Pojma nimam, kaj se je dogajalo februarja 2020. Verjetno je bilo vsega preveč. Potem se je marec okoli 13. postavil po svoje, ker je prišla korona, in je bilo spet vse na glavo. Preveč. Torej sploh ni čudno, da instantna poročila o prebranem v februarju in marcu (hešteg #instagdč) na blog shranjujem šele julija.
Šest naslovov, šest avtorjev, nešteto zgodb, ur, posvečenih branju, marsikaj zelo zadovoljno pospremljeno! Morda bralna zamisel tudi zate?
Adam Kay: TOLE BO BOLELO, Skrivni dnevnik mladega zdravnika (Mladinska knjiga, 2019, 272 str.)
Že ob branju je bila tale zelo sladko-kisla, če si izposodim vokabular Komotar Minuta. Sladka, ker je razigrana in sarkastična v dnevniškem tempu mladega porodničarja, kisla, ker pokaže na vse packe, zadrege, odgovornost in nesmisle zdravniškega poklica. Ne samo v Angliji, gotovo se da Tole bo bolelo (2017) tako v dobrem kot slabem vsaj malo preslikati na Slovenijo. Avtobiografski prvenec Adama Kayja (2019 je izšlo tudi njegovo drugo delo, Twas the Nightshift), BBC snema TV-serijo, zarije neposredno v človeško intimo, telesne zadrege in zdravstvene nezgode, ob tem pa nasmeje in zagreni. Pokaže ranljivost obeh strani – pacienta in strokovnjaka. Da bo čez nekaj mesecev od mojega branja te knjige marsikoga, na obeh straneh, bolelo še bolj, si vseeno ni bilo mogoče predstavljati.
Aljoša Bagola: KAKO IZGORETI (Mladinska knjiga, 2019, 360 str.)
Nič ne rečem, v Kako izgoreti je veliko tehtnih premislekov o družini, delu, vzgoji, trgu, vrednotah, lastnih pričakovanjih, uspehu, počitku … Spisek tem je dolg, Aljoša Bagola ima namazan jezik in iskrive metafore za to in ono. In razumeti gre potek njegove izgorelosti, vseeno pa v knjigi čutim prevelik pritisk na posameznika. Ni le posameznik tisti, ki si ustvari izgorelo telo in duha. Kakšna delovna mesta imamo (prav med medicinskimi sestrami so delali pionirske raziskave izgorelosti), lahko občutimo prav zdaj, ko smo sredi premagovanja epidemije. Kakšna družbena pričakovanja ustvarjamo na področju starševstva, športa, mode, prehrane, videza, urejanja doma, zdravja idr.? V Kako izgoreti so te kolektivne silnice sicer nakazane, a rešitev, ki jo avtor ponuja, je instantna ter mnogim izgorelim docela nedosegljiva – vsi ne morejo na dopust. Niti na bolniško. Marsikdo si delovnega mesta ne more kurirati po svoje in ko se vrne v službo – izgori še enkrat. Psihoterapija lahko deluje, a je finančno velik udarec. Psiholog na napotnico je daleč v čakalni vrsti. Sistem, ki prispeva k izgorelosti, torej ne naredi veliko za okrevanje od izgorelosti. In kakor je videti v Kako izgoreti, bo vse v redu, če bomo znali poskrbeti zase. Toda ravno v tem je problem: posameznik v tem stanju si morda ne zmore pomagati sam, zato se vrti v krogu krivde, ker mu ne uspe, kot bere pri drugih. Avtor knjige torej s priviligiranega položaja piše o možnih rešitvah in preventivi pred izgorelostjo, kar je možna individualna zgodba, ki jo je dobro prebrati, a izgorelost je kolektivna težava in tako se je bomo morali lotiti. Morda, ko premagamo korono?
Gillian Flynn: OSTRINA (Mladinska knjiga, 2015, 324 str.)
