Ob papirnatih letalih ti bom povedala še, kako razmišljam o tem, ali je taka igra preotročja za skoraj šolarja in ali je ob tem ta isti 6-letnik premalo samostojen in mu pri ustvarjanju odrasli preveč pomagamo. Mislim, da ne, ker …
Sin je nekega dne iz vrtca prinesel krasno zgibano letalo iz papirja, ki ga je sam pobarval. Želel si je, da mu izdelam vsaj še pet (čisto res) podobnih, zato sem (jaz – ne on) gubala kot nora, ker mi je origami pač všeč, njemu pa tole še ne gre od rok.
Na spletu sva našla obilo navodil za takšna in drugačna papirnata letala. Ne blestim v razumevanju navodil, a kaj zato, otroku je bilo pomembno le, da letalo fino leti. Kril mi skoraj nikoli ni uspelo ustvariti po predlogi.
Druga faza je bila barvanje letal. Posebnega zagona pri otroku nisem zaznala. Hitro se zadovolji z izdelkom (v šoli bo tako ‘zabavno’), domačega ustvarjanja pa ne vidim kot učno urico diktatorskega usmerjanja k popolnosti končnega izdelka. Pobarvaj, kakor se ti zdi. No, pa še kaj nalepi gor, če že imamo tisoče in tisoče nalepk, s katerimi ne vemo, kam.
Več duška si je 6-letnik dal pri poimenovanju letal – obetala se je namreč tekma. Mušica (najslabši let, zares porazno in proti pričakovanjem), Air Nina, Sekirnik (po drobni nalepki sekire), XX Player, R (kot rezerva), Orel in tako dalje …
Pred tekmo smo si družinsko razdelili izdelana letala – vsak po dve – začrtali mejo začetka in jih spuščali po prostoru. Malo v rože, malo na omaro, veliko na tla, občasno pod mizo, nevarno blizu mačke … Smeha polna skleda! Igra je hitra, dinamična, ravno prav tekmovalna in tako gibalna, da hiperkintetičnega otroka na zimsko popoldne izjemno razveseli in mu olajša nadaljnji večer.
Čez nekaj dni sva se s tamalim spomnila, da bi lahko pod strop obesila razne ovire, ki bi jih morala letala premagati. Tako so nastali trije novi objekti – tarča, ki jo je treba z letalom zadeti v sredino, pravokotni okvir, skozi katerega poleti letalo, in ognjeni strašljivi obroč. Naj moraliziram ob tem vedno podobnem zaključku ustvarjanja? “Še smrtno glavo, prosiiim.”
Morda se kdo ob nazadnje objavljenih domačih ustvarjanjih sprašuje, zakaj tako poudarjam, kaj samostojno stori 6-letnik, za kaj vse pa poskrbim jaz ali drugi odrasli. Bi moral otrok že ustvarjati brez pomoči? Ne, to, da danes striže s škarjami krog, ki ima resda še zelo ostre robove, je poudarjeno zato, ker ob tem striže mirno, ne prosi več za pomoč in se ne jezi nad rezultatom ali težavnim usmerjanjem roke in papirja.
To, da striže s škarjami, se ima ob tem lepo in ne izbruhne, je nekaj novega in čudovitega! Da si lahko ob tem kot družina namenimo čas, se ob skupnem ustvarjanju pogovarjamo in imamo fino, ni le dejavnost, ki dobro vpliva na sinovo grafomotoriko, domišljijo, samostojnost in samozavest, temveč veliko pomembnega daje vsem trem.
Je igra s papirnatimi letali preotročja/prelahka za skoraj šolarja? Ne, niti za odraslega ni, zato se ne zapirajmo med vse ‘moral bi’, ‘ne bi smel’ ali ‘naš pa je pri teh letih že …’, temveč opazujmo slehernega otroka in mu prisluhnimo tako, da ob tem slišimo tudi sebe. Prostora je kar naenkrat več, kajne?
Super zapis in nova ideja za ustvarjalno deževno popoldne. Ovire in obroči se mi zdijo fina popestritev in dodatni izziv. Glede samega ustvarjanja pa si lepo zapisala, da je na koncu najbolj važno, da ste se vsi imeli fino.