Slovenska foklora prebolevanja virusov se začne že v vrtcu, se nadaljuje v osnovnošolskem in srednješolskem sistemu ter se najintenzivneje izrazi v slabi vesti zaposlenega, odraslega bolnika. Kaj se gremo, zakaj in kako ta cikel pretrgati kot nova generacija staršev? Vse se namreč začne že v vrtcu …
Vrtec pozimi: še nehodeča Špela z zelenim, lepljivim, visečim smrkljem pod nosom. Njam! Leto dni starejši Maj, ki je za zajtrk dobil calpol, da bo preždel še eno dopoldne od doma. 4-letna Anika, ki kiha, a nikoli v robec ali rokav. 5-letni Dalibor, ki ima tudi nestrokovnjaku vidno vnetje oči – a prišel je v vrtec, ker je bil pred tem že en dan doma. Pa ful je bil siten, očitno je že dober za v vrtec. Itak ima kapljice. Bo že.
Družine pozimi: Anej z vidnimi znaki začetka prehlada, potreben počitka, tečen kot driska. Kam gre familija? V nakupovalni center, da se vsi malo sprostijo, doma se samo prepirajo. Mulcu je virus čez nekaj dni zajel še spodnja dihala, samo z eteričnim oljem se bo že dalo urediti. Kam gre familija? Na rojstni dan k prijateljčku, kjer bo še pet drugih zabave željnih sirot. Če je ravno obdobje november-marec, bo tričetrt udeležencev zabave že čez tri dni staknilo iste simptome kot Anej. Ampak bilo je pa fino, sploh mamici in atiju, ki sta si lahko med otroško zabavo privoščila kino.
Kdaj družina z viroznim otrokom spremeni svoje načrte? Ko se viroza razbohoti v bronhiolitis. Ko zdravnik reče: “Pljučnica.” Viroza je namreč mačji kašelj, zaradi viroze že ne ostaneš doma.
Začne se šola …
Nimam pojma, kako se to grejo v osnovni šoli, a do srednje šole je med 30 dijaki gimnazijskega programa vsaj polovica takih, ki se jim zdi ostati doma zaradi viroze popolnoma odveč. Izostati od pouka zaradi ure vožnje v avtošoli, to že, toda ležati, počivati, čakati na zdravje … doma?
Ne, to so otroci, ki tudi na treninge odhajajo s povišano telesno temperaturo, da ja ne bi česa zamudili. Ker če zboliš, izpadeš iz igre. In če zboliš, dvakrat premisliš, zaradi katerega simptoma je vredno izostati. Viroza je namreč mačji kašelj, zaradi viroze ne ostaneš doma niti v srednji šoli. Raje sedeš v prvo klop in ves zabuhel trikrat kihneš pred tablo, da bo čez dva dni pokosilo še učitelja. Sam si je kriv, če ni dovolj odporen.
Srednješolski učitelj dobi v sezoni november-marec vsaj pet podobnih opravičil, v katerih se staršem zapiše: “Spoštovani, Metka je zbolela, zato prosim, da ji opravičite včerajšnji izostanek. Metka še ni v najboljšem stanju, a si ne želi manjkati v šoli, zato se jutri vrača k pouku.”
Metka se vrne, tempirana bomba je, ne da bi ji mama rekla: “Metka, ljubica, danes je sreda, poglej še malo po Netflixu, do petka boš brez robcev, v soboto te bo nehala boleti glava in v ponedeljek boš kot iz škatlice – nared za pouk!”
Metka se zato nauči: bolezen, sploh pa viroza, me že ne sme ustaviti. A če Metko virus res položi v posteljo in naposled ostane doma več dni zapored, Metka ne prenese misli na to, da bi manjkala pri testu matematike. Zato se virozna Metka z razbolelim telesom najprej prve dni vsaj dve uri uči, vmes sicer veliko spi, in na veliki dan, piše se test, pride v šolo. Pride vsa tresoča in poklapana, a Metka je tu! Metka odpiše test in se spet vrne v varno zavetje postelje, kjer bo, če jutri ne bo testa iz geografije, preždela vsaj 2-3 dni več, kot bi jih, če bi Metka matematični test izpustila. In ga, ho-ho, nadoknadila v naknadnem roku (temu so namreč namenjeni).
