Hej, vidva! Prav vsi lahko prikimamo, da je bivati v partnerstvu sladko-grenek ples. Tako sladek na začetku, ko se šele spoznavata, in tako grenek, ko se nato zares spoznata ter življenje postane še kaj drugega kot neskončne zmenkarije. Da vajin čas še zmeraj obstaja in šteje, se morata pozneje v odnosu večkrat opomniti, in morda bosta to lažje storila ob dnevniku Ujeti trenutki – dnevnik najinih doživetij. Kaj obeta?
Ujeti trenutki – dnevnik najinih doživetij je delo Ane Grbec, ki na 155 straneh ne skopari z zamislimi za druženje v dvoje. Nikar se ne zaletita vanje – počasi izberita tiste po svojih zmožnostih in okusu. Le tako bosta namreč od take aktivnosti odnesla največ.
Komu je dnevnik namenjen?
Gotovo bi lahko nekaj pomenil partnerjema na začetku skupne poti, prav tako pa bi pomembno prispeval k ponovnemu zbliževanju v dolgoletni zvezi, sploh tisti, ki jo avtorica vidi kot t. i. urbana razmerja. Ta še kako pogosto podležejo rutini in hitremu tempu vsakdanjih obveznosti ter obremenitev.
Namig: Dnevnik Ujeti trenutki je lahko odlično darilo mladoporočencema, kaj praviš?
Pisanju dnevnika smo že v rani mladosti bolj naklonjene ženske, zato je morda pretirano pričakovati, da bodo tudi moški nemudoma zažgoleli ob misli na to skupno dejavnost. Ali pač?
Pisanja se lotita radovedno, igrivo in enakopravno (malo piši ti, malo pišem jaz, enkrat pogovor vodi ti, drugič ga bom jaz …). Nenazadnje oba prebivata v tem odnosu, oba imata nanj neke spomine, oba si o njem ustvarjata nova hotenja … Oba teme, izpostavljene v dnevniku Ujeti trenutki, zanimajo, samo v malo drugačni obliki so predstavljene.
Zakaj naj piševa skupni dnevnik?
- Morda se sicer veliko pogovarjava, toda o čem si zares pripovedujeva? V nedeljo zvečer o načrtih za naslednji teden, v sredo o tem, kako sva od dela in otrok že popolnoma izčrpana, v četrtek o računih, ki jih je treba poravnati … V skupni dnevnik bova pisala drugačne stvari.
- Mogoče sva iz oči v oči težje intimna. Morda si v pisani obliki lahko poveva (še) več ali kaj novega. Zapisano ustavlja.
- Ali se zares dobro poznava? Se nama zdi, da drug o drugem veva že (pre)več? Dnevnik ponuja nove izzive.
- Ko bova dnevnik izpolnila, ga bova shranila in čez mesece ali leta zrla vanj z drugačnimi očmi. Zapisano ostane.
Dnevnik je po ceni 24,90 EUR mogoče naročiti v spletni trgovini Ane Grbec.
Če bova res pisala skupni dnevnik, kako se bova tega lotila?
Ana Grbec vaju bo najprej seznanila z namenom pisanja dnevnika. Spoznala bosta njegovo zasnovo, potem pa krenila po svoje.
Na začetku vsakega poglavja je krajše spremno besedilo, nato pa sledita dva dela, ki vaju vabita k več aktivnostim.
Prvi del, meni najljubši, so zamisli za pogovor (in zapis). Med njimi izpostavljam tako krasne:
- Zaupajta si vsaj tri pozitivne stvari, ki jih z veseljem povesta drugim, ko v družbi govorita o svojem partnerju.
- Pomislita na prednosti, ki jih v vajinem primeru prinaša življenje v dvoje.
- Katera oseba poleg staršev je v otroštvu najbolj vplivala na vajino življenje danes?
- Kako se podpreta, ko imata kot posameznika ali par slab dan in malo energije?
Drugi del so zamisli za zmenke, razporejene glede na letni čas. Meni najljubši sta:
- Obujajta spomine iz otroštva – zberita fotografije in video posnetke iz vajinega otroštva in najstništva. /…/ Zaupajta si kakšno skrivnost in si podelita anekdoto.
- Spomnita se skupnih začetkov – ponovno obiščita enega ali več krajev, kjer sta prvič skupaj doživela nekaj posebnega …
Prikimam lahko tudi družinskim vrednotam Ane Grbec, ki se razkrijejo v prispevku 14 idej za družinsko sprostitev.
Dnevnik vama ponudi kar 48 doživetij v dvoje in 60 dodatnih idej za zmenke. Mogoče bosta ob pisanju ugotovila, da vseh ne moreta in niti ne želita uresničiti. Morda vaju bo prav izpolnjevanje skupnega dnevnika spodbudilo, da na novo premislita, kdo sta, kakšen odnos imata drug do drugega in kako najraje preživljata skupni čas, pogosto tako neprizanesljivo odmerjen.
