka v resnici počne obratno, saj ruši podobo o samo dobrih starih časih. Tudi v njih so ljudje pokopavali ljubljene, zbolevali in umirali v nesrečah. Smo morda pozabili?
Trije surovi vrhi roman – smrt, bolezen, smrt – bralca zelo utrudijo. Obstajajo madeži, ki jih niti na devetdeset ne izpereš … In obstajajo knjige, ki še dolgo obtičijo v tebi. Samo to sem želela povedati.
GDČ. ŽREB: Nekomu od bralcev Gdč. knjige bom poklonila roman Belo se pere na devetdeset. Do četrtka, 27. junija, v komentarju na blogu, Facebooku ali Instagramu povej, zakaj si ga želiš prebrati. Nagrajnec bo določen z žrebom.
Pozdravljeni!
Tudi jaz sem prebrala kar nekaj mnenj o tej visoko opevani knjigi, a me nobeno (še) ni tako navdušilo, da bi jo uvrstila na moj bralni seznam. Če bom pa knjigo imela doma, jo bo pa seveda potrebno prebrati. Mogoče me preseneti…:)
Lep pozdrav,
Nataša.
Ker me je vaš zapis zelo pritegnil. Ker si jo kar malo bojim dobiti v roke. Ker bi mi srce začelo hitreje biti ob misli nanjo…
Roman si želim na svoji knjižni polici. Všeč mi je ta preplet nostalgije in krute realnosti. Zagotovo je to roman, ki ga prebereš večkrat.
Roman si želim prebrati, da si lahko ustvarim svoje mnenje o njem. Prebrala sem o njem že veliko… V knjižnici sem pa verjetno 34-ta v vrsti za izposojo 😉
Zanima me vsebina knjige, saj se tudi sama spomnim otroštva in dobrih starih časov.
Knjigo sem prebrala, pa mislim da je ta res tista, ki jo prebereš večkrat. Podarila bi jo mami, ker vem, da bo tudi njej všeč. In če bo že pri hiši, jo bo verjetno prebral še mož, ki je moral poslušati o njej. 😁
Roman si želim prebrati še enkrat, dvakrat, trikrat, kar bi bilo mogoče, če bi imela svoj izvod knjige doma. tako bi jo lahko tudi posodila kakšni prijateljici. knjigo sem si namreč že izposodila v knjižnici in jo 2x prebrala, ker me je enostavno navdušila.
Roman si želim prebrati zato, ker nas resnične zgodbe, ki jih piše življenje bogatijo … z veseljem bi prisluhnila Bronjini …
Vse dobro …
Irena