Če se mi je v prvih tednih šolanja na daljavo zdelo, da bom prav vse z dijaki in sodelavci lahko urejala po e-pošti, je ta v zadnjih 14 dneh vame naselila obilo nemira in me spremenila v celodnevno osveževalko e-predala. Za mirnejše šolanje na daljavo sem se morala odreči tudi svoji trmi. Mislim, da za nekatere učitelje ta prispevek ne bo pomenil nič revolucionarnega (vseeno preskočite na zadnji odstavek), morda pa komu le namignem kaj uporabnega.
Poučujem slovenščino v gimnazijskem programu.
1. E-POŠTA JE GROZNA
Sprva sem si šolanje na daljavo zamislila takole: v vsakem razredu sem določila t. i. pooblaščenca, ki sem mu pošiljala gradivo s snovjo. Ta človek ga je razpršil med sošolce. Na e-pošto sem že v prvem tednu dobivala prav vse: domače naloge dijakov, obvestila ravnatelja, zasebna sporočila družinskih članov, e-račun za telefon, vprašanja dijakov, vabila na sestanke itd. Na dan gotovo čez 60 sporočil, ki so zahtevala moj odziv. V uporabi več različnih e-predalov ne vidim prave rešitve zase.
Pomembno: Ker sem zelo impulzivna, želim na vsako sporočilo nemudoma odgovoriti. Le urejen, izpraznjen in v celoti dnevno odgovorjen poštni predal mi govori o lastni storilnosti. To je seveda zelo pogubna psihološka enačba, zato so iz e-predala morale prve leteti domače naloge dijakov. Toda kam?
2. E-UČILNICA JE BOLJŠA ZAMISEL
Tako mi je po več tednih šolanja na daljavo z uporabo e-pošte sodelavka prijazno pripravila e-učilnice za vsak razred posebej, oblikovane pa so glede na tedne. Mape dodajam sama, forum (žal) še ne deluje (morda kdo ve, zakaj ne in kako bi?), najlepše pa je, da se z njimi znebim:
a) tone domačih nalog, ki kapljajo v moj e-predal; v e-učilnici namreč pripravim posebno datoteko, kamor dijak do roka (čas se odšteva) odda svojo nalogo (kako jih tam popravljati in ali je to fino, še nisem preizkusila – bom); s tem se znebim več kot polovice sporočil v e-pošti
b) neprestanega seljenja odgovornosti za razpečevanje snovi za dijake na razrednega pooblaščenca, čeprav sem imela z njimi do sedaj le zelo dobre izkušnje, a predstavljam si, da tudi oni zdaj izkušajo večje količine podobnih sporočil, ki jim je težje slediti
Dijaki so vzpostavitev e-učilnice pozdravili tudi zato, ker zanje pomeni lažjo preglednost (vse na enem mestu), prav tako to pomeni večjo poenotenost načina dela pri učiteljih, ki jih učijo (vsi še zmeraj ne uporabljajo e-učilnic in razumem jih, tudi jaz sem bila zelo trmasta; če me ne bi e-pošta tako zasula, se ne bi vdala niti na vljudno prigovarjanje dijakov, priznam).
3. ZLATO PRAVILO UČINKOVITEGA POIMENOVANJA DATOTEK
To pravilo velja za datoteke, ki jih pripravljam jaz, in za datoteke, ki jih oddajajo dijaki.
Od prvega tedna šolanja na daljavo imam na namizju mapo z imenom ‘Korona Ledina’, v njej pa podmape, urejene po tednih. Ko gradivo pošljem, to dodam v ime mape. O ja, v 6. teden gremo! Znotraj tedna map ne segmentiram po razredih, ampak jih ločim le s poimenovanji, npr.: 4G_ime datoteke.
Dijake od začetka šolanja na daljavo navajam, da domače naloge oddajajo v ustrezno poimenovanih datotekah. Tako sem štiri tedne vsak dan kakšno z naslovom ‘besedilna vrsta’ ali pa ‘esej za preverjanje’ in ‘Manja esej’ dijaku nemudoma vrnila, rekoč: “Prosim, da datoteko ustrezno poimenuješ glede na pravila v gradivu.”
Seveda sem za tipkanje takega sporočila porabila več sekund, kot bi jih za preimenovanje dijakove datoteke, a poglejte vzgojni moment: če kje, prav pri slovenščini od dijaka pričakujem več bralne pismenosti, pozornosti in zavedanja pomena dobre organiziranosti tudi pri jasnem poimenovanju datotek. Te omogočajo preglednejše delo njemu in meni.
Primer poimenovanja datoteke za dijake: 3D_ime in priimek_naslov naloge oz. teme
4. DO KDAJ NAJ DIJAK ODDA (DOMAČO) NALOGO?
Sprva sem rok za oddajo nalog določila glede na siceršnji konec pouka (14.00), a nekateri so se med urami povsem izgubljali. Zdaj sem vse to podaljšala na polnoč. S tem ima dijak več svobode pri razporejanju svojega časa za šolsko delo.
5. GRADIVO ZA DIJAKE PRIPRAVIM TEDEN VNAPREJ
Tako delam že od začetka. Ne predstavljam si, da bi gradivo dan za dnem kapljajoče pošiljala toliko razredom (v prav nobenem nismo usklajeni pri snovi), zato ga v tekočem tednu pripravljam za prihajajoči teden, največ pa za to postorim od srede do sobote.
Tedensko gradivo se mi zdi odlična možnost tudi za dijake, ki lahko s tem sicer vidijo, da imajo v ponedeljek dve uri slovenščine, a če želijo, lahko to snov predelujejo tudi drugi dan. Bistveno je, da v tekočem tednu predelajo poslano gradivo.
Obenem že na začetku tedna vidijo, kakšne naloge bodo pri slovenščini v novem tednu, zato lahko svoj čas ustrezno uskladijo z delom za druge predmete.
Preberi tudi Komu na čast šolanje na daljavo?. Odgovora še zmeraj nimam.
6. GOOGLE, OBOŽUJEM TE!
Prvič uporabljam Google Sheets in Google Docs. V My Drive sem naložila mape za vsak razred. Vanje dodajam zvočne posnetke (zaradi velikosti jih ne morem shraniti v e-učilnico), tabele in dokumente za skupno rabo, ki so odlična rešitev za dijaškoskupinsko delo.
Ta teden bodo recimo v 3. letniku v 4 skupinah analizirali štiri Kettejeve pesmi in ko bodo ob roku oddali izpolnjeno tabelo v Googlu, jo bom pregledala ter jo z dijaki delila v trajno last. S tem lahko tako učitelj kot dijaki skupaj opazujemo napredek pri delu in se ne zapletamo z zamudnostjo v Wordu.
Mapo v celoti nastavim na ‘javno’. Dijak do nje dostopa s spletno povezavo, tudi če nima ustvarjenega google računa.
7. ZVOČNI POSNETKI RAZLAGE SNOVI SO FINA REČ!
Za dijake pripravljam vse več zvočnih posnetkov, v pripravi katerih zares uživam. Snemam jih s preprosto aplikacijo na telefonu – Samsung Voice recorder.
Na kup zberem gradivo, o katerem bom predavala, se uležem na posteljo, vklopim snemalnik in razlagam. Ko me kliče otrok, posnetek ustavim. Ko se zmotim ali pretirano nakladam, to sproti presnamem itd.
Ob tem ustno vodim dijake k zvezku in berilu, zastavljam naloge in vprašanja, jih spodbujam, kdaj naj zaustavijo posnetek in sami rešijo nalogo, šele nato naj se vrnejo k nadaljevanju posnetka. Zvočni posnetek včasih pripravim ob power pointu, največkrat pa ob berilu.
Pomembno: Zvočni posnetki naj ne bodo predolgi, da dijak ohranja pozornost in izlušči bistvo. Idealno dolžino vidim v 20-30 minutah.
Dijaki take posnetke pohvalijo, pravijo, da z njimi veliko lažje delajo.
8. ZOOM – A NE ZA VSAKO CENO!
Zoom zaenkrat uporabljam za službene sestanke, občasno za razredno uro in za informiranje maturantov (do sedaj le enkrat). Načrtujem še jezikovne posvete za maturante (razen če se bomo po prvomajskih praznikih res vrnili v šolo) česa več pa si z Zoomom ne predstavljam.
Nimam domače pisarne, delam v osrednjem prostoru v stanovanju, v dopoldanskem času od doma dela tudi partner, z nama je 6-letnik, ki, razen če gleda risanke (in to dela tudi po več ur skupaj), ne omogoča zbranega, neprekinjenega in za živo javljanje dijakom primernega dela od doma.
V Zoomu se počutim manj prijetno kot v razredu. Zaenkrat z dijaki sicer nimam slabih izkušenj, a težje slišim samo sebe, z dijaki je težje navezati pristen, hiter in učinkovit stik, ki v razredu steče z boljšim očesnim kontaktom in drugim.
Tudi dijaki izpostavljajo, da si preobilja šolskih Zoom seans ne želijo, ker jim pretirano obremenijo dopoldne, prav tako nekateri nimajo celodnevnega dostopa do družinskega računalnika ali si tega delijo s sorojenci.
Zoom naj se dogaja le, če učitelj to tehnično in značajsko zmore, če predmet, ki ga poučuje, to potrebuje, če je snov pri tem predmetu prav zdaj takšna, da je tak način pridobivanja snovi učinkovitejši, in če se Zooma lahko v miru udeležijo vsi dijaki.
S sodelavkami smo za dijake pripravile bonton Zoom srečanj s profesorji, delim le nekatere točke:
- V videoklic se dijak prijavi z uporabniškim imenom, iz katerega sta jasno razvidna njegovo ime in priimek.
- Povezava do videoure, ki jo razredu posreduje učeči profesor, je tajna in jo uporabljajo samo dijaki razreda, ki jim je dodeljena.
- Med videoklicem dijak obvezno vklopi možnost videa (slike).
- Med videoklicem dijak izklopi možnost zvoka (mute).
- Dijak se v pogovor vključi tako, da najprej dvigne roko, nato ga profesor napove, dijak vklopi mikrofon ter je šele takrat na vrsti za repliko.
Pomembno: Pomaga mi, da za teden vnaprej v Zoom urniku pripravim načrt srečanj, ob tem jih vsebinsko poimenujem, npr. Razredna ura 15. april, in povezave do njih pripnem v tedensko gradivo dijakom.
Vem, mnogi učitelji za svoje učence pripravljate filmčke, v katerih sprehajate kužke in pečete kruh, ustvarili ste lastne Youtube kanale, pojete pred kamero, plešete … In krasno je, če to zmorete, želite in v tem uživate!
Jaz pa si želim v tem zapisu poudariti še nekaj pomembnejšega od vseh 8 točk zgoraj: Razumem, da je dijake v tem trenutku treba še posebej motivirati za sprotno delo na daljavo, manjka skupinska dinamika v razredu, pogrešajo, kakor neverjetno se to sliši, stik s profesorjem, pestijo jih tudi s šolo nepovezane težave, toda tudi učitelj je samo človek, morda tehnično manj spreten, morda po 5. tednih dela od doma že precej utrujen, morda pred kamero in mikrofonom manj sproščen, mogoče tudi sam, kakor nekateri dijaki, ne biva v dovolj sproščenem okolju, mogoče ni tako e-ustvarjalen kot njegovi kolegi, še več pa naj pomeni misel – učitelj ni influencer, niti med šolanjem na daljavo ne, četudi ima več stika s tehnologijo kot v razredu.
Za zabavo, stalno pozornost, presenečenja, skrivnostna odpiranja paketov, izvirne gife in domiselne heštege, dragi dijaki, poglejte na družabna omrežja. Pri svojem učitelju pa tudi med šolanjem na daljavo cenite zbrano in jasno razlago, strokovno podana navodila ter človečnost, ki jo med karanteno morda izrazi le v kratkem stavku na koncu podane učne snovi, ko vam spet pravi: “Pazite nase!”
Učitelji, vabim vas, da v komentar zapišete, katera e-rešitev je med šolanjem na daljavo najboljša za vas!
