RAHLOČUTNOST DO OTROK

Poleg knjige Čuječe materinstvo, ki mi je na porodniškem dopustu dala vedeti tisto, o čemer sem že prej velikokrat razmišljala, pa tega nisem znala poimenovati, staršem, predvsem svežim, na knjižno polico poleg dojenčkastih priročnikov o razvojnih mejnikih in uvajanju goste hrane (vse to itak izveš sproti) polagam še knjigo Rahločutnost do otrok. Ideja obeh knjig je sicer podobna, a boste v vsaki našli nekaj izvirnega.

Pri rahločutnem starševstvu gre za občutljivo zaznavanje otrokovih potreb, predvsem tistih v prvih letih njegovega razvoja, ko so živčne povezave še nedodelane in nove, pa zato še toliko pomembnejše. Ne gre za popuščanje otrokovim muham, niti za razvajanje, saj je osnovna postavka Katarine Kompan Erzar in Andreje Poljanec, obe sta zakonski in družinski terapevtki, drugačna. Dojenček ni bitje, ki bi izkoriščalo svoje najbližje. Je nekdo, ki potrebuje odraslega za zadovoljitev svojih potreb. Od starševskih prvih odzivov nanje je odvisno nadaljnje oblikovanje njegove osebnosti. Nekoč bo tudi sam odrasel – zaupljivosti, samozavesti, samospoštovanja in občutljivosti se lahko nauči samo od pomembnih drugih, ki dosledno odgovarjajo na njegove biološke in čustvene potrebe.

[GDČ. ŽREB] Nekomu ob bralcev Gdč. knjige bom poklonila izvod te knjige. V komentarju na blogu ali Facebooku odgovori na vprašanje: Ali se dandanes z vzgojo otrok pretirano ukvarjamo? Sodeluješ lahko do nedelje, 24. novembra, do polnoči.

Očitna prednost tega besedila je sicer drobno poglavje o odnosu med očetom in otrokom. Opažam, da je tovrstna literatura pogosto usmerjena le na materinstvo, pri čemer pa je oče, sicer izjemno pomembna figura družine, pogosto zanemarjen. Kako naj se z otrokom poveže v njegovem prvem letu življenja? Najprej potrebuje željo.

Poglavja iz knjige, ki te utegnejo zanimati: Novorojenčkova sposobnost iskanja stika, Regulacija emocij, Stik z otrokom, ki joka, Otrok in zakonski odnos, Dnevno varstvo, v katerem se lahko otrok varno naveže …

Stik z otrokom je vsakič neponovljiv. Dopušča toliko možnosti za spremembe in rast. Velja jasen kliše: stik lahko krepimo iz trenutka v trenutek. Ne pustimo se zapeljati ideji, da bi moral biti točno tak, kakršen je zabeležen na družabnih omrežjih, sugeriran od prijateljic itd. Lahko pa so prav besede drugih motivacija in potrditev tvojim lastnim mislim. Stik starša z otrokom ni le vir spoznanj za otroka, temveč zmeraj tudi vir dragocenih spoznanj za starša. Včasih te prav knjiga kot je Rahločutnost do otrok spomni, da si na to samo malo bolj pozoren, kot bi bil sicer.

Katarina Kompan Erzar in Andreja Poljanec: Rahločutnost do otrok (Založba Brat Frančišek, 2012, 175 str.)

Knjigo podarjata Urška Studen in Karmen Okorn, ki si želita, da bi bralci Gdč. knjige spoznali njuno razmišljanje o starševstvu, svetovanja in predavanja, ki jih izvajata v zavodu Vrtiljak (FB).

KOMENTARJI

  1. Moj odgovor je, da se dandanes z vzgojo ne ukvarjamo pretirano.

  2. Zdravo Nina, bi rekla da z vzgojo se ukvarjamo, ampak po družabnih omrežjih je v ospredju pri večini (da ne naredim komu krivice) moda, lična oprema sobe, nov voziček, treba je izpostavit kako mamica poskrbi zase (t.i. mommy time), manjka pa vzgojna vsebina, ki pa se pojavlja na redkih straneh posameznikov ali “organizacij”. O tem kako zaznavati otrokove potrebe in si pustiti čutiti, biti mati, pa je vsekakor premalo govora.
    Knjiga je pa mimogrede odlična, žal sem nanjo naletela šele po prvi nosečnosti, bi jo pa sedaj z velikim veseljem podarila noseči prijateljici. Vsebina je vredna branja, razmisleka in podpre mamice v njihovi ranljivosti.

  3. Mislim, da ne. Vzgoja se malo izgublja v praksi, buhti v knjigah in predavanjih. Namesto, da bi se vzgoje samo izpilile z novim znanjem, vzgoja ponikne v hitrem tempu. Namesto otroku dati čas za razvoj, razmislek, čustva, ga razumeti, samo pokimamo trditvam na predavanjih, v knjigah, različnih postih in v toku življenja, se sicer trudimo, ampak ne tako “počasi” kot bi morali, vzgajati.

  4. Meni se zdi, da se pretirano ukvarjamo v smislu tega, da v poplavi informacij vse prevec casa namenjamo raziskovanju, razmisljanju in pogovarjanju o tem, premalo pa vnasamo v prakso. Poleg tega pa ravno zaradi dostopnosti in bombandiranja z informacijami, mnenji in nasveti z vseh strani pozabljamo tudi na intuicijo in na resnicno potrebo otroka. Vcasih je to samo to, da smo z njim. Pa ne le fizicno.

