Lahko, da v teh tednih, štirje so mimo, pečete kruh z drožmi, lahko, da uživate v gozdičku, morda bildate svoje predpoletno telo, če pa ste starši šolajočih otrok, sploh osnovnošolcev, če ste dijaki ali če ste učitelji na kateremkoli nivoju slovenskega izobraževalnega sistema, potem se ob prihodu 5. tedna sprašujete le še: komu na čast šolanje na daljavo?!
Zavedam se, da sem v karanteno vstopila z nekaterimi jasnimi, preverjenimi in kroničnimi psihološkimi ter telesnimi težavami. Recimo jim ‘zmerna načetost sistema’. Ranljivo, a nič tako usodnega, da šolanja na daljavo sprva ne bi sprejela kot izziv. Kot introvert in ljubitelj bivanja v trenirki pa tudi kot svojevrstno priložnost za (ne)socialni luksuz.
Prva dva tedna sem si kot gimnazijska profesorica slovenščine v šestih razredih, kjer poučujem, od tega so trije maturantski, dobro zastavila. Moje tedensko pripravljeno gradivo so nekajkrat pohvalili tudi dijaki, sodelavcem sem ponosno povedala, kako mi gre. Presenetila me je moja dobra volja, nekatere moje zdravstvene težave so začele plahneti. Zakaj? Delo sem si dobro organizirala, v glavi sem si zastavila 14-dnevno izolacijo in se prilagodila 2 tednoma, pri več močeh sem lažje manevrirala med vzgojo in gospodinjenjem, priznam celo, da sem imela v prvih dveh tednih kar nekaj prostih uric.
Vzgajam otroka, pri katerem sicer ne želim ves čas glasno opozarjati, da ima posebne potrebe, pa vendar se mi zdi, da kot družba ne razumemo (pa ne zamerim) dovolj dobro, kaj to pomeni za mater (samo o sebi upam trditi, čeprav poznam tudi moško verzijo hude stiske). Ta otrok je v zadnjem letu vrtca s prilagojenim programom, ima diagnozo visokofunkcionalni avtizem s pridruženo motnjo pozornosti s hiperkinetičnostjo (ADHD) in opazno povišano anksioznost. To, da je del dneva v vrtcu, jaz pa v službi, obema omogoča več finih stvari: meni zaslužek, odmik od družinske rutine, tišino (kakorkoli nerealno se to sliši ob delu z mladostniki), stik z drugimi temami in izzivi, njemu pa je vrtec vir stika z vrstniki, ki jih sicer niti po 4. tednu izolacije ne pogreša (vsaj tako pravi), in pridobivanja mnogih dragocenih izkušenj – tudi reda, tudi upoštevanja navodil in avtoritete, tudi sprejemanja rutine in drugačnih meja.
Za otroka moram biti vsako običajno nekarantensko popoldne 100-% na voljo med 15.00 in 21.00. To ne pomeni moje gole prostorske prisotnosti, temveč predvsem jekleno potrpežljivost in spodbudno voljo, ki pa nista neomejeni. Med vikendi je pri nas skoraj tako, kot je zdaj med karanteno. Zmeraj težko, ker se spremeni dnevni ritem, a ne TAKO težko, kot postaja zdaj. Čeprav premnoge vikende vsaj del dneva posvetim tudi delu, pa takrat vseeno čutim, da sem ob poklicu lahko še kompetenten starš, ki ga otrok potrebuje. Zdaj tega ni več. Ne vem, ali se zdaj manj izkažem tudi kot učitelj, gotovo pa se manj kot starš. Povej mi – kaj je v življenju pomembneje?
Rekli boste, da si lahko delo razdelim na etape, da se lahko še bolje organiziram, da lahko delam zvečer, da si lahko snov za dijake pripravim z manj napora, da lahko znižam svoja perfekcionistična merila, da jim lahko zmanjšam obveznosti in sebi omejim popravljanje njihovih nalog, a povem vam, da čisto vsako uro razmišljam točno o tem: kaj še lahko zavrnem, kje se še lahko legalno izmaknem, kje se še lahko vsaj malo prilagodim in kaj vse ni tako nujno, da bi bilo treba to storiti točno danes.
Sanjarim, čisto zares, o tem, da bi generalno počistila stanovanje, pa, ko imam nekaj ur čas za to, obvisim na telefonu, izčrpana, z razbolelim telesom in mentalno izžeta. Če sem delovne naloge zelo težko odmislila že pred karanteno, pa jih zdaj, ko so tako časovno in tehnološko razpršene in vsak dan nove ter prilagojene v smislu oblik poučevanja, ne zmorem več. Ko bi lahko počivala, ležim, pa ne morem spati.
