INSTA GDČ.: SEPTEMBER IN OKTOBER 2019

Instagrama ne uporabljam več (občasno še pokukam na spletno stran, ki pa je na srečo tako nepraktična, da me ustavi), rubrika Insta Gdč., v kateri beležim krajše, instantne vtise o prebranem, pa bo ostala. Kako to gre? V tekočem mesecu najprej bereš o katerem od naslovov na Gdč. strani na Facebooku, šele ob koncu meseca ali večmesečja pa se ti preselijo še sem, na spletno Gospodično knjigo. Tukaj je Insta Gdč.: september in oktober 2019.

Malin Persson Giolito: ŽIVI PESEK (Mladinska knjiga, 2019, 439 str.)

Za kriminalko Živi pesek si gotovo že slišal, vem. Izvirnik je izšel leta 2016, zunaj je serija (ne bom je gledala), napisala ga je Malin Persson Giolito, švedska odvetnica. Roman je obilen, a vleče kot zelo spočit konj. Ob Majinih retrospektivah in trenutkih v zaporu spoznavamo razslojeno švedsko sodobno družbo, njen nevaren odnos do priseljencev in večvrednost onih na vrhu. Srednješolka Maja, labilna zaradi mladosti, značaja in razburkane družine, se zaplete s Sebastienom, priljubljenim alfa samcem, ki ga pokonci držijo očkove švedske krone in opojne substance. Ko se zgodi pokol na šoli, ni jasno, kakšna je Majina vloga – njeni spomini so zabrisani, njena zanesljivost niha. Roman je za vsaj 100 strani predolg (tistim, ki imate radi prizore na sodišču, pa prekratek), a obdeluje aktualno temo (mladostniškega) nasilja. Žuga: “Pazi, s kom se družiš, pazi, čigavo torbo prenašaš, pazi, kam greš.” In potrdi: zaljubljena glava je (lahko) izjemno zmešana glava.


O novih objavah na spletni strani Gdč. knjige sproti obveščam v e-novicah. Kratke so, namenjene tistim, ki se odmikate od družabnih omrežij, in onim, ki si želite posamezne prispevke prebirati v miru, morda tudi več tednov ali mesecev od njihove objave.


Ana Saldanha: ZA STAREJŠE OD ŠESTNAJST (Malinc, 2017, 211 str.)

Za starejše od šestnajst ni naslov kar tako, a? Zagotovo takoj zamika tiste pod šestnajst. To je mladinski roman portugalske pisateljice Ane Saldanha, oblikovan v skladu s priporočili za dislektike (kako taka oblika godi tudi možganom nedislektika!). Na podeželju sredi poletja se Dulce, drzna še ne 16-letnica, zaplete s 30-letnikom. Zakon je jasen: to je zloraba. Med njima pa strast, lepe besede, načrt … Dulce, plod ločenih staršev in nerazrešenega odnosa s hrano, je seveda naivna kot strela, a odličnost tega dela je drugje: beri in opazuj, kako ‘zreli’ so odrasli v Dulcini bližini. So sploh kdaj razrešili tisto, kar zdaj tako ogorčeno in vsevedno očitajo tej zbegani, sprejetja željni najstnici? Roman je zaradi obilice dialogov hitro berljiv, mladostniku naklonjena pa je tudi spremna beseda prevajalke Blažke Pograjc Müller. Priporočam!


Katja Perat: Mazohistka (Beletrina, 2018, 246 str.)

Ob prvem romanu Katje Perat, Mazohistka, me čudi razhajanje med bralno izkušnjo in bralnim spominom, ki se mi zgodi ob mnogih knjižnih delih. Naj pojasnim: Mazohistko, postavljeno v prvo polovico 20. stoletja, nekam med Nemčijo, Avstrijo in Italijo, med stvarne (Leopold in Freud) ter izmišljene like, sem lansko poletje prebrala na mah. Vabljivo je bilo kukati v brezsramni prostor moških in žensk, ki še nimajo enakih pravic, imajo pa podobna hotenja, gone in žalosti. Nadeždo, glavno osebo, določajo moški, čas, kulturne navade, vsi ‘spodobi se’ in ona jim odgovori z molkom – občasno ostane brez glasu. Kam pobegne, kaj išče? Moja bralna izkušnja Mazohistke je bila odlična. A moj bralni spomin je v letu dni zatajil toliko podrobnosti tega besedila, da si o njem upam pisati samo tako, instantno, zelo na kratko, da bi še koga privabilo k branju in da bi povedala: Mazohistko bom prebrala še kdaj. Igrali so jo tudi v Anton Podbevšek teatru.


Henry David Thoreau: HOJA (UMco, 2019, 115 str.)

Leta 1862 je Henry David Thoreau v eseju Hoja zapisal: “Če si pripravljen zapustiti očeta in mater, brata in sestro, ženo in otroka ter prijatelje in jih ne vidiš nikoli več, če si plačal vse dolgove, napisal oporoko, uredil vse zadeve in si svoboden – tedaj si pripravljen na sprehod.” Gremo? Očitno še ne. Avtor se od hoje kmalu oddalji in zaide v premišljevanje o naravi kot nasprotju civilizacije – jaz sem si vseeno zelo želela, da bi se bolj držal naslovne teme. Požuga vsemu, kar je človeka odvrnilo od tišine, opazovanja in dihanja. Zgrozil bi se, če bi si ogledal 21. stoletje, a?


Hvala za branje tega prispevka. Naslednji v rubriki Insta Gdč. bo predvidoma v začetku decembra. Če ne takrat, pa gotovo v prvem tednu januarja 2020. Spoštujem svoj čas. Rubrike ne bom ustvarjala glede na koledar, ampak glede na svoje počutje in možnosti, ki ostanejo, ko odmislim plačano delo, družino in svoje lenarjenje.

Dodaj odgovor