Okoli otrokovega 4. leta (pa ne vzeti te starosti za sveto) že lahko poskusimo z branjem kratkih zgodb. Otroka v tem obdobju še zmeraj zelo pritegujejo ilustracije, daljše slušne pozornosti še nima in zanimajo ga stvarne izkušnje vrstnikov, ki jih doživlja tudi sam. Predstavljam 6 zbirk kratkih zgodb za predšolske otroke, takih, ki so že dolgo zelo blizu tudi mojemu skoraj 6-letnemu sobralcu. Kaj pravi o njih?
LUKEC IN LUČKA (Annie M. G. Schmidt, KUD Sodobnost International, 2015, ilustracije Fiep Westendorp)
Če ne bi odkrila Lukca in Lučke, v prebiranje kratkih zgodb morda ne bi nikoli začela verjeti in jih sinu niti ne bi tako intenzivno predstavljala. Tako pa sta ta nizozemska junaka, črno-bela deček in deklica, v zgodbah sta stara okoli 4 ali 5 let, nadvse navihana in pristna. Tako zelo, da proti volji svojih staršev domov privlečeta pravega kužka, Lukec se boji frizerja, zato iz salona zbeži z le napol postriženo pričesko, Lučka je vmes bolna, oba imata rada sladkarije, zelo veliko se igrata in včasih se, logično, čisto zares spreta. Odrasli v njun otroški svet vstopajo nevsiljivo in enakovredno, otroka se učita iz izkušenj in skoraj nikoli ne naredita vsega čisto prav.
Zbirka je izšla pri založbi KUD Sodobnost International in ima v izvirniku (Jip and Janneke, prvi izvod že iz leta 1953) še pet nadaljevanj. Žal je bolj malo možnosti, da bi prevode dobili tudi pri nas.
“Najbolj všeč mi je, ko ima Lučka majhno gripo.”
MICI V MESTU (Majda Koren; Mladinska knjiga, 1996, ilustracije Janko Testen)
V knjižnici najti zgodbice o pošasti Mici v stari verziji, ki jo je ilustriral Janko Testen, je bilo noro odkritje! To sta zbirki, ki se ju najbolje spomnim iz začetkov svojega samostojnega branja v 1. razredu osnovne šole. Ilustracije so pisane, Mici je skuštrana, pogosto mokra ali umazana, prostori so razmetani, akcija na akcijjo. Šimen je zabavno ime, zgodbice pa so kratke (na eni strani) in z velikimi tiskanimi črkami.
Da bo Mici ena najljubših tudi mojemu sobralcu, je bilo jasno. Vse, kar diši po neredu, nagajanju in divjanju, je pač vredno pozornosti! In reči pudingu ‘pudnik’ je najboljša zmota na svetu!
“Najbolj všeč mi je, ko Mici s pipe skače na glavo!”
NOVE KARELČKOVE ZGODBICE (Rotraut Susanne Berner; Mladinska knjiga, 2016)
O Karelčku lahko berete v številnih kratkih in poučnih zgodbah, ki govorijo o družinskem vsakdanu poosebljene zajčje družine, v središču katere je 4-letni radovedni Karelček. Pri nas sta izšli dve izbirki, Karelčkove zgodbice in Nove Karelčkove zgodbice.
Sinu je najljubša zgodba tista, v kateri se Karelček bojuje. “Kmalu bodo vsi mrtvi!” A nikar si ne ustvari napačnega vtisa o tej zbirki – izjemno prijazna in miroljubna je. Zajček je bolan, zajček se prepira s prijateljem, noče v vrtec, gre na izlet z vlakom, je slabe volje, prespi pri sestrični itd. Zelo lepa je tudi oblikovna podoba knjige – bela podlaga, pregledna razporeditev besedila na strani in preproste ilustracije osnovnih barv.
“Za Karelčka pa ne vem, kaj mi je najbolj všeč. Ga je pa fino brati.”
KAKO BRANJE KRATKIH ZGODB POPESTRITI, PREDRUGAČITI, SPODBUDITI? Nama s tamalim je včasih najboljše tako, da knjigo odpirava na slepo. Enkrat jaz, drugič on. Kjer odpreva, tam bereva. To je odličnost zbirk kratkih zgodb, ker jih lahko bereš naključno, če pa ti tista, ki jo odpreš, ni tako všeč, pa malo pogoljufaš in odpreš še enkrat. Kdo pa ve!
VSI MI OTROCI IZ HRUPNEGA (Astrid Lindgren, Mladinska knjiga, 2018, ilustrirala Ingrid Vang Nyman)
Astrid Lindgren poznamo vsaj po Piki Nogavički. Kaj pa po tej čudoviti zbirki Vsi mi otroci iz Hrupnega? Sina je pritegnila že po prvih poglavjih, ko se natančno predstavi 7-letnica Liza. Izvemo, v kakšni hiši živi, s kom in kako lahko skozi okno pride do sosedov, še najbolj pa je sina zanimalo, kaj je to ‘frčada’, in nasmejalo, ko so prebrisani fantje (njihovih imen si nikoli ne zapomnim) Lizini punčki narisali brke in jo ponoči strašili.
Zbirka prikazuje idilo otroškega živ žava nekje na podeželju, ilustracije so minimalistične, črno-bele. Poglavja so po dolžini daljša, zato so primernejša za otroke z daljšo slušno pozornostjo (o tem pojmu preberi TUKAJ). Knjiga je v celoti čudovit izdelek, zato je lahko tudi lično darilo.
“Za to knjigo danes ne bi povedal, mami.”
PETER NOS JE VSEMU KOS (Leopold Suhodolčan, Mladinska knjiga, 2014, ilustriral Marjan Manček)
Petra Nosa Leopolda Suhodolčana poznate vi, odrasli, ki otrokom berete. Čudna reč je ta, da meni fant do sedaj ni bil poznan več kot le po imenu. S tamalim sobralcem sva se zelo nasmejala Petrovemu modnemu dodatku na nosu ter zgodbi z naslovom Neumna omara. Zbirka je polna humorja in nagajivosti, ki jo bodo še hitreje in bolje dojeli otroci v prvi triadi osnovne šole.
/brez komentarja/
MOJ PRIJATELJ PIKI JAKOB (Kajetan Kovič, Mladinska knjiga, 2018, ilustrirala Jelka Reichman)
Tudi Pikija Jakoba kot deklica nisem prebirala. No, morda sem ga prebrala enkrat, za bralno značko, a spomnim se le nekaterih ilustracij in naslovnice. Ta zbirka Kajetana Koviča me je, ko sem jo začela brati sinu, precej zbegala. Kdo je pripovedovalec, kdo je Pikijev lastnik ipd.? Tudi otroku po prvem branju ni bilo preveč jasno, zato zgodbam ni bil tako naklonjen. Potem pa sva se odločila, da je ne bova brala od prve do zadnje strani, temveč sem njegovo zanimanje spodbudila tako, da je sam izbiral zgodbe, ki jih je želel slišati. Odločal se je po naslovih in ilustracijah. Njegove najljubše so Pri zobozdravniku, Pika ima vročino, Hiša strahov in Piki voznik avtobusa.
“Ta je v redu. Ne vem, zakaj.”
Povej, katere zbirke kratkih zgodb za najmlajše pa so tebi še posebej fine? Oglasi se v komentarju, na Facebooku ali Instagramu.
