Arheologija sedanjosti je zbirka esejev Uroša Zupana, podnaslovljena z Eseji o knjigah, književnosti in še čem. Bralec pozornost hitro nameni prav zadnjemu – še čemu. Prijateljem, mladosti, vzornikom, glasbi, študiju, smrti … Kako je kopati po sedanjosti? Kaj se ob tem razkrije o naši preteklosti? Izvoli nadaljevati branje objave …
Zbirka Arheologija sedanjosti je razdeljena na štiri enote, v njih pa listamo med 17 eseji, med katerimi so nekateri, tako ponekod pojasnjuje avtor v naknadnih pripisih, nastali pred desetimi leti.
Z Arheologijo sedanjosti je bil Uroš Zupan med letošnjimi nominiranci za Rožančevo nagrado.
Avtorja zanima postopek vstopanja v literaturo na čisto individualni ravni – kako bere, zakaj je postal bralec, kdo je bil njegov vzornik, zakaj je izbiral točno te knjige in ne točno tistih, kako je želel živeti kot pesnik in kako dejansko živi kot pesnik … Zupan obuja spomine na to, kaj je branje pomenilo nekoč, in pokaže na spremembo duha časa:
“Status branja je bil takrat popolnoma drugačen, kot je status branja danes. Branje je bilo skrajno plemenita disciplina, najvišja umetelnost, ki naj bi, in to z oddaljenosti deluje kot čisto obče mesto, ki sem ga kot otrok neštetokrat slišal iz ust svoje mame: bogatila besedni zaklad.”
Uroš Zupan je pesnik, esejist in prevajalec. S pesniško zbirko Sanjska knjiga (Cankarjeva založba, 2020) je nominiran za letošnjo Jenkovo nagrado. Zbirko bom gotovo prebrala.
Avtor opazuje vse sorte umetnosti. Združuje tisto klasično in tisto pop. Vrti si glasbo, in tudi če je bralec esejev še nikoli ni slišal, čuti, kako ta glasba morebiti zveni. Tako pri filmski, glasbeni in besedni umetnosti gre namreč Zupanu za občutke, spomine, prve verze, prve podarjene knjige, prve recitacije pesmi in povezave med njimi …
Meni najlepši in najaktualnejši, tudi skrb zbujajoči, deli esejev so tisti, ko avtorja odnese k prevpraševanju svojega časa. Deli ga na črno-beli ‘nekoč in danes’. Zdi se, da črnobelost vzpostavlja namenoma, da bi pokazal:
- Kako drugače je danes živeti kot pesnik – komu sploh pesniš, če knjig nihče več ne kupuje, poezije pa sploh ne?
“Ljudi so knjige nehale zanimati. Nehali so se tudi pretvarjati, da jih knjige zanimajo.”
- Kako drugače je danes postopati po knjigarni – izbira v bralcu ustvarja nemir.
“Kajti bili so časi, ko sem imel občutek, da sem nekako na tekočem, da si lahko zapomnim naslove in avtorje, tako prevedene kot tudi domače, katerih knjige so se znašle v knjigarnnah /…/ Kajti te hiperprodukcije ne morem obvladovati, in svet knjig, ki ga imam pred sabo, še zdaleč ni več pregleden, in zdi se mi, da bom zaradi te ‘neskočne izbire’, zaradi te obilice naslovov kaj temeljnega spregledal, izpustil, izgubil.”
- Kako hitro se je odvrtel osebni izgubljeni čas.
“Kje so vsi ti ljudje? Na drugem svetu? Med prikaznimi? V drugih državah? V svojih od mojega tako oddaljenih življenjih?”
Uroš Zupan me še posebej prepriča z naslovi, kot so Podarjanje knjig, Arheologija sedanjosti, Učitelja – posvečeni panteon literarnega okusa in Brbotajoča energija. Še zazna sebe kot študenta, kritično opazuje svoj pesniški razvoj ali kakšen drugi razvoj svojega (literarnega) prijatelja … Anekdote poskuša povezati v celoto zgodbe neke generacije.
GDČ. ŽREB: Knjigo Arheologija sedanjosti bom podarila nekomu od bralcev Gdč. knjige. Prosim, da v komentarju pod objavo odgovoriš na vprašanje: ZAKAJ SI ŽELIŠ PREBRATI ZUPANOVE ESEJE? Odgovore bom zbirala do ponedeljka, 12. oktobra.
Uroš Zupan avtorje, ki jih je bral, pesnike, ki jih je recitiral, prijatelje, s katerimi je delil uredništva in prosti čas, v esejih tudi pokoplje. Nameni jim nežne, nostalgične in melanholične stavke, začuden nad dejstvom, kako je čas zanje pohitel. Alešu Debeljaku tako zapiše:
“Je poezija včasih res vizionarska in se to vizionarstvo preprosto zgodi in napiše po nekem nareku? Od kod? Od koga? Mogoče od zgoraj. Od tistega zgoraj?”
Z branjem esejev vstopimo tudi v avtorjev bralni dnevnik. Razumem, kaj mu pomeni Varuh v rži, zakaj so ga očarale Če nihče ne govori o izjemnih stvareh. Oba sva se v Očetu Miljenka Jergovića lažje posvetila osebni temi. Vem tudi, zakaj se po branju Aleksandra Hemona, Knjiga mojih življenj, resno sprašuje:
“/…/ zakaj bi ne glede na to, kako dobro so napisane, bral knjige, ki v meni puščajo tako očitne in otipljive segmente teme? Zakaj bi se hranil s temo nekoga drugega, ko pa imam že lastne dovolj?”
