Predstavljaj si tole: sprehajaš se nekje naokoli, recimo po nakupovalnem centru, v parku ali na parkirišču v soseski, zaslišiš otroški jok, starševo nervozno prigovarjanje otroku in vidiš, ko starš otroka udari. Zanima me, kaj storiš v taki situaciji oziroma zakaj mnogi pravite, da bi ob tem šli kar nemo mimo? Mislim, da to ni prava odločitev.
V tem zapisu ne gre za obsojanje in zasramovanje, niti za javno linčanje konkretnih udeleženih. Naj pa poudarim, da situacija NI izmišljena, zato naj vsakemu od beročih pomeni toliko globlji razmislek!
Ko sem na Instagramu (@gospodicna_knjiga) vprašala, ali bi v opisanem primeru pristopili k staršu in otroku, je okoli 85 % odgovarjajočih (recimo, tako po spominu, da je bil vzorec cca 130 ljudi) reklo, da bi šli mimo.
Ta podatek ne preseneča. Veliko bolj pa razburijo odgovori na vprašanje, zakaj se na situacijo ne bi odzvali. Na tem mestu izpostavljam le nekatere razloge, ki so jih navedli odgovarjajoči, in jih s konkretnimi primeri zavračam.
TO NI MOJA STVAR, NE BOM SE VTIKOVAL
Res je, ne maramo sosedov, ki kukajo čez ograjo, na živce nam grejo mimoidoči na ulici, ki čudno pogledujejo k našemu zvirajočemu se otroku, raje zamižimo, ko vidimo brezdomca, ko šprica kri ali se ustavi srce neznancu, raje marširamo dalje, a nismo bolj papeški od papeža.
Ko je prometna nesreča, ustavljamo avtomobile in zijamo za umazanimi podrobnostmi. Ko sosed kupi novega volva, doma naredimo 35-minutni histerični monolog o državi, ki samo krade, in ko ima mulc popravca, hitimo v šolo razčistiti sceno.
Ljudje, v mnoge stvari se še kako vtikujemo in v mnoge se sploh ne! Bistveno pa je, da bi znali ločevati, katere stvari SO naše in katere NISO.
Opisana situacija, v kateri gre za nasilje nad otrokom, postane NAŠA stvar zato, ker se odvija na javnem mestu in mi smo, na žalost ali na srečo, slučajno to videli. Moramo se vtakniti, a v spodnjih vrsticah bo še jasneje, zakaj večina ljudi raje pogleda dol in šiba mimo.
ENA PO RITI NI NIČ TAKEGA – SAJ SEM JIH TUDI JAZ KDAJ DOBIL, PA JE Z MANO VSE V REDU
To je glavni argument tistih, ki pravijo, da bi v opisani situaciji odšli naprej in se zanjo ne bi zmenili. Verjamejo, da ena po riti ali ena okoli ušes pač ni nič takega. To že ni nasilje, temveč samo vzgojna kazen, posledica, metoda, s katero se otroka le občasno in malo, seveda docela neškodljivo, ker so naši starši to počeli tudi nam, disciplinira, da nas mulc končno vzame resno.
Kdaj bomo Slovenci začeli množično opuščati vero v eno vzgojno po riti? Kdaj bomo razumeli, da žal prav zato, ker so v tako vzgojo uresničevali naši starši, zdaj tudi mi, ko nam naš otrok pritisne na živce, reagiramo agresivno, s kričanjem, loputanjem vrat, ignoriranjem, čustvenim izsiljevanjem ali udarci?
Ali res ne vidite, da se v taki družini žal nismo imeli priložnosti naučiti, kaj je jeza in kako se z njo pomiriti, jo sprejeti ter izraziti na kultiviran način, in to ni ena vzgojna po riti ali zbujanje slabe vesti drugemu?
Zaključek tega dela: Udarec otroka JE nasilje, pa naj gre za eno, dve, tri, močne, lahke, kao improvizirane po riti ali okoli ušes.
To je opredelil tudi Zakon o prepričavanju nasilja v družini, ki pravi:
3.a člen
(prepoved telesnega kaznovanja otrok)
(1) Telesno kaznovanje otrok je prepovedano.
(2) Telesno kaznovanje otrok je vsako fizično, kruto ali ponižujoče kaznovanje otrok oziroma vsako dejanje, namenjeno kaznovanju otrok, ki ima elemente fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja ali zanemarjanja kot vzgojne metode.
A seveda zakon, pač tam na papirju, večgeneracijsko zakoreninjenih prepričanj Slovencev o discipliniranju otrok ne bo omajal. Zgoditi se bo moral večji aktivni premik v slehernem novem posamezniku, ki ima stik z otroki, pa naj bo to starš, stari starš, sorodnik, vzgojitelj, učitelj, trener ali drugo.
RAJE GREM MIMO, DA JIH ŠE JAZ NE DOBIM PO GLAVI
Ta argument sicer še najbolje razumem. Videti razburjenega odraslega, recimo, da je to povrhu vsega še moški, večji in močnejši od vas, je lahko bistven dejavnik, ki vas odvrne od intervencije, a premislite, kako spolzek je v resnici. Če se niti vi, odrasla oseba, ne upate približati in poskusiti umiriti tega agresivnega človeka, kaj lahko ta povzroči še toliko mlajšemu, manjšemu in šibkejšemu bitju, kakršen je otrok?
Zato ponujam konkreten primer, povzet po resnični situaciji, v kateri sem sodelovala, da bi videli, KAJ lahko rečemo drugemu, KAKO naj to naredimo glede na svojo neverbalno govorico, da bi situacijo umirili, ne pa je podpihovali, in KAJ lahko pričakujemo od lastnega poseganja vanjo.