Otroku večkrat na dan mirno, a z nestrpnostjo v zraku, velim: “Pusti me pri miru, saj vidiš, da delam./Samo malo še, to moram res narediti./Prosim, igraj se tiho, ker snemam.” Tudi kruh pečem, in to zelo dober, a iz vnaprej pripravljenih polpečenih izdelkov, kupljenih v enem od megamarketov. Pojemo vse.
Preberi tudi 8 e-pedagoških namigov za učitelje, ustvarjenih po lastni izkušnji 5-tedenskega šolanja na daljavo.
Delam sredi jedilne mize v središču ne tako velikega stanovanja in računalnik izklopim ob 23.30. Potem eno uro v postelji berem in razmišljam, kako me bo ta dragocena ura prostega časa stala moči za jutrišnji dan. Napor se namreč povečuje in vali kot snežna kepa. Ne pozabi, v karanteni nismo le 14 dni, temveč drvimo v 5. teden in stiske se povečujejo.
Povzetek trenutnega družinskega življenja: nastrada otrok, ki ne dobi dovolj tistega, kar ta trenutek upravičeno potrebuje (aleluja, da še ni šolar), nastrada partner, nastrada človek sam.
In šolanje na daljavo? Komu na čast? Maturantom, ki ugibajo, ali bodo 30. maja res začeli od države tako želeno maturo? Ne predstavljam si, kaj se ob takem toboganu dogaja z njihovo motivacijo za učenje. In kaj se bo pri njih zgodilo, če se bodo še en mesec vestno pripravljali, potem pa bo država maturo tik pred zdajci odpovedala. Fino, mi, dijaki IN učitelji, pa smo se sredi aprila in maja na daljavo plazili po virtualnih tleh, da bi prilezli do čim boljših rezultatov.
Komu na čast zdaj cele družine obdelujejo delovne zvezke, nalagajo ZOOM in pomagajo pri usvajanju nove snovi, če je jasno, da le peščica staršev to časovno, energetsko in intelektualno zmore? Kaj je potem s tistimi mnogimi, ki so bili, pa naj bodo to starši ali učenci, že od prej ranjeni, anksiozni, depresivni, s takimi in drugačnimi motnjami, težavami? Kaj s tistimi, ki živijo v revščini in ob družinskem nasilju? Kaj z onimi, ki nimajo svoje sobe in svojega računalnika za pozorno opravljanje šolskega dela? To priznajo učiteljem?
Poučujem cca 180 dijakov – po štirih tednih mi ni še nihče zaupal, da nima primernega okolja za šolsko delo na daljavo, a ne delam si iluzije, da vsi živijo v varnih 4-sobnih stanovanjih z opremo iz Rutarja. Potožijo pa, spet (preredki), da so naveličani. Da veliko ponočujejo pred računalnikom. Da se bojijo za zaključene ocene. Da z vseh strani učitelji pritiskamo nanje.
Da, dragi učenci, vaš občutek je stvaren – tudi učitelji čutimo pritisk, pa naj imamo še tako razumevajoče vodstvo, ki nas (in res nas ne) ne sili v nič takega. Pritisk si ustvarjamo sami, ker smo vestni, ker smo stvar vzeli zares, ker vemo, kaj pomeni ena učna ura za maturanta, ker vemo, kaj pomeni predelana snov letos in ne naslednje leto, ko bo učbenik nov.
Bo znanje, ki ga učenci oz. dijaki pridobivajo na daljavo, res dovolj kakovostno usvojeno, da bo v naslednjem šolskem letu predstavljalo dobre temelje za nagradnjo znanja? Ne dvomim o usposobljenosti učiteljev in kakovosti pripravljenega gradiva – zanima me le, ali so učenci/dijaki/starši, ki se zdaj šolajo na daljavo po štirih tednih res še dovolj spočiti, pripravljeni, organizirani, motivirani in posvečeni usvajanju znanja? Ima tak posameznik, pa naj bo otrok ali odrasli, ob tem še kaj prostega časa?
Ko me ljudje vprašajo, ali me kaj skrbi koronavirus, pravim, da ne. Sprva se mi je zdelo čudno – bi me moralo skrbeti? Danes vem, zakaj me ne skrbi – ker sem trenutno tako obremenjena z delom in družino, da se koroni sploh ne morem zares posvetiti. Če mi bo začelo primanjkovati kisika, bom verjetno posumila, da se nekaj dogaja, a žal ne bom vedela, ali je virus ali zgolj, logičen in pričakovan, panični napad.
Povejte, kako zdaj živite tisti, ki a) delate od doma IN imate šoloobvezne otroke, tisti, ki b) ste samohranilci, in tisti, ki c) ne delate od doma, a ste zaposleni in dnevno prihajate na delovno mesto ter imate otroke – kam jih daste?