Ojoj. O Ostrini na tako ‘ostri’ fotki. Pa še ostro mnenje o tem kriminalnem romanu: ni mi tako všeč. Ni je več nisem prebrala, a gledala sem film in uuu, napeto, z odličnim preobratom. Tako se mi je zdelo, da bi tudi Ostrina lahko dosegla ta nivo. Čakaj, čakaj – Sharp objects je serija, posneta po romanu? Baje zelo fina? Knjiga pa tako povprečna v jeziku in predvidljiva v vsebini. V majhnem mestecu izgineta dve deklici. Ugotovijo, da gre za podobna umora, in mlada časopisna novinarka s svojo ostro skrivnostjo (v romanu je razkrita kar tako, mimogrede, nekje na tretjini, manj pozoren bralec jo skoraj spregleda) se v tem kraju, ki je tudi njen rojstni, spopade z resnico, svojo družino in malomeščanskostjo prebivalcev. Neprepričljivo. Je tvoje mnenje o Ostrini podobno? Tudi če ne, spregovori.
Nina Brochmann: ZALA TAMALA (Mladinska knjiga, 2020, 340 str.)
Ne vem, kako ti praviš svoji. Študentki medicine Nina Brochmann in Ellen Støkken Dahl, Norvežanki, sta ji rekli zala tamala. V istoimenskem priročniku se od precej znanih tehnikalij – žensko spolovilo od a do ž, menstrualni cikel, kontracepcija ipd. – sproščeno sprehodita tudi tja, kjer mnoge še vedno podležemo tabujem. Sanjavo smo omamljene s predstavo, da nič ne bi smelo omajati naše spolne sle, ker lahko, emancipirane, kot smo, jasno in glasno prisluhnemo poželenju, prepričane, da je to konstantno in močno, ker nam tako kažejo filmi, ljubezenski romani, videospoti in družbena omrežja, cosmopretiravanja in drugo … Če ni tako, pač ni (dovolj) ljubezni, ajde, menjava položaja (ali ljubimca). Avtorici ob podpori sodobnih raziskav opišeta razliko med poželenjem in vzburjenostjo. Poželenje je lahko spontano (le pri 15 % žensk in kar 75 % moških) ali odzivno – pri 30 % žensk in 5 % moških. Sploh je novo tole o odzivnem – se pravi, da poželenje (željo po spolnosti) močneje začutiš po/med telesnim vzburjenjem, ne pa kar tako, mimogrede. Kako se to izmuzne ob gospodinjstvu, delu, družini in drugem, razumeš, a? Knjiga Zala tamala lahko tako kaj novega prinese odrasli ženski, kot posebej dobrodošlo pa jo vidim v rokah najstnice.
Erling Kagge: TIŠINA V ČASU HRUPA (Vida, 2018, 160 str.)
Dobro, da bi morala po tišino na potovanje, recimo dolgo in samotno hojo po Antarktiki – hvala lepa, ni šans. Povsem pa verjamem, da lahko na taki poti še globlje začutiš, da tišina ni le odsotnost zvoka v nekem fizikalnem smislu, ampak da človek išče – in vse težje najde – tišino v sebi. Reci temu duša, glava, srce, misli. Ne le, da ta trenutek slišim pralni stroj (kje je še centrifuga), pomivalca (vseeno vesolju hvala za te mašine), cmokanje mačke ob hrani in, pazi to, kričanje lastnega otroka na dvorišču (okno je zaprto), v glavi je napornejši hrup, tam ne potihne in od tam je cela umetnost pribežati v tišino. Erling Kagge ti bo ob prepletu svojih izkušenj in filozofije povedal še več. Razumel boš šele pozneje, ko se bo knjiga znašla na tihem. Če ti branje ne diši, tema pa zelo, poglej oddajo Intervju, v kateri se Ksenija Horvat pogovarja z avtorjem. Bos je. Ali ima to kaj opraviti s tišino, ne vem.
Jacquline Raoul Duval: KAFKA – VEČNI ZAROČENEC (Beletrina, 2014, 230 str.)
Franz Kafka, oni, čigar Preobrazbo bereš v srednji šoli. Je Samsa hrošč, je ščurek? Bog vedi, Kafka, večni zaročenec pa je biografska pripoved o ljubezenskem cirkusu tega Romea. Najprej nežno ljubimkanje skozi pisma, na koncu obsedeno norenje za poročeno žensko, vseskozi pa Kafka kot neodločen, varnosti in sprejetosti željan človek z občutljivo dušo. Postvalentinovo branje? Izvoli poskusiti, mene je pritegnilo.
Rubriki Insta gdč. lahko sproti slediš v kratkih objavah na Facebooku in Instagramu. Ob koncu nekega obdobja jih za tiste, ki družbenih omrežij ne spremljate, objavim tudi na blogu.