KDO BO PRED OKUŽBO NA DELOVNEM MESTU ZAŠČITIL UČITELJA?

Hitri bralec, preberi samo 7 točk. Zavzeti bralec, preberi do konca.

  1. Zaposlena sem kot prof. slovenščine na srednji šoli.
  2. Verjamem, da covid-19 obstaja.
  3. Iz državne statistike o okužbah razberem, da te trenutno naraščajo.
  4. Ne verjamem v teorije zarote. Tudi glede covid-19 ne.
  5. Verjamem strokovnjakom, ki trdijo, da lahko zaščitna maska učinkovito prepreči nove okužbe.
  6. Vladni odlok o tem, da morajo zaščitne maske med poukom nositi vsi učenci od 7. razreda OŠ naprej in dijaki me je kot zaposleno navdal z olajšanjem.
  7. Nov vladni odlok o tem, da zaščitne maske za osebe iz 6. točke niso več obvezne, razen v mešanih skupinah, me je navdal z veliko nemira.

Naj ga kultivirano izrazim v imenu vseh podobno mislečih učiteljskih kolegov.

Sprašujem se, kako naj se na osebni in družbeni ravni kot zaposlena učiteljica v slovenskem šolskem sistemu zaščitim pred okužbo s covid-19, razen z razkuževanjem rok, zagotavljanjem varne razdalje (v razredu je ta pogosto nemogoča), lastno higieno kašlja (pri čemer se lahko le zanesem na to, da jo upoštevajo tudi drugi v razredu) ter svojo zaščitno masko, s katero bolj ščitim druge kot sebe.

Sprašujem se, kakor banalno se že sliši, zakaj po novem vladnem odloku učitelja v razredu ne ščiti popolnoma nič več? Zakaj, če ta učitelj vseeno nadene masko, s tem skrbi za cca 30 glav na razred, niti ena pa ne poskrbi za njegovo zdravje?

Kot laik izpostavljam še rizičnost udeleženih: če je dejavnik rizičnosti za covid-19 tudi starost, potem smo v razