Tukaj so štiri knjige, ki sem jih s ključnikom #instagdč med aprilom in junijem (karantena, karantena!) delila na Gdč. profilih Facebook in Instagram, zdaj pa o epidemiji, zaslonih, varuhih in Vihcu berete še na blogu. Upam, da je komu točno ta objava v dodatno bralno spodbudo!
Pod ključnikom #instagdč (kar klikni, da vidiš vse do sedaj objavljeno) od junija naprej nisem več objavljala, saj sem si zelo želela najprej vse to dosledno shraniti na spletno stran. Zdaj je tu in to pomeni, da bom kaj kmalu katero od tafinih knjig pokomentirala na družabnih omrežjih. Spremljaj!
Paolo Giordano: V ČASU EPIDEMIJE (Mladinska knjiga, 2020, 60 str., prevedla Jerca Kos)
Super je! Nobeno literarno čudo, v mnogih mislih le odkrivanje tople vode za že tako kritičnega bralca, toda izjemno izčiščeno in s kratkimi poudarki bistva korona krize zapisano v čas. Paolo Giordano, saj veš, da se mi je kot najstnici prikupil s Samotnostjo praštevil, se mi pozneje manj približal s Človeškim telesom in me spet navdušil s Črnino in srebrom, v V času epidemije kot fizik osmisli logiko epidemije, številk, stroke, politike in medijev, predvsem pa se izkaže kot občutljiv opazovalec in navdušen povezovalec znanosti ter vsakdana. Njegova glavna teza je: korona virus ni prva epidemija niti zadnja, najtežje pa je verjeti, da bo ta kriza družbo in posameznika zares spremenila, pač tako … na bolje. Ker med epidemijo smo tudi v Sloveniji vsi videli, kako fajn je lahko brez avta, z več domačega ognjišča, kako super je delati od doma, kako tiha je soseska, kako godijo prazne ulice in kako je možno iti v trgovino z živili samo na 14 dni, pa vseeno jemo. Danes je 12. junij. Poglej ven … te je korona česa naučila? Pa tvojega soseda? Je dala nove ideje tvojemu delodajalcu? Je streznila politike? Je dala prav okoljevarstvenikom? Je umirila pogoltnost kapitala? Giordano na skromnih 60 straneh, ki jih prebereš na mah, zelo nekatastrofizirano opozori ravno na to: volk ne menja dlake. Virusi pa jo bodo znova in znova.
Adam Alter: SUŽNJI ZASLONA (Mladinska knjiga, 2019, 408 str., prevedla Mojca Vodušek)
Na telefonu imam prah. Pa ne zato, ker bi ga tako redko uporabljala. Morda ga le premalo čistim. No, veš, da me vpliv pametnega telefona na vsakdanjost izjemno zanima, tudi družbena omrežja, povezana z njim, doživljam in živim zelo od blizu, in to s polno notranjega konflikta. Upala sem, da bom v Sužnjih zaslona dobila več o tem, kaj počnemo s telefonom in zakaj, toda besedilo se precej neurejeno razpase okoli nekemične zasvojenosti vseh drugih virov – računalniške igre, igre na srečo ipd. Prinaša povzetke raznih psiholoških eksperimentov, a žal iz njih bralec težje razbere vzročno-posledične povezave s telefonom in jasne sklepe. Besedilo bi lahko bilo tričetrt krajše. Da smo sužnji zaslonov pa … le priznajmo. In potem ugasnimo. In spet vklopimo. In osvežimo. In kliknimo. In poskrolajmo. In … mnjah, morda potrebujemo drugi del, Osvobojeni od zaslona (ne obstaja, btw).
Jerome David Salinger: VARUH V RŽI (Mladinska knjiga, 2005, 287 str.)
Najprej o vsem, kar je tu narobe: naslovnica knjige je grozno dolgočasna. Moja fotka je obupnih barv. Kompozicija adijo pamet. Čas branja – pa če te knjige nisem brala dva ali tri mesece?! Temu slikovito pravimo: vleče se kot kurja čreva. Obupno rada bi s kakšnim prevajalcem iz angleščine spregovorila o tem prevodu. Meni se zdi s prevodi slenga zelo šibek in moteč. A jaz sem laik. Zdaj pa o vsem pravilnem: vau! Holden, tebe si je zlahka predstavljati! Ti si eno sanjavo, neodločno in prestrašeno najstniško bitje, kao da si frajer, samo ne, ne, ti si v resnici zelo ranjen mladiček, ki išče pozornost, se zapleta v konflikte in se glasno repenči, ker si v vsej svoji ranljivosti ne dovoli reči: “Žalosten sem. Ali mi lahko prisluhneš?” Holden, o tebi je bilo čudovito brati in res ne razumem, zakaj se je tako vleklo. Salinger zapiše: “Ljudje vedno ploskajo napačnim stvarem.” Varuh v rži ni ta stvar.
Annie M. G. Schmidt: VIHEC IZ VRHOVIŠNIKA (Sanje, 2016, 208 str., prevedla Stana Anželj, ilustrirala Fiep Westendorp)
To je ta Vihec s tovornjačkom in žerjavom, ki sva ga s 6-letnikom v enem dnevu požrla za kosilo, malico in večerjo – prebrala sva okoli 70 strani, pa sva še daleč do konca (197. stran). Jasno je, da v Vihca ni bilo težko zaiti zaradi nizozemskih avtoric, Annie M. G. Schmidt in Fiep Westendorp, ki sta ustvarili v naši družini že več let oboževana Lukca in Lučko. Tam so ilustracije črno-bele, v Vihcu pa bogatejše, celostranske in barvne, dovolj, da tamali prepozna ilustratorkine značilne obraze in nosove. Pripoved v daljših poglavjih je kratkostavčna, veliko je dialogov, zgodbe prehajajo ena v drugo in na koncu vsake že ustvarijo dovolj napetosti, da hočejo mulci še več. Vihec je zaenkrat v najinih očeh sirota, ki je tako dobrega in razigranega srca, da joj! Odločno, in sam, se naseli v 20-nadstropni stolpnici, za ljubljenčka ima ščurka, za kolegico Nežko in kup sosedov Topotajčkov, s katerimi gre celo na morje v Ankarož. Da, tudi slovenski prevod Stane Anželj se pri lastnih imenih še kako izkaže, zato pridi spet hitro čas za Vihca iz Vrhovišnika.
P. S. Čas za Vihca je že spet tu! Moj skoraj 7-letni sobralec je namreč pred dnevi predlagal, da ga prebereva ponovno. Večeri so ta teden zelo mirni in tamali v posteljo skoči na 1, 2, 3 (aleluja!). To je čudežni Vihec. Vihec, hvala ti!