Zunanji pritisk se tako že zgodaj spreminja v notranjega in jasno je, da ga pri mladoletnem otroku generirajo starši. Če res verjamemo, da si sicer zdrav otrok, ki maksimalno 3-krat na leto zboli za docela nedolžnim virusnim obolenjem, ne more privoščiti počasnega okrevanja, ki prinese okvirno 1 teden izostanka od pouka (v celem šolskem letu so to trije tedni), sta vprašanji slovenski družbi dve:
- Kakšno šolo se gremo? Kakšen tempo učenja in pridobivanja ocen neki vzdržujemo, da enotedenski izostanek učenca pomeni dejansko katastrofo v njegovem učnem procesu?
- Si morda to katastrofično stanje ustvarjamo sami pod vplivom domišljije?
Apel učiteljem: na naslednjem roditeljskem sestanku staršem med vsaj štiri popolnoma nepomembne birokratske točke dnevnega reda vrinimo izjemno pomembno in vzgojno sporočilo: “Ko vaš otrok zboli, ga spodbujajte, da si za okrevanje vzame dovolj časa. Ne silite ga prehitro k pouku. Ne strašite ga, kaj vse, da bo v šoli zamudil. Organizira naj si prepisovanje snovi od sošolca, če je že toliko pri močeh. Dokler ni tako, naj otrok zboli, kakor se je zbolelo včasih: v postelji, s spanjem, počitkom, brez telefona, brez svoje in vaše (!) anksioznosti, kaj vse v šoli pravkar zamuja.”
Vsak družinski zdravnik bo potrdil, da je oblik viroz mali milijon, prav vse pa lažje prebolimo, če počivamo. Zdravniki opozarjajo, da se znaki viroze po treh dneh sicer umirijo, a to še ni trenutek, ko naj bi se z gotovostjo vrnili na delovno mesto, v vrtec ali šolo. Dan ali dva potem, ko simptomi minejo, si gotovo še lahko privoščimo tudi zato, da se bolezen ne zaplete, da v okolje ne pridemo pretirano neodporni in da kot prenašalci morebitnih virusov z njimi ne okužimo drugih.
Metka gre v službo …
Ko Metka iz prejšnjega odstavka odraste, je idealna uslužbenka, vsaj dokler je zdrava. Ko Metka, sicer tako odgovorna, poštena in delavna, zboli, to zimo ima že drugo virozo, vse je, logično s trikratno dozo dobila od mulca, ki obiskuje vrtec, se ne ustavi. Metka zvečer, ko že čuti jasne znake bolezni, mrazi jo in boli jo vsaka mišica na telesu, grize nohte in razmišlja o scenarijih: a) zjutraj bo poklicala v službo in šefu povedala, da je vsaj tri dni ne bo, in b) šla bo v službo, si samopredpisala lekadol na 3 ure, oddelala bo najnujnejše in iz avtomata bo točila čaj namesto kave (tipkovnice, ki so jo izmenjava s sodelavko iz popoldanske izmene, seveda ne bo niti enkrat razkužila). Kadar zboli, ima Metka slabo vest.
Preberi še Človek, ali si dovoliš zboleti?.
Metka vedno izbere možnost b), ker je viroza mačji kašelj, malo trpiš, potem si pa dober. Da v pisarni čez nekaj dni manjkata še Katja in Roman, tudi njiju mrazi, Metki nič ne pomeni. Ona je zdaj spet v sedlu, drugi pa – čudno – niso ravno odporni.
Metka se tiste dni sicer ne muči le na delovnem mestu. Metka je na robu pameti predvsem po 16.00, ko iz službe z zamašenim nosom in levim ušesom šiba v vrtec po otroka. Metka bi se takrat najraje sesedla v prah, njena piščančka pa sta ravno v fazi največje trme. Metke bo konec. Ne prenese več, da si niti doma ne more odpočiti! Metka doma že prizna, da je bolna, a Metka bo tudi jutri odšla v službo in se zaradi metkaževečesa postavila na zobe in ostala odgovorna, poštena in delavna zaposlena. Pač malo bolna. Bo že.
Vem, kako je treba zaključiti to besedilo.
Ne bodi kot Metka! In danes čestitaj tistemu, ki ta trenutek je na bolniški ali koristi nego otroka zaradi viroze.
Viroza je res mačji kašelj. Za vogalom je namreč koronavirus.
Hja. Najhujši smo pa zdravniki, ki nas pomankanje kadra sili v najhujši scenarij…ob 11ih zvečer dobim namreč sms vodje enote, če bi morda le prišla en mesec prej iz porodniške…seveda med največjo epidemijo virusov (zato me je tudi klicala, ker je “noro”), da seveda še kakega prinesem svojim domov. In ko razmišljam o tem scenariju (čisto iz kolegialnih razlogov in občutka odgovornosti do pacientov) izvem, da ta ista oseba dela močno virotična že cel teden (maska in razkuževanje) druga kolegica je morala na nego zaradi otroka, seveda z ekstra slabo vestjo, ker zaradi situacije, sta dve prevzeli delo 5ih ambulant. Da negativnih komentarjev in nestrpnosti na vratih ambulante, od ljudi, ki morajo seveda skrajšati to virozo s čudežno palčko zdravnika, ne govorim.
Odlično napisano! Točno tako je.
Žalostno mi je tudi, da zdravniki tako težko predpišejo bolniško, žal me je moja prejšnja zdravnica kljub virozi z bruhanjem čez tri dni že poslala na delo (v torek sem začela bruhati, v sredo imela pregled, kjer je odločila, da za petek bolniške več nimam).
Se bolj zalostno je, da se 5 dni bolniske pozna pri placi, kot da te ni v sluzbo celi mesec! Se bolj to, da ce nimas sluzbe za nedolocen cas, slej ko prej letis vn, ker prvi letijo ravno taki. Pa nima veze ali je doma zase ali za otroka. ZATO so bolni otroci v vrtcu in bolni delavci na delovnem mestu.! Ce bi bil sistem drugacen se to ne bi dogajalo. Pa pustimo simulante, ki so ze drugi del zgodbe.. sicer pa, nalezes se lahko se predno se znaki pokazejo, ce pa bomo doma vsakic ko kihnemo, upam da obstaja sluzba, ki to tudi tolerira.
By the way, korona virus… nic drugega kot se ena gripa. Ta je tudi za vsakim vogalom, samo ne delajo take preganjavice iz nje.
Se prepoznam v marsikateri osebi. No, vsaj otroci bolni ne gredo v vrtec, pa če tvegam nepodaljšanje pogodbe v službi. O bolniški naj presoja zdravnik, o znakih bolezni pri otrocih in odraslih pa mi. Prvih 7 let delovne dobe sem preživela v službi, tudi z ”manjšo” virozo, po porodniški me je sesulo, ker je bilo doma toliko ”novega” iz vrtca. Sem se borila tudi s slabo vestjo, da je vse to treba potrpeti, da delo ne bo čakalo, da me morda čaka daljša (več kot 1-letna) pogodba. Zdaj po 12 letih delovne dobe se ne obremenjujem. Če dobim vročino, ostanem doma. Če nisem dobro, ostanem doma, tudi po posvetu z zdravnikom. Raje dan ali dva, kot pa kasneje več dni. Konec koncev se mi bo pogodba enkrat iztekla (in ne podaljšala), pa če ne prej, mi bo takrat jasno, da sem v službi zamenljiva, doma pač ne.
Zdravje naj bo zaradi nas samih na prvem mestu, da smo v zdravem okolju. Zraven nas pa tudi vsi bližnji.