Vsakemu knjižnemu seznamu gre kaj očitati. Poletnemu plehkost, enemu preveč romanov in premalo poezije, drugemu pretirano število izvodov ene in iste založbe, jesensko branje Gdč. knjige 2019 pa bo kdo videl kot namensko zapostavljanje slovenskih avtorjev. Veš, kaj? Sestavi svojega in čestitam, če te ob tem lahko vodijo samo tvoj okus, tvoja roka, tvoje želje, neoziraje na pomisleke kogarkoli že.
To jesen si želim čim več časa preždeti pred knjigami in čim manj s telefonom v roki. Instagram, ne gre se več – to si opazil, kajne? Knjigam lažje prikimam. Branje pomeni samo en glas, ki govori in se preplete z mojim, uredniško pretehtano vsebino, tišino in umirjenost analognosti.
Varuha v rži (J. D. Salinger, Mladinska knjiga; original 1951) ne glede na kultnost in razvpitost nisem še nikoli prebrala. Zanimata me uporništvo najstnika in slog pripovedi.
Pred kratkim me je očaral nagrajeni roman Finke Selje Ahava, Stvari, ki padejo z neba (KUD Sodobnost international, 2019, 188 str.). V njem prisluhnemo nežnemu in zbeganemu glasu odraščajoče deklice, ki po izgubi matere ne more sprejeti novega načina življenja. V romanu mrgoli srečnih in nesrečnih naključij, oboja pa človeku odvzamejo zaupanje v pravičnost.
Roman Manj (Andrew Sean Greer, Modrijan, 2019, 296 str.) se morda poigrava s podobno idejo. Prebrati ga želim zaradi naklonjenega mnenja kolega in zaupanja v prevod letošnje Sovretove nagrajenke Brede Biščak. Kaj o svojih homoseksualnih razmerjih, družbi in umetnosti ugotovi pisatelj, ki se je odpravil na pot okoli sveta?
O Sally Rooney se še vedno ogromno piše in govori. Pravkar je izšel slovenski prevod njenega romana Normalni ljudje (Mladinska knjiga, 2019, 280 str.), jaz pa si želim pred tem prebrati njen prvenec Pogovori s prijatelji (Sanje, 2019, 305 str.). O njem se bomo novembra pogovarjali v dijaškem bralnem krožku (dejavnost sem predstavila v prispevku Kaj z dijaki, ki berejo?). Nekatere dijakinje, ki so knjigo že prebrale, so mi povedale, da niso tako navdušene kot kritiki in ostala instaknjižna scena. Seveda je moja radovedno še narasla!
V slovenskih kinematografih so pravkar začeli predvajati film Kam si izginila, Bernadette?, ustvarjen po malo drugače naslovljeni, Kam si šla, Bernadette, knjižni predlogi Marie Semple (Vida, 2019, 372 str.). Visokoleteče pohvale na platnicah knjige obljubljajo zabavno in nepozabno branje. Zgodba je izvirna, že res, ljubiteljem komedije zmešnjav bo še kako blizu, prav tako se pripovedovalka občasno prikupi s samoironijo, a pravega bralnega užitka ob Bernadette vseeno nisem začutila.
Po nekaj desetih straneh nič posebnega ne vidim niti v krajšem romanu Grad Gripsholm nemškega pisatelja Kurta Tucholskyja (Miš, 2019, 151 str.). Gre za nenavadno besedno izzivanje med zrelim parom, ki iz Berlina odpotuje na Švedsko. Kaj več bom v Insta Gdč. prišepnila, ko končam branje. Morda pa se vtis do takrat še izboljša. Nežna naslovnica vleče, kajne?
V spletni razprodaji odhajajoče založbe Modrijan sem po znižani ceni naročila Anksioznost in fobije Edmunda J. Bourna (2014, 480 str.) in Samo ljubezen ni dovolj (2013, 332 str.) Aaarona T. Becka. Prvi priročnik me navdušuje. Avtor izhaja iz predpostavke duha časa, zakonitosti gospodarstva, delovnih mest, družinskega življenja in drugega, ki že sami po sebi spodbujajo več zaskrbljenosti v posamezniku. Kazalo je odlično strukturirano in ponuja branje o značilnosti raznih oblik anksioznosti in fobij ter obvladovanju teh. Knjiga je praktično zastavljena s testi in vprašanji za razmislek. Poleg ljudi, ki imajo uradne diagnoze, je ciljna publika slehernik, željan samoraziskovanja.
Pred leti sem zelo na hitro preletela Samo ljubezen ni dovolj. Zdaj, ko jo imam na domači knjižni polici, se ji bom posvetila še globlje.
Hvala Ivani Gradišnik, vodji slovenskega Familylaba, ker je pred dnevi na Facebooku delila prispevek The trauma of a gifted child whose mother was Alice Miller. Govori o sinu psihologinje Alice Miller, ki je po materini smrti izdal svoje spomine na odraščanje z njo. V njih problematizira materino zasebnost, vzgojne odločitve, zlorabe in problematično zakonsko zvezo. Njenega dela do sedaj nisem poznala.
Pravkar končujem branje Drama je biti otrok (Tangram, 1992, 233 str.), in čeprav nekaterih izrazito strokovnih odlomkov, temelječih na psihoanalizi, ne razumem dobro, se mi zdi, da lahko močno prikimam osnovnim vrednotam in zamislim avtorice o enakovrednosti otrok in odraslih. Ob knjigi in prej omenjenem članku razmišljam, zakaj je strokovna spoznanja tako težko prenesti v svojo intimo, ko vzgajamo lastne otroke?
Brez Cankarja letos ne bo šlo. In čisto fino je tako. Z maturanti smo že obdelali Hlapce in polovico komedije za Narodov blagor. Neprimerno več s(m)o zaenkrat odnesli od Jermanove poklicne in osebne drame, vnemi politikov in spletkarjev pa je ne glede na aktualnost težje slediti prav zaradi praznine, ki nastaja v njihovih dialogih.
Prvega branja v razredu se z dijaki zmeraj lotevam po svojih prepričanjih, znanju in z zavedanjem, da bo vmes ostalo več odprtih mest. Šele pozneje bom poprijela za enega (ali največ dva) priročnika za učitelje. V Beletrininem Cankar na maturi 2020 je tudi nekaj vedno dobrodošlih naslovov esejev (ne maram pripravljanja svojih, res ne).
Naj bo tvoja jesen počasna in mirna. Knjiga včasih pomaga pri tem, a?
Če te zanima še kakšen knjižni namig, poglej, kaj sem priporočila v jesenskem branju Gdč. knjige 2018.