  5. Jaz mislim, da je tistega “pravega” ukvarjanja z vzgojo bistveno premalo. Po eni strani starsi (predvsem mame) kar naprej iscemo odgovor na ze 1000. vprasanje o vzgoji in negi, otrok pa nam ta odgovore sam ponuja, ceprav ne na pladnju. Zakljucujem svojo (prvo) porodnisko in precej hudo mi je, da nisem tistih neskončnih minut, ko sem iskala po forumih “zato-je” na moje “zakaj-e” raje izkoristila ali za pocitek skupaj z otrokom ali pa preprosto za to, da bi 3x globoko vdihnila in verjela, da bomo mi trije nasli sami resitev za “probleme”, ki so bili samo nasi. Upam, da mi bo v naslednjih letih z otrokom to bolj uspevalo

  6. Da in ne. Da, ker res premalokrat zaupamo sebi, partnerju in otroku in odgovore iščemo v neprimernih virih in podlegamo tisoč in enemu nasvetu, kako naj bi bilo. Ne, ker menim, da znanja iz strokovnih virov ni nikoli preveč. Neznansko mi je v prvih treh mesecih pomagala vsa literatura, da se v najinega malega zvedavčka lažje vživim, ga razumem. Zato imam poleg kavča kupček knjig za takrat, ko ne spiva oba. Tako si vsaj namišljam, da loviva srednjo pot in dele teorije prenašava v prakso.

  7. Da se ukvarjamo z vzgojo, se mi zdi odlično, problem pa vidim v tem, da ne zaupamo več svojim lastnim instinktom in za vsako malenkost iščemo potrditev na internetu. In množica informacij, ki nam je na voljo, nam včasih dela medvedjo uslugo. Sem trenutno na porodniškem dopustu, tako da.. vem 😊.

  8. Nikakor ne. Pohvalno je, da posvečamo temu čas, le informacij je toliko, da je težko presoditi, čemu zaupati.

  9. Danes se več časa nameni raziskovanju in študija in predavanjem, o vzgoji imamo na voljo več literature in smernic kot kdaj koli, a v poplavi informacij se starši pogosto izgubljamo, zmedemo… Knjige in priročniki za vzgajanje so fajn, a mislim, da je premalo na drugi strani-časa posvečenega le otroku, tu in zdaj, brez fotk za IG. Pogosto pozabimo, da je v vzgoji bistvena tudi zdrava pamet in intuicija.

  10. Težko vprašanje, po eni strani ja, po drugi ne. Ja zato, ker je poplava informacij, raznoraznih knjig in priročnikov o vzgoji, pogovornih odej, nasvetov mami blogerk … o tem, kaj bi bilo najboljše za vašega otroka. Na koncu pa mislim, da je ravno starš tisti, ki najbolje ve kako vzgajati lastnega otroka, glede na to, da ga najbolj pozna. Tisti, ki potem iščejo neke koristne informacije, pa se med vsemi temi nasveti lahko samo zgubijo in zmedejo. Ne pa zato, ker je vzgoja ena izmed ključnih stvari za razvoj otroka v zdravo odraslo osebe… vidimo namreč, da veliko težav, ki jih imamo kot odrasli, izvira iz našega otroštva, kar pomeni, da takrat nekaj ni bilo v redu oz bi lahko bilo bolje.

  11. Menim, da se vsi starši ukvarjajo z vzgojo, vendar ne isto kvalitetno. V poplavi instamamic/blogerk večkrat dobim občutek, da je za otrokovo vzgojo “nujno” potrebno imeti najbolj fensi voziček, stilsko usklajena oblačila, vse možne pripomočke in igrače, malokatera pa sploh omenja vzgojo kot tako.
    Ker živimo v svetu, kjer so informacije, tako koristne kot nekoristne, le en klik stran, se mi zdi pomembno, da obstaja kvalitetna literatura, ki nudi resnično potrebne in koristne informacije vsem, vendar predvsem nam, ki bomo v kratkem šele prvič mamice oz. starši, saj se podajajo v popolnoma neznan svet.

  12. Vcasih pretiravamo, vcasih pa na sreco ne. Kot pri vseh stvareh. Vsem nam zelim, da bi nasli eno pravo/zdravo mero.

  13. Danes, je ogromno informacij o vzgoji, kar je dobro, če znaš biti kritičen. Bi si pa želela, da bi tudi več zaupali sebi in svojemu otroku, da bi se znali ustaviti in uživati v drobnem trenutku.

  14. Jaz mislim da ne, ker zelimo vzgojiti boljse otroke, bolj custvene z boljso samopodobo kot smo sami.

  15. Kopiram s FB-ja:

    Vprašala sem, ali se dandanes z vzgojo otrok pretirano ukvarjamo in izžrebanka Klara Jarc (sodelovala je na FB) je zapisala: “Preveč se ukvarjamo z vzgojo v teoriji in na papirju, marsikdo pa premalo v praksi – z zgledom, prisotnostjo, pozornostjo … prehitro nas zamotijo številni nasveti (in motilci), ki jih potem sploh ne uspemo preizkusiti ali upostevati.”

    Kako se strinjam! In kako dobre argumente o ‘premalo’ in ‘preveč’ ste zapisale 39-krat. Vredno jih je prebrati ne glede na sodelovanje v #gdčžreb – pač tako, za iskanjega svojega notranjega odgovora na to in še kaj glede vzgoje.

    Dekleta, hvala za tako resno dojemanje teh mojih viralnih žrebanj, ki se mi, glede na to, da ime izžrebanca sporočam vse pozneje (tokrat teden dni prepozno!), očitno vseeno upira in prelevi v ‘ne ljubi se mi’, po drugi strani pa si točno v taki obliki pogosto povemo obilo vrednega.

Dodaj odgovor