Ponovimo še enkrat: Sprehajaš se nekje naokoli, recimo po nakupovalnem centru, v parku ali na parkirišču v soseski, zaslišiš otroški jok, starševo nervozno prigovarjanje otroku in vidiš, ko starš otroka udari.
Najprej si odgovori, zakaj naj bi točno ti posredoval: (1) zato, ker se lahko nasilje, če ga spregledaš, še stopnjuje, (2) zato, ker lahko kot družba spremenimo način reševanja konfliktov z otroki samo tako, da nam nekdo pokaže drugačen, boljši odziv, (3) zato, ker se te situacija dotakne in tvoj moralni kompas v sekundi pokaže ‘to NI prav’, ti pa ga preslišiš v imenu raznih naučenih vzorcev ala ‘ne spodobi se vtikovati, to je zasebna stvar, vsak starš vzgaja po svoje’ in bla, bla.
TOREJ – KAJ KONKRETNO LAHKO STORIŠ, KO ODRASLI UDARI OTROKA?*
* Ta odrasli je lahko otroku starš, stari starš, sorodnik, sosed ali neznanec.
Vdihneš in najprej umiriš sebe. Z mirno govorico telesa ter nenapadalnim, neočitajočim, a odločnim glasom poskušaš začeti pogovor z odraslim.
TI: Oprostite, gospod/gospa, vidim, da ste razburjeni in ste otroka udarili. Ali vam lahko kako pomagam? [NE NAPADAŠ, KER HOČEŠ POMAGATI]
TISTI DRUGI: Samo malo sem ga po riti, ne vtikujte se, je že v redu.
TI: Kaj pa se je zgodilo? [NE PUSTIŠ SE TAKOJ ODGNATI, POKAŽEŠ ZANIMANJE, NE DA BI SAM INTERPRETIRAL VNAPREJ]
TISTI DRUGI: Izziva, nagaja v trgovini. Poln k* ga imam, samo štalo dela. Takoj se razjezim. Saj mu nič ni, malo po riti, bo že nehal jokati, bo vsaj razumel, da se tako ne more obnašati.
TI: Razumem, z otroki v trgovini je res težko. Ampak tega ne delajo nalašč. Vidim, da ste zdaj zelo jezni, tudi meni se to velikokrat zgodi. [ODRASLEMU PONUDIŠ RAZUMEVANJE]
TISTI DRUGI: se razgovori o primerih jeze in se sam vrne na udarec
TI: Vem, pa še vroče je in utrujeni ste, mudi se vam, potem pa so živci čisto na koncu. Toda, gospod/gospa, vseeno ni prav, da ste otroka udarili in potisnili v avto. Vidite, da zdaj joka in je tudi sam zelo razburjen. Prepričana sem, da se lahko oba kmalu umirita in pobotata. [JASNO POSTAVIŠ MEJO IN OPIŠEŠ OBJEKTIVNE POSLEDICE RAVNANJA ODRASLEGA, PONUDIŠ REŠITEV, DVIGNEŠ ZAUPANJE V TO, DA SE BO JEZA POLEGLA]
Ne verjameš, da je to mogoče? Seveda je zelo odvisno od odziva na drugi strani. Seveda bi lahko jeza pri sogovorniku s tvojo intervencijo še narasla. Seveda se vse skupaj bere kot iz učbenika in se ti zdi nemogoče, ker tega še nisi doživel. Pa kdaj poskusi, veliko je namreč odvisno od tega, kako TI pristopiš, kako govoriš, s kakšnim tonom in vsebino se obračaš na drugega. V to lahko verjamem samo zato, ker sem izkusila.
Bo odrasli iz zgornjega primera še kdaj udaril otroka? Prepričana sem, da ja. Torej s svojim ‘vtikovanjem’ nisem dosegla ničesar? Ne, to samo pomeni, da odrasli, ki otroka disciplinira s fizičnim ali psihičnim nasiljem, potrebuje nekoga v svoji neposredni okolici, ki ga lahko ob konfliktnih situacijah uči, kako ravnati, ko smo jezni in zakaj sleherno nasilje prinaša slabše posledice od tistih, ko otroku asertivno in sočutno zastavimo jasno mejo. Tako učenje bi moralo spominjati na stalni trening in ne obrodi novih, boljših odzivov čez noč, temveč šele čez mesece, leta.
Sprašujem se, kako Slovencem na širši družbeni ravni zagotoviti takšno reorganizacijo mišljenja in vedenja, ko gre za reševanje konfliktov z otroki (in drugimi, sodelavci, partnerji, starši …)?
P. S. Seveda, po vsem prebranem si morda sarkastično misliš: “Ja, Nina, ti si pa perfektna.” Ti kaj pomaga, če ti povem, da bi lahko glede na čustvene in vedenjske izbruhe, ki jih ima moj skoraj 6-letnik, vsak dan delila vzgojne po riti in bila ob koncu dneva ob glas? Boš rekel, da bi morda vsaj tri okoli ušes res moral dobiti, da bi končno prenehal izvajati vse te scene? Ne, ne verjamem, da bi tako discipliniranje otroku prineslo umiritev, temveč zgolj še hušji vulkan agresije pri njem in pri meni.
S tem zapisom se ne dvigujem nad druge navadne smrtnike, ki jim otroci vsakodnevno kravžljajo živce, kot da takih situacij od blizu ne bi poznala, temveč poskušam z njim pokazati, da se odrasli LAHKO naučimo drugačnih, nenasilnih odzivov in jih z zgledom učimo tudi svoje otroke. Pomembno je, da si ŽELIMO naučiti takšnih odzivov!
