Imeti čustva na dlani – ni najlažje ne otroku ne odraslemu. A če jih daš na žlico? Potem gre pa kar naenkrat neprimerno lažje. Kako so čustva na žlici preprosta! Zakaj sva jih ustvarila s 6-letnikom in kako so spremenila vsaj dva družinska večera?
“O, glej, kaj imate pa to?”
“Mami, to so čustva. Uporabljamo jih pri jutranjem krogu. Bi jih naredila tudi doma?”
Ni mi treba dvakrat reči! Več let sem čakala na podobno otrokovo pobudo, medtem večkrat nehote pretirano spodbujala k ustvarjalnim DIY projektom in se bolj ali manj posipala s pepelom, češ kako se taka druženja zmeraj sprevžejo v konflikt. Potem sem ob vsej obilni diagnostiki (avtizem, anksioznost, motnja pozornosti in hiperaktivnosti, dispraksija, bla, bla) končno spoznala: sina te stvari pač NE zanimajo.
Več o vsem tem sem zapisala v prispevku Kaj imamo o avtizmu povedati starši otrok s to diagnozo?.
Med 5. in 6. letom se je začel za nekatere ročne spretnosti bolj zanimati, med drugim za barvanje in risanje, pridobil je več potrpljenja s škarjami in pozornost na poti do končnega izdelka. Zagotovo pomaga tudi moje mirnejše odzivanje na otrokove naravne klice po teh aktivnostih in preprosti ter lični manjši projekti v vrtcu.
Tako sem nekaj dni poslušala o teh super čustvih na palicah, ki jih imajo v vrtcu – o njih se pogovarjajo v jutranjem krogu. Ko sem ugotovila, da si jih tamali res želi ustvariti tudi doma, se nisem ujela v zanko popolnosti (ustvarjamo samo, ko pokupimo pol Rayherja).
Za čustva na palici, ups, žlici potrebuješ le:
- flomastre
- karton ali trši papir
- škarje
- šestilo ali kozarec, s katerim obrišeš kroge
- lepilni trak
- lesene palice (ražnjiči, sladoledne lučke, gozd) ali plastične žlice za sladoled
Medtem ko je otrok gledal risanko, sem na kavču mimogrede in brez ‘Uuuu, gleeeej, kaj bova izdelala’ (pretirana ustvarjalna vnema enega namreč ubije šibek zanos drugega) izrezala še kar zgledne kroge iz kartona. Vrgla sem jih na mizo, poklicala k njej in pričakovala ‘Ne da se mi zdaj’ v odgovor, a je prihitel in potem želel sam risati obraze. Vau (skrijem začudenje, toda pismo presneto, res me čudi in razveseljuje, no!).
S skupnimi močmi in nekaj kukanja na google sva ustvarila: veselje, žalost, resnost, jokam od sreče (sinov predlog), jezo, zaspanost, strah in nagajivost.
V vrtcu so čustva prilepili na palice, midva pa jih nisva imela. Še en uspeh tega projekta: netežavna prilagoditev na sladoledne žličke. “A vidiš, zakaj sem modro dal k temu (žalostnemu) obrazu?” Pojma nisem imela, pa ti? Dobro poglej. Vse je v barvah, haha.
Tamali si je zamislil še uporabo čustev na žlici – če bi jo predlagala sama, verjetno ne bi imelo nobenega učinka. Pospravljene v lončku hrani ob postelji in z njimi smo že dva večera tvorili t. i. večerni krog. Ni tako ezoterično, kot se sliši: svoje počutje ob koncu dneva vsak prikaže s čustvom na žlici ali dvema, potem pa o tem še kaj pove. Logično je, da odrasli del poseže po očarljivo zaprtih očeh, otrok pa po vseh odtenkih vmes.
[PEDAGOŠKI NAMIG] Predšolski otroci se šele urijo v besednem izražanju čustev. V telesu in mislih občutijo marsikaj, to pa večinoma pokažejo z vedenjem. Sčasoma začnejo usvajati tudi besedišče, a sploh pri močnih čustvih (strah, jeza, zaskrbljenost) jih dejanja, v očeh odraslega pogosto moteča, prehitijo.
S podobnim namenom je nastal lanski družinski plakat Kaj potrebujem?, ki je nekaj tednov deloval dobro, potem pa pristal na tleh in za vrati. Prav v teh dneh ga bom spet postavila na vidno mesto.
Otroci z avtizmom imajo na področju izražanja čustev še več izzivov. Slikovno gradivo jim pomaga tudi tu. Sinova izkušnja potrjuje teorijo: če se pogovoru o svojih občutkih večinoma izogiba ali se zdi, da jih neposredo ob pogovoru tudi močno podoživi in jih težje umiri, pa se ob čustvih na žlici spontano razgovori. Kot bi mu to, da lahko sam izbere med narisanimi obrazi, dajalo boljšo predstavo o samem sebi. Smeška položi pred svoj obraz in začne pripovedovati o dogodkih, ki so v tem dnevu bili povezani s tem čustvom. V pogovoru se popolnoma sprosti, čustvo pa metaforično in dobesedno odloži v kozarec.
Naša zbirka čustev na žlici še ni zaključena: po zadnjem večernem krogu smo namreč ugotovili, da potrebujemo vsaj še gnusobo (za dneve, ko je v vrtcu enolončnica) in nervoznost (za zdaj ta odtenek vidimo tudi v smešku, ki predstavlja strah, haha). Jaz bom izrisala tudi ponos.