Na zadnjih straneh dnevnika vaju čaka dovolj praznega prostora za zapis lastnih zamisli in predlogov. Seznam shranita za hude čase. Pridejo. In minejo.
[GDČ. ŽREB] Nekomu ob bralcev Gdč. knjige bom podarila Ujete trenutke – dnevnik najinih doživetij. Če želiš sodelovati, do sobote, 15. februarja, do polnoči na blogu ali Facebooku odgovori na vprašanje: V čem vidiš glavno prednost pisanja dnevnika za par?
Ana Grbec: Ujeti trenutki – dnevnik najinih doživetij (samozaložba, 2019, 155 str.)
Objava je nastala v sodelovanju z avtorico dnevnika.
Ker tako dogodki in doživetja ostanejo za vedno 🙂 pa se kakšno slikico prilepis zraven 🙂 in imaš za takrat ko bo hudo, da se bova spomnila vsega lepega 💗
S pisanjem dnevnika lahko predelava razlicna obcutja,ki pogosto zgolj ostanejo neizrecena… Dnevnik izgleda zelo simpaticno in ob vseh otroskih dnevnikih,bi bil cas tudi za najin dnevnik😊❤️
Vidim ga kot dnevnik spominov in priložnost za drugačne pogovore (ne samo o vsakdanjih opravkih). In še zanimivost, da sem ravno pred kratkim naredila foto knjigo z istim naslovom 😄👍 Ujeti trenutki
Glavna prednost je po mojem mnenju ta, da dnvenik zajame preplet pogleda na svet obeh. Pa morda nama uspe z njim uiti zabeležki v ločitveno statistiko čez nekaj let. 😀
Uau, kako simpaticen dnevnik. Po tolikih skupnih letih in vseh obveznostih nama pogosto zmanjka casa za bolj globoke pogovore. Gotovo bi v dnevniku dobila ideje zanje.
Da se spomniva vseh krasnih doživetij v dvoje (na katera sva že malo pozabila) in dobiva kakšno novo zamisel za naprej. Vredno se je potruditi in si privoščiti čas samo za naju. ❤️
Ne vem, nikoli nisem zares pisala dnevnika zase.. Zdi se mi, da je glavna prednost skupna aktivnost para. Ki ni vezana na uro, kar mogoče spet ni dobro, ker moraš sam sebe motivirat.
Namesto mimobežnih debat bi ob pisanju dnevnika vsaj na vsake toliko dala iz sebe kaj, kar je za naju dosti bolj pomembno in zbližujoče. Nujno ga rabiva. :))
Vzela bi si cas zase in se pogovarjala se o cem drugem, ne le o vsakodnevnih stvareh. Spomnila bi se drobnih malenkosti in dozivetij, ki jih vcasih nehote pozabiva. Pa kaksna nova ideja za zmenek doma ne bi bila odvec😉
Ker lahko zapises tisto, kar tezko poves. Tudi dobro.
Ko pišeš tak dnevnik se čas ustavi. Oba se malo zamislita in si povesta, kar bi sicer po vsej verjetnosti ostalo zamolčano. Tako se vedno znova spoznavata in odkrivata.
Prednost je v tem, da enkrat, ko je zapis “tam zunaj”, na papirju, obema na očeh, pomeni da zapisano res obstaja. Ali je zapis prišel iz nje ali njega, ni važno. Zdaj si ga delita oba.
Glavno prednost vidim v tem, da bi ga na stara leta znova prebirala in obujala spomine.
Pri najinih skupnih – že skoraj – 37 letih bi se z veseljem v mislih povrnila v najino mladost. V vsakdanjem življenju včasih čisto preveč samoumevno jemljemo partnerja. Pa ni tako. Vsako razmerje raste, se spreminja, niha. In tale dnevnik vidim kot pot, ki spomni na najine že doživete lepe trenutke in ustvari še kakšnega. Da, potrebujem ga! 🙂
Mikavno. Morda malo nerealo, vendar zakaj ne?! Starsevske “obveznosti” urejanja
otroskega fotoalbuma so v moji domeni, je pa mož v primerjavi z mano mojster besed, vidim najin potencial 🙂 Predvsem zavedanje oz spoznanje, da se morava kljub majhnima otrokoma tudi midva spet najti. Ker nimava pogojev, da bi hodila na plesni tecaj, doma potisneva jedilno mizo v kot, navijeva musko in žur. Pesem ali dve, dokler se kdo ne zacne dret 🙂
Dekleta, najlepša hvala za vaša razmišljanja. Izžrebala sem Manco, ki je sodelovala na Instagramu. Prejela bo Anin partnerski dnevnik Ujeti trenutki.