To je tretja od štirih knjig iz Neapeljskega cikla avtorice, ki se skriva za imenom Elena Ferrante. Že ve, zakaj. A lahko bi se tudi ponosno dvignila, ker ji (mu? nekateri ugibajo, ali knjige piše moški – ne verjamem) uspeva v Lilo in Eleno vliti toliko živosti, da jima verjamemo na prav vsakem koraku. Kdo je kdo v romanu O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo?
Cikel je podlaga TV-seriji My brilliant friend (HBO). Knjižna predloga me je zelo prevzela, a k ogledu nadaljevanke me še ne vleče.
Neapeljski cikel mnogi začnemo brati podobno: sprva zmedeni med italijanskimi imeni in priimki, ne povsem prepričani, kam je zgodba zašla v prejšnjem delu in kako se bomo zdaj opotikali po straneh novega, dolgega nadaljevanja. Če začetno bralno anksioznost ignoriraš, si po tridesetih straneh že tam – malo na severu Italije, malo na jugu. Vse je domače.
V O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo (zamotan naslov nas izziva, da se naučimo z vejico zaključiti prilastkov odvisnik) je na začetku več politike in delavskega boja nasproti akademskim višavam. Šele druga polovica se prelije v intimno in zamolčano, vse tisto, česar ljudje nikoli ne izkričimo, a vendar usmerja naša življenja.
Slovenskemu prevodu Neapeljskega cikla se je godilo tako – loti se ga po vrsti – najprej Genialna prijateljica (2016), nato O novem priimku (2017) in O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo (2018). Vse dele je prevedla Anita Jadrič, izdala pa Cankarjeva založba. Med slovenskim knjižnim sejmom 2019 je na police prišel še zadnji del z naslovom O izgubljeni deklici.
Vznemirljivo je opazovati, kako sta se deklici od prvega dela vse do tretjega spremenili. V O novem priimku sta se še spraševali, kaj se bo zgodilo z njunim prijateljstvom, ki se šibi zaradi neslutene hitrosti različnih izobraževalnih in zasebnih poti. V tretjem delu, o katerem pišem, postane jasno tudi zato, ker sta dozoreli, odrasli: prijateljstvo ali nekaj podobnega temu, verjetno tudi na račun vsega iz otroštva ene in druge, bo sicer ostalo, a nič zelo romantičnega ne bo v njem.
Telefon bo še zvonil, a zdaj redkeje, večinoma v krizi in ko nimaš poklicati nikogar več. Poti ene in druge se bodo še sekale, včasih tudi zelo na silo in nobeni v preveliko veselje. Težko jima bo priznati življenjske izbire druga druge – še nad lastnimi bosta nemalokrat presenečeni in zbegani.
Nasprotje med glavnima ženskima likoma je v tretjem delu še bolj poudarjeno. Zdaj ne le s poklicem, delovnim mestom, zanimanji in družbenim statusom, temveč tudi z njuno zunanjostjo. Elena, elegantna, pazljiva tudi pri izražanju, izbrano oblečena, lahko stanovanje opremi po lastnih željah ter se vmes pomudi na vseh možnih družabnih prireditvah. Lila je postarana, njen jezik je vulgaren, njene kretnje tudi, telo težko nosi.
Vredno ju je opazovati tudi kot materi. Če je Lila odkrito naveličana in pobita, izmučena delavka, ki za vzgojo svojega sina ne najde prave volje, potrpljenja in časa, je Elena njeno kvazi nasprotje. Zakaj kvazi? Kako jo težijo lastna pričakovanja idiličnega zakona in materinstva, pokaže (tudi) tako, da se zaplete v tisto, kar smo vsi vsaj malo pričakovali. Nino! Moral se je zgoditi, da bi Eleno, to obvladano, a tako prestrašeno žensko, prisilil v revizijo same sebe in jo spet opomnil nanjo – na prijateljico, ki je Nina vznemirjala v O novem priimku. Ali Elena le ponavlja izseke Lilinega življenja ali pa zmore živeti po svoje?
Glavno vprašanje, ki ga zastavlja O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo, ni, kaj se zgodi s pogrešano Lilo. Še vedno nimamo pojma, kaj bi se ji lahko pripetilo. Mafija? Pobeg? Lahko bi izpuhtela kot zrak in razumeli bi.
Pred branjem zadnjega dela tetralogije se namreč sprašujem le eno: kako močno bom Eleno in Lilo pogrešala potem, ko novega nadaljevanja ne bo več? Zaživeli sta tako prepričljivo, da se jima bralec počuti bližje kot marsikateremu živemu človeku. Zato ostajamo s knjigami? Morda res samo zato.
Hvala za zapis. Ogledala sem si nadaljevanko z odlično igralsko zasedbo in željno pričakujem zadnji del. Priporočam! Lp Lili Škornik – Snežinka