PEDAGOŠKI NAMIG: Zbirko posebej priporočam študentom primerjalne književnosti, profesorjem slovenščine in drugim zainteresiranim za slovenskim literarnim življem med 80. in 90. leti prejšnjega stoletja. Imena, kot so Tomaž Šalamun, Janko Kos, Tomo Virk, Matevž Kos in Andrej Blatnik zaživijo v Zupanovih očeh kot privid dobrih starih časov.
Uroš Zupan ve, da bralca navdušijo literarni koščki, ki mu omogočijo poistovetenje. Tako namreč knjige bere sam. Bralec Arheologije sedanjosti pa se že zgodaj zave, da je, četudi iz povsem druge generacije, tudi sam zabredel v arheologijo svoje bralne in razmišljujoče biti. V esejih na mnogih koncih uzremo svoje bralne zagate, svoje knjige, svoje pesmi ter svojo utrujenost nad hitrim življenjem umetnosti, mest in družbe. Širini in univerzalnosti Arheologije sedanjosti tako globoko in polno poistovetenja prikimam.
Uroš Zupan: ARHEOLOGIJA SEDANJOSTI (KUD Sodobnost International, 2020)
Predstavitev knjige na spletni strani Gdč. knjige in njenih družbenih omrežjih je podprla založba KUD Sodobnost International.
Zanimivo bi se bilo poglobiti v avtorjevo razmišljanje predvsem o kultu knjig, ki ga gojimo nekateri, in o razlogih za odklanjanje branja, ki je vedno bolj pereč problem pri vseh generacijah.
Z veliko radovednostjo spremljam tisto, kar drugi menijo o meni zelo ljubem branju. Ravno zato me je zapis o knjigi takoj prepričal. Prebrala jo bom! 🙃
Zaradi odštekane naslovnice, tvojega zapisa in ker me od nekdaj fascinirajo te zgodbe, osebne zgodbe, tako različne, kako in zakaj nekdo postane bralec, kdo drug pa ne; poznam namreč vse sorte, ‘logične’ in ‘nelogične’, z mojo vred. 😊
Knjigo želim prebrati, saj me je tvoj zapis o njej zelo pritegnil. Knjiga je moja stalnica že od otroštva, je tudi del mojega poklica in zelo zanimivo bi bilo prebrati, kako avtor glede in doživlja ta svet.
V naši knjižnici, žal, knjiga še ni na voljo, denar za nakup knjig pa je bil v tem mesecu že porabljen …
Prebrala bi jo zaradi tvoje objave pa tudi zato, ker se z veseljem poglobila v avtorjeve misli o branju, mojem najljubsem hobiju – vedno se mi zdi zanimivo najti v takih mislih in odkriti tudi tiste plati, na katere se nisem pomislila. In ker je kul brati, kar napisejo tisti, ki o temi vejo vec od mene 🙂
Lep vecer!
Spoštovani,
zelo me veseli, da ste tako natančno prebrali Arheologijo sedanjosti in v njej našli neke “osnovne delce”, ki so nadčasovni. Ki se na nek univerzalen način lotevajo, če je to prava beseda, branja in knjig. Recenzenti iz Književnih listov, bi lahko šli k vam v šolo branja. Mogoče bi jih vi lahko naučili prave pozornosti. Odkrivanja zlatih zrn. Ne pišem vam zato, ker vam je, kolikor sem lahko razbral, knjiga všeč, ampak zato, ker ste izjemna bralka. Jaz pišem knjige zato, da pomirim samega sebe. Če pa mi je dano srečati še kašnega izjemnega bralca,
sem zares srečen in hvaležen.
Uroš, jaz pa se presenečeno zahvaljujem za vaš spletni komentar. Povsem lahko si predstavljam, kaj avtorju pomeni takšen zapis o izdanem delu. Preverite še recimo na knjižnem blogu Literarna lekarna ali pa Booknjiga. Vem, da sta kolegici tudi tam (ali pa na družbenih omrežjih) zelo pohvalili Arheologijo sedanjosti. Naj nastane z vaše strani še kaj tako močnega. Veliko zdravja in razumevanja do samega sebe in družbe, v kateri živimo, želim. Nina
Po lahkotnem poletju se prileže resnejše branje.
Všeč mi je naslov, deluje v smeri bistroumnega nesmisla.
Jerca, izžrebala sem vas. Prosim, preverite e-pošto.
Knjigo sem že nekajkrat srecala med instagram objavami in z vsako prebrano objavo, si želim knjigo še bolj prebrati. Me pa sigurno preprica tudi naslovnica, zaradi katere me se bolj zanima kaj se skriva v njej.
Eseje si želim prebrati, ker so eseji, torej zaradi zvrsti. Ne paše mi vedno brati zgodb oz. romanov.
Knjiga me je pritegnila zaradi tvojega opisa, nekako se mi zdi da bi se našla v teh razmišljanjih. Zakaj beremo, kako izbiramo naslove, zakaj pisati če pa nihče ne kupuje knjig. Imam občutek da je večplastna knjiga ali pa si jo res dobro predstavila.
Zupanove eseje bi z veseljem prebrala, saj sem o knjigi slišala že marsikaj, nisem pa je še imela priložnost vzeti v roke in prebrati.
Ker me je zapis pritegnil in rada preberem kaj, kar aktivira možgane in me nečesa nauči.