Zimsko branje Gdč. knjige 2020 je otipljiva raznolikost tega in onega, ki jo povezuje iskanje vprašanj o poti in obliki medosebnih odnosov. To so vprašanja, zaradi katerih sem pripravljena odpreti še tisoče novih knjig, ne da bi ob tem sploh potrebovala pravilen odgovor.
Sally Rooney sem najprej preizkusila z romanom Pogovori s prijatelji in težje argumentirala, ali je to res nekaj tako nadpovprečnega in literarno novega, da bo obstalo še stoletja. V Normalne ljudi (Mladinska knjiga, 2019) sem zato zašla manj prepričano, dobila pa ogromno. To je zgodba o ljubezni in prijateljstvu, ki zavzame nepričakovane oblike ter kar ne najde svojega začetka in konca.
Romana Hagard Lukasa Bärfussa (KUD Sodobnost International, 2019) še nisem prebrala, a me čaka zaradi tega, kar se je znašlo na platnici knjige: “Odpira številna življenjska vprašanja, tematizira našo odvisnost od različnih stvari v digitalizirani družbi, pa najsi začnemo kar s polnilcem za pametni telefon. Kaj lahko v življenju sploh predvidimo in načrtujemo?”
Tako opevano Uspavanko Leile Slimani sem puščala ob strani. Malo zaradi strahu pred temo tega trilerja – umor otrok – malo zaradi naveličanosti nad vsem, kar na knjižnem trgu v nekem trenutku deluje tako popularno. No, pisateljica s tem besedilom ne odkriva le grozljive družinske zgodbe, temveč tudi specifiko francoskega modernega zakona in starševstva, ki slalomira med vihravo kariero ter družino, zato prepriča še bolj!
Tragična je tudi Moja resnična zgodba (Malinc, 2019) njen avtor je Juan José Millás, droben mladinski roman o grdem naključju in bridkem popravljanju usode nekega najstnika. Zakaj časa ni mogoče zavrteti nazaj?
Kako je živeti v telesu otroka (in potem najstnice in ženske), izvirno pokaže tudi Luciferka (Beletrina, 2019), razvpita avtobiografija Svetlane Makarovič v soavtorstvu z Matejem Šurcem, okužena s (pre)več gneva, o katerem bom v prihodnosti na Gdč. knjigi še kaj povedala.
Zimskega branja Gdč. knjige ne vidim brez zadnjega dela tetralogije Neapeljski cikel Elene Ferrante. O izgubljeni deklici (Cankarjeva založba, 2019) je zaradi časovnice, ki postreže z intimo odraslih Lile in Elene, še prepričljivejša kot prejšnje. Otroci, kariera, partnerstvo, gospodinjstvo, prijateljstvo – ni je superženske, ki bi lepoto in težo vsega tega prenesla brez posledic. Kaj pa moški? Odnesejo jo tako drugače.
Če se lotevaš Neapeljskega cikla, potem branje začni tako: Genialna prijateljica, O novem priimku in O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo.
Ne pozabi niti na samostojni roman Elene Ferrante o prevari, ločitvi in norosti – Dnevi zavrženosti.
Ko telo reče ne (podnaslov Skriti stres terja davek) (Primus, 2019) je izčrpno poljudno besedilo zdravnika Gaborja Matéja. V 13 poglavjih predstavi diagnoze (večinoma na liniji rak – avtoimune bolezni – srčna obolenja) svojih pacientov in odkriva bolj ali manj dokazane, a pogosto tudi docela neupoštevane povezave teh telesnih stanj z osebnostnimi značilnostmi bolnika, njegovimi vedenji in družinskimi vzorci (ne gre za genetiko, temveč za vzgojo, čustvovanje idr.). Knjiga, v katero zarij počasi!
In potem še Tišina v času hrupa (Založba Vida, 2018) norveškega popotnika, rekorderja in založnika Erlinga Kaggeja, v kateri tišina ni le odsotnost zvoka v fizikalnem smislu, temveč gre za tišino v človekovi glavi. Kako jo osmisliti, kako jo doseči, zakaj se zanjo prav zdaj še bolj zavzeti? Mi verjameš, da jo omogoča prav branje?
Hvala, ker spremljaš Gdč. knjigo. Obstaja na spletni strani, na družabnem omrežju Facebook in v obliki e-novic, v katerih te po e-pošti občasno obvestim o novih objavah na blogu. Na Instagramu ne objavljam več, a za uporabnimi (za)mislimi lahko vseeno pobrskaš po odprtem profilu.