Povejte mi, zakaj ministrica za šolstvo vsakih 14 dni pred kamerami zadovoljno in sijoče pove, da šolanje v Sloveniji poteka po načrtu oz. tega celo presega? Zakaj se v Dnevniku in Odmevih vsak teden znajde vsaj en prispevek o super inovativnem učitelju, ki ves naspidiran skače pred kamero, kuha za učence in se jim razdaja že 5. video uro v tem dnevu? Kje je novica o izčrpani družinski celici z doma šolajočimi otroki, pri čemer morajo tudi starši poskrbeti za svoje delovne naloge?
Kaj želite od nas? Da bomo 24. junija na novinarski konferenci od ministrstva pohvaljeni, učitelji in starši, učenci in dijaki, da smo šolsko leto 2019/20 speljali po zastavljenih ciljih brez prekinitev kljub virusu, o katerem toliko govorimo in zaradi katerega smo bojda tako ogroženi, da moramo dovolj spati, jemati vitamine, se gibati na svežem zraku, zdravo jesti in dobro skrbeti zase ter svoje medosebne odnose na daljavo? Kako naj to počnemo tisti, ki po 4 tednih le še delamo na daljavo, živimo pa, za družino ali zase, skoraj ne več?
Sprašujem se, v kakšni kondiciji bomo čez cca 2 tedna šolanja na daljavo. Sprašujem se, zakaj država ustavlja skoraj vse sfere svojega delovanja, šolo pa postavlja na piedestal ne vem česa. Zakaj v isti sapi govorimo, naj pouk teče nemoteno, slovenska šola to vendar zmore (kako smo odlični!), po drugi strani pa opozarjamo, kako ranljiva in nenanaravna je karantena za duševno in telesno zdravje še tako vzdržljivega posameznika, in da ocene pa reees niso vse?
Zakaj v tem trenutku, ko s telesom in umom čutim, da bi se, če kdaj, res zdaj, morala bolj posvetiti tistemu, kar me umiri, in to ni delo sredi vsakodnevne in celodnevne skrbi za 6-letnika s posebnimi potrebami in gospodinjstvo, tega časa in pripravljenosti za to ne najdem več?
Je to moj problem? Ne, to je in bo problem družbe, v kateri živimo. Seveda so tukaj visokoodporni učitelji, ki še vedno dihajo z vso silo in optimizmom, seveda so tu nadarjeni učenci, ki snov na daljavo usvajajo z levo roko in vseeno lahko v istem dnevu še 3 ure nabijajo računalniške igrice, toda povprečen učitelj, povprečen učenec in povprečen dijak po štirih tednih gotovo že čutijo davek šolanja na daljavo. Kaj pa tisti, ki ne dosegajo niti povprečja?
Komu se bomo lahko ob koncu šolskega leta pobahali, kaj vse smo v mesecih karantene storili od doma? Kaj vse bo še prišlo? Zaključevali bomo ocene, morda bo stekla matura, napetost raste, pridobiti bo treba ocene na daljavo (in vsi, učitelji, otroci in starši, morajo biti zelo zadovoljni z njimi). Dijaki, morda pa ne mlajši učenci, že pritiskajo na učitelje – kaj še lahko zvišajo, zakaj ni več ur v ZOOM-u, zakaj ni manj ur v ZOOM-u, zakaj so domače naloge, zakaj ni domačih nalog, zakaj je preveč nalog, zakaj je premalo nalog …
Mislite, da je ta trenutek komu sploh kaj prav? Ni in ta gnev se čuti tudi ob komunikaciji na daljavo. Vem, da prihaja iz mene, in čutim, da sili tudi iz ljudi, s katerimi delam kot sodelavka in profesorica.
Kaj predlagam? Ne vem. Ne morem z gotovostjo trditi, da moramo pouk ta trenutek dati na pavzo in se morda spet srečati v šoli junija, ko bo najhujše mimo. Ne upam svetovati, naj se nemudoma začnejo ‘poletne’ počitnice, potem pa julija in avgusta nadoknadimo. Ne vem, kaj v primeru vpisa na fakultete, če se matura odpove. Ne sedim v zavodu za šolstvo in te reči, ne sedim na ministrstvu, ne spoznam se na možnosti, ki jih imamo.
Pozovem pa lahko, in vem, da bo ta objava segla daleč, da šolanje na domu ni dobra dolgoročna rešitev med koronavirusom. Smiselna je bila za uvodna dva tedna, po štirih tednih pa opazujte, kaj se bo zgodilo. Katastrofiziram? Se slišimo junija, ko oddelam svoje. Dijaki bodo vsaj odšli s spričevalom. Pa učitelj in starši?
K zapisu že prej porajajočega se razmišljanja in čutenja me je spudbudil gospod Dušan Merc v svojem prispevku v aprilski številki Ljubljane, glasila Mestne občine Ljubljana (prispevek sem fotografirala in objavila na Facebooku). Je edini do sedaj javni glas o tem, da vse v šolanju na domu vseeno ni ustrezno. Bosta javnost in stroka lažje prisluhnili kontroverznemu bivšemu ravnatelju kot kar eni razrvani gospodični, ki bo poleti itak imela počitnice?
Ojla, sem prebral in začutil v zapisu tvojo, vašo stisko. Vem, slabo je kot je. Vendar, bi želel izpostaviti nekaj stvari k tvojmu razmišljanju, občutkih. Strinjam se, da je kriva družba, ampak bolj kot dryžba je kriv sistem, ki ga je seveda ustvarila prav ta ista družba 🙂 Ne želim se spotikati ob podrobnosti, ki si jih napisala, vendar me je vseeno požgečkalo, kjer omenjaš koristi, ki jih tvoj otrok pridobi z obiskovanjem predšolske institucije. ‘Požgečkalo’me je to, da si kot koristno navedla upoštevanje navodil in avtoritete a hkrati skoraj v celem opisu situacije šolanja na daljavo, ne šolanja na domu, govoriš o težavah, ki ti jih nalaga ta ista avtoriteta, ki naj bi bila koristna za človekov razvoj. Torej se mi zdi, da gre tukaj za neko kontradiktornost, v tem kar misliš, da je prav in tem kar čutiš, da je prav. Zato menim, da je predvsem pomembno določit prioritete in način življenja, ki si ga želiš živeti. Vedno obstaja možnost izbire, vsaj zaenkrat je še tako. Živeti življenje, ki te izčrpuje pelje samo v prepad. To je moje skromno mnenje. Oprosti mi za vejice, prilastke itd… nikoli nisem blestel pri predmetu slovenščine 🙂
Jošt, hvala za razmišljanje in razumevanje – tudi za izraženo kontradiktornost mojih misli in odločitev. Verjamem, da se da razbrati tudi to, nikakor nisem zavezana k temu, da bom učitelj v taki obliki (oz. sploh) dolgoročno ostala. Upala sem, da bo mojemu otroku karantena koristila tako zelo, da se bo potrdil moj sum, da v insitutuciji, kot je vrtec, pač res doživlja preveč stresa (če bi se to potrdilo, bi vsaj lažje videla odgovore za naprej), tako pa je njegovo čustvovanje, odzivanje in vedenje povsem primerljivo s tem, ali je več tednov v vrtcu ali več tednov doma. V vrtcu glede na svoje posebnosti pridobi vsaj igro z vrstniki, ki ga v osnovi veseli, samo vključiti se ne da. Prav tako tam pridobi več ročnih spretnosti idr., pa če si jaz doma še tako prizadevam za to tovrstne treninge – z mano težje sodeluje kot ob zgledu in, da, verjetno tudi ob avtoriteti, v vrtcu. Skratka ni tako črno-belo, vrtec da ali ne, niti bodi v službi/zamenjaj službo/pusti stalno zaposlitev in se posveti čemu drugemu. Gotovo pa je ravno, ko imamo družino, najlepše, če lahko delamo in živimo tako, da svojih zmožnosti kronično ne presežemo. Hvala!
Gospa Nina, moj poklon. Kot receno, če bi znala, bi tudi sama podobno spisala. V zvezi z razmerami v šoli se veliko oglasam. Malo ušes sliši glas vpijocega. Moč in povezanost bomo potrebovali. Iskrena hvala za prispevek.
Renata, hvala vam za branje in zapisan odgovor.
Pri nas v šoli so si naši učitelji poučevanje (iskreno, sama temu ne morem tako reči) vzeli precej sproščeno. Razredničarka dvakrat na teden pošlje v wordu zapisana navodila, kaj naj učenci naredijo, učenci si to lahko razporedijo po mili volji. Ni veliko stvari, toliko, da ima otrok dopoldan za dve uri dela. Dvakrat v tem mesecu je poslala tudi nekaj listov power pointa (dve temi). Učiteljica za angleščino je ta teden poslala le dva učna lista, iz interneta (od tega je bil eden pobarvanka – poišči velikonočna jajčka na sliki in jih pobarvaj – je pa to 5.razred). Želim samo povedati, da se očitno da tako da ne izgoriš, je pa seveda odvisno od vsakega posameznika! Za nikogar si ne želim, da bi mu bila izkušnja še grozlivejša, kot je že sama po sebi, ne za učitelje, ne za učence, za svojega otroka pa si vseeno želim šolskega dela, rutine in veselja, ko dočaka vikend. Prebrala sem mnenje gospoda Merca, zadnjega odstavka nisem razumela, o katerih veščinah govori? Nove veščine s pomočjo računalnika? Morda kuhanje? Veščine, ki bi si jih želela za svojega otroka so precej povezane z naravo, vrstniki, gozdom, reko, gorami… V blokovskem naselju, z ukrepi, ki jih spoštujemo, take veščine težko pridobi, povrhu pa je še edinec. Mojemu otroku ostane vso popoldne za spoznanja o sebi.
Urša, nikar ne skrbite, bo pa s pritiskom nadoknadil, ko se bo letos ali drugo leto vrnil v šolo in bo spet vse pobezljalo, če že na daljavo (na srečo) ni. Tudi to je drugačna situacija, če živite v bloku – morda so vmes zeleni ‘otočki’, reka, potok? Tudi za edince je to specifična situacija in odmik od vrstnikov, morda vseeno po želji vsaj malo nadoknadi v e-stiki. Ker ima več prostega časa, lahko dobi dopisovalca – za pismo že kar traja. 🙂
Če bi šolanje na daljavo osvojili že prej, bi danes z lahkoto delali. Tako pa smo vsi skupaj postavljeni pred izziv. Nova paradigma se je zgodila. Vrženi smo v vodo. Bomo splavali ali bomo potonili?
Ne obupajte, začetek je težak, najtežji.
Prepričan sem, da boste v prihodnosti na daljavo poučevali še precej več kot le 2 tedna ali 2 meseca.
Seveda bo potrebno sistem izpiliti, a zagotavljam vam, da boste novo rutino osvojili in vzljubili.
Robi, hvala. Ne gre za vzljubiti ali sovražiti šolanje na daljavo, temveč v svojem zapisu izpostavljam predvsem dolgoročno nezdružljivost šolanja na daljavo/dela od doma in skrbi za lastno družino.
Čestitke. Za iskrenost. In da ste dali svojo glavo na tnalo. Vem, o čem govorite, saj sem mama treh šoloobveznih (dobra beseda, ki sodi k vašemu tekstu, a ne? Kajti nas, staršev – in ne vas, učiteljev ni praktično nihče nič vprašal …), ki, ko zasliši ali prebere stavek : ‘zdaj imate krasno priložnost, da si vzamete čas za svoje otroke’ le težko ohrani prisebnost. Tudi jaz ne vem odgovora na vprašanje, kako bi bilo bolje ? vem samo, da moja vloga učiteljice škoduje mojemu odnosu z otroki … Kajti, ko ob 11.00 dopoldan že najmanj petdesetič zaslišim “mami, …” me prime, da bi se vrgla čez balkon. Na srečo jih nimamo.
Dodajam samo še podatek, da sem bila pred tem šmornom čisto povprečna mama. Na žalost sem zdaj veliko slabša….
Vida, razumem. Ne vem, kaj naj vam rečem … Minilo bo? To dejansko drži.
Gospa Nina,
odlično in subtilno napisano, podpišem z velikimi tiskankami. Tudi sama profesorica, na srečo brez majhnih otrok doma, a na nesrečo mati maturanta.
Ves čas trenutne situacije niham kot pri bungee jumpingu in v enem od teh stanj sem na FBju zapisala tole:
“Dragi moji kolegi.
Že dobra dva tedna berem vaše objave in gledam, kaj vam je uspelo vse ustvarit – PPTji, avatarji, filmčki, pa Zoomi, Padleti…ni da ni. Kapo dol vsem, res!
Saj jaz tudi nekaj od tega počnem, kot izziv in lažje premagovanje trenutnih izrednih razmer, ampak TO NI TO.
Čedalje pogosteje dobivam napade “pogrešanja” prave šole in deset let pred penzionom sem pa popolnoma prepričana, da bi se mi v kakšni pisarni že zdavnaj spipal.
Pogrešam prijetno zatohel vonj razreda, ko stopim zjutraj vanj, pogrešam moje mulce, ki nimajo časa za dobro jutro, ker mi hitijo razlagat in me spraševat, pogrešam pačenje in zviranje pred njimi, da bi se vživeli v zgodbo, pogrešam naš ” tabor”, ko na tleh debatiramo in rešujemo svet, pogrešam kolege, pa “šimfanje” nad sistemom, pa kavo iz avtomata in še še bi lahko naštevala.
A je kdo z mano, a me zna kdo potolažit in mi povedat, kdaj bo tega s***** konec?
PS: Sej drgač sem pa čist ok??, sam dan sem za noč zamenjala k dojenčki.”
Menim, da bi morali vsi ( ucenci, starši in učitelji) spregovoriti tudi o stiskah, ki navzven niso vidne, a prepričana sem, da glavna preizkušnja pride šele po koncu .
Anuša, hvala za vaše razmišljanje. Mislim, da se bo realnost tega ‘odličnega’ šolanja na daljavo res pokazala v naslednjih tednih, ko se bo tudi stiska zaradi izolacije same povečala pri otrocih in odraslih, ob tem bo narasla še izčrpanost zaradi dela, naveličanost zaradi rutine, morda kdo vmes še zboli … Skratka. Počakajmo ali kaj?
Zgleda da imate še vedno dovolj oz. celo preveč časa in energije, da se vam da to pisarit.. Napišite raje kaj pozitivnega in spodbudnega za starše, ki tudi delajo in imajo doma šoloobvezne otroke. Verjemite, da bodo izcrpani starsi (ki poleg svoje sluzbe opravljajo se delo ucitelja in kuharice v soli in jih poleti ne caka 2 meseca pocitnic tako kot vas) to veliko raje prebrali kot vase jamranje.
Jana, rožic pa ne znam sejati.
Spoštovana Nina!
Vse čestitke in moj poklon napisanemu!
Ravno danes sem objavil: odprite vrtce in šole! Zaživimo in delajmo normalno!
Janez, hvala lepa. O zadnjem pa nisem tako prepričana – ne vemo še, ali že lahko zaživimo in delamo normalno, o odprtju vrtcev in šol naj presodijo drugi. Več sem o tem izrazila v komentarju bralki Neži – če utegnete prebrati, da se ne ponavljam preveč.
Gospa Jana, se opravičujem, če sem dregnila v osje gnezdo. Če bi mi zdajle rekla zlata ribica, da mi uresniči le eno željo, bi bila to VRNITEV V ŠOLO, tisto ta pravo in prevzeti vsa vaša bremena.
Definitivno pa to ni bilo jamranje in preobilica časa, ampak le razmislek v drugo smer in navsezadnje to ni prepovedano s kakšnim odlokom.?
Vse dobro vam želim.
Zanimivo branje. Ucim na srednji soli v Angliji in hvala bogu je tukaj matura odpovedana. Ucenje na daljavo pa malenkost bolj sprosceno. Avtorici priporocam branje in spremljanje Anne Whitehouse na Instagramu ‘motherpukka’, njeni komentarji na trenutno situacijo so prav tako realni pa vendar pozitivni z merico humorja.
Katja, hvala, bom pobrskala.
Nina pozdravljeni, kot vedno, od vas, tudi tokrat odličen zapis. Tudi sama sem mama prvošolki ter petošolcu. Odkar se je začela situacija s koronavirusom ne samo, da delam, ampak delamo še enkrat več, kot smo delali prej. Po eni strani si rečem super, imamo vsaj delo v teh časih, ko marsikdo ne ve, kako bo finančno prišel čez mesec. Kot mama, sem stalno na nekem čustvenem vrtiljaku, izžeta iz službe (cel dan na nogah), s slabo vestjo, ker nimam energije za družiti se z otroki, ukvarjat s šolo ter gospodinjstvom. Opazim tudi razlike med učitelji, v prvem razredu dobijo enkrat na teden, prek spletne učilnice navodila za delo, sinu (peti razred) učiteljica vsak dan pošlje mail z navodili, z osebnim nagovorom učencem, s šalo dneva ?. Cenim to, ne vem od kje ji energija, ker vem, da ima doma tudi ona šoloobveznega otroka. Hočem povedati Nina, da vas starši, take učitelje, ki ste s srcem pri stvari cenimo in občudujemo. In, da razumemo, da je situacija v kateri smo se znašli stresna za vse, mislim, da vam nihče ne bo zameril, če boste malce popustili pri strastnem poučevanju. To pričakujem tudi od ministrstva, popustljivost do vas in otrok, ko se to vse umiri. Ostanite zdravi.
Oh svaka vam cast! Jaz imam dva majhna otroka (vrtec in oš), sama pa še študiram. Tole s šolo je živa groza! Ni veliko nalog, ampak spravit otroka in sebe v to, da se dela za šolo je reees težko. Kot je že ena zgoraj omenila-veliko slabša mama sem. Vedno pod stresom, svojih obveznosti sploh ne uspem opravit, spim slabo, postajam vse bolj razdražena, nikamor se ne morem umaknit v majhnem stanovanju, aja pa še za hrano skos razmišljat, kuhat, posodo pomivat, vse je umazano, razmetano, ker enostavno ne najdem več energije za to. še najlažje je, če gremo ven. Po mestu, v park, kamorkoli. Po koncu dneva z njima zaspim, ponoči se mlajši zbudi in zame je konec. Ne morem zaspati nazaj. In tako v krogih…ravno danes sem razmišljala, da lahko mogoče še en teden tako zdržim brez posledic. Potem se pa moramo zorganizirat in se gremo družit na šolska igrišča- iz protesta, da naj odprejo že šole in vrtce!
Neža, razumem tudi to stisko in seveda si za vse želim, da bi se te stvari kmalu postavile drugače, vseeno pa upam, da mojega besedila bralec ne razume kot klic po ‘Odprite šolo in vrtec’, ker to ni moja ideja. Odprtje naj se zgodi, KO bo zdravstvo lahko z večjo gotovostjo reklo, da smo v zanesljivejši etapi epidemije. Tudi pred otrokom ne bežim, ker je lahko prav ta čas z nekaterih vidikov za družino tudi izjemno zbližujoč, kritiziram le kombinacijo delo od doma + družina. Oboje ne gre, vsaj v takem obsegu pri mnogih ne.
Hej- hvala. Res hvala. Sem ostala brez besed od zapisanem.
Hvala za ta trezni in realni zapis trenutne situacije. Če še 1x vidim ministrico za šolstvo na TVju, kako se hvali, kako šolstvo deluje in vse teče po načrtu, bom zlezla v TV in ji nekaj naredila. V vsem času, ko je na položaju, ni niti 1x omenila otrok s posebnimi potrebami. Da jim je v tej, sicer res, izredni situaciji, pa vseeno, kršena pravica, do dodatne učne pomoči, to sploh ni pomembno. Niso vsi starši matematiki, fiziki in vse ostalo. In žal se ne trudijo vsi učitelji enako. Imam maturanta, ki je v stiski, oddal je vlogo za vpis na fakulteto, sprašuje pa se, če bo zvozil maturo … stiske so velike.
Vsako leto v času, ko se zaklučuje šola, poraste samomori med otroci, dijaki. Stiske otrok so že v normalnem času, hude, zdaj, v tej izrednin situaciji, je vse še veliko huje. Čas bo pokazal, kako hudo je. Se pa sprašujem, ali je vredno?! Jaz odgovor, svoj odgovor poznam, gospo, ki sedi v vladi, bi pa pozvala k odgovornosti …. ampak, mi smo tako ali tako država, kjer politiki lahko grešijo, v takih situacijah, pa še veliko lažje.
Srečno vsem skupaj, res bo minilo, posledice bomo pa živeli vsi, tisti, ki imamo vest, se jih bomo zavedali.
Marjana, hvala za zapisano. Odpirate novo vprašanje, na katerega bomo še odgovorili: kaj se bo po koncu karantene na družbeni ravni dejansko spremenilo na bolje, ker se bomo iz te krize nekaj naučili o sebi, šoli, državi, drug drugem, gospodarstvu, raznih delovnih mestih in delovnih pogojih … Bojim se, da bomo hitro pozabili in tekli dalje.
Zdravo, Nina! Čestitam za zapis in objavo. Prav je, da zapišemo vse občutke, ker zaupnega tolažečega pogovora z bližnjimi, ki niso hkrati člani gospodinjstva, zdaj ne morete imeti. Sem mama 4 šolarjev, “na srečo” na čakanju na delo. Tako sem cele dneve “učiteljica”, in vse, kar razmere zahtevajo. Negotovost, kdaj in kako bomo, če sploh, nazaj odprli vse javne zavode, sem jaz zamenjala z najhujšo možnostjo: sploh ne do konca junija. Zvečer delam meditacije. Pogovorili smo se in otroci nekako razumejo, da je odgovornost na njih večja. Pošiljam vam dobre misli. Morate si odpočiti. Verjemite vase. Vi ste tista, ki najbolje ve, kaj potrebujete, kaj potrebuje otrok in kaj vaše delo. Globoko vdihnite, izdihnite in si pretegnite telo. Razmere so krizne in bodo še nekaj časa. Zato velja, kot ko se v avionu spustijo maske za kisik, mati si jo najprej nadene sebi, da potem lahko oskrbi otroka. Srečno!
Laura, hvala lepa, prav imate in srečno tudi vam na tem poletu!
Pozdravljeni, zanimiva debata, ni kaj. Žal nam ne preostane drugega kot čakati in trpeti, da bomo, če bomo, ko bo tega stanja konec, koliko toliko normalno zaživeli in se zavedal, kako lepo življenje smo imeli, ki je zdaj naenkrat zaradi virusa izpuhtel. Tudi jaz imam družino, mamo, otroke, vnuke, ki je ne morem videti in objeti, pa vseeno ostajam močna in v upanju, da bo čimprej bolje. Samota ubija, ne samo dušo, tudi telo. Lep pozdrav
Draga Milena, zavedam se, da smo sploh zdaj po eni strani vsi v podobnem zosu, po drugi strani pa vsak v čisto svojem, drugačnem, zanj verjetno težkem, eni pa v res še občutno težjem stanju. Hvala, da ste se oglasili in zapišite še kaj, če vam bo to vsaj malo razbilo ta čas na več delov.
Kako zanimivo in drugače doživljamo isto situacijo. Sama niti slučajno nimam tako negativne izkušnje. Enostavno malo drugačen način dela. Tudi učence in starše sem spoznala malo v drugačni luči. Pa tudi svojega otroka. Morda si samo jaz preveč poenostavim ali pa… Ne vem. Vsekakor sem vesela, da je tako in da je tudi to neka nova izkušnja.
Draga, naj se Ti tudi jaz “izpovem”. (a se lahko tikava :))
Tudi sama sem mamica, trem Zdravim otrokom. Ja no, večja ima odločbo (4.r).aja,pa tamal naj bi jo tudi dobil(1.r). Matematika mu lavfa sto na uro, branje je pa peklenski boj. Pa se mora naučiti brati, seveda. Piše še kar rad, maaaa, je treba najti načine, da ga “zvabim” v pisanje. Seveda morajo biti vsi pravi pogoji, od vremena, do svetlobe, do sitih trebuhov in dovolj vode, mama mora biti nasmejana in zraven že kloven, ker če gledam grdo, se zraven sprašujem – koliko denarja bodo porabili za terapevte v svojih odraslih letih. Bo en terapevt dovolj? Ja, mlajša (5let) pa zna ze pisat, tudi branje ji gre dobro. Pa kletvice, kot so bemumisa, ipd, ki jih mama zadnje čase večkrat izgovorim-zgleda da nagalas ?. Tavelika se utaplja v snovi, seveda moram biti pri vsemu zraven, ker rabi vzpodbudo. Tisoč in en način najdem, da jo spodbujam iz kuhinje, ko zraven kuham (a je kdo opazil, kok otroci pojejo? Termiti mali! Bankrot (ja seveda, super, da imajo apetit. Ampak moj poškodovan hrbet mene drži pokonci samo 10 minut, hvalaBogu za stole na koleščkih, da me fura po kuhinji)). Za tehniko se nič nisva naredili – preveč priprav in svinjarije na koncu. Itak pa ne veš, kaj predstavljajo njeni izdelki. Obvlada pa nastope in ples. Zadnjič sem se skrila pod posteljo, da sem imela 5minut za dihanje. Včeraj sem se naslonila na vrata spalnice, da ne bi mogli odpret vrat, pa so vsi trije viseli na kljuki ves cas mojega “odmora”. Pa še sosedovi otroci se stalno tukaj igrajo zadnje 2 dni (ammmm…???). Kregi, joki, poljubljanje ran.. Aja, tud moža imam. Hmmmm.. Pride pozno popoldan iz sluzbe. To je to, kar vem o njemu. Ker potem ko pride, se trudi biti oče ali pa eno s posteljo (mu nic ne zamerim,no ja, včasih pa, ampak z Ljubeznijo ;)). Aja, a sem omenila, da sem se letos ponosno in s solzami v očeh vpisala na priprave na maturo? Zlata maturantka 2020. Brez hudega predznanja, poklicna šola, pred vec kot desetletjem seveda. Bom sfurala,ane? Dokler ni udarila korona. Odpovedana vsakodnevna predavanja. 2 profesorici sta dali nekaj od sebe, ostali kot tale jutranja megla-tudi, ce jih ne bi bilo. No, smo končno v petek začeli s predavanji. Najbrz smo vsi preveč pritiskali na vodstvo šole-da bi se radi učili. Stalen izgovor, nic ne moremo, višja sila, predavanja odpovedana, matura bo! Pa odpoved instrukcij za matematiko (zakaj se potrebuje tok matematičnega balasta v šolah?). Pisala sem direktorju RICa, ki je zelooo obrnil moje besede v mailu, uglavnem, da za nas (priprave na maturo) niso iskali resitev. Aja seveda, kam naj dam cas za učenje, ki ga potrebujem!? Vstajam ob 3h zjutraj, da natedim nekaj do 6h-potem se itak začne znani živ žav. Aja, pa ni mi všeč, da bi jim dajala risanke za gledat (preveč). Aja, pa noben ne mara ustvarjat (najbrz, ker potem skoz kokodakam, kok je za pospravt). Ah, pa zdravo hrano jim je treba kuhat (pomoje jih prej pobere, kot da pojejo moj slavni brokoli s tofujem). Aja, valda, še zase je treba skuhat – stroga dieta. Am, pa telovaditi moram enkrat do dvakrat na dan, da lahko hodim. Libido je pa šel na dopust. Drugače pa uživam,hahaha. Resno. Rada sem z njimi, umazani od zemlje, popraskani od dreves. Njihov odmev smeha v gozdu, smeh, ko se igrajo skupaj (kreg zdajle ignoriram). Ampak pogresam sebe, moza, naju.. Tišino. Ja, tole vstajanje ob 3h,mi je vsaj malo prinese. Ampak hitim s snovjo (kok se naucim, je drugo). Ahhh.. Zdaj pa šibam končat že sto deseti popravek seminarske za geografijo (sem omenila, da so knjižnice zaprte!?). Hahaha, Hvala za tole izpoved! Sem potrebovala. Brez obsojanja prosim 😉 Dihajmo skupaj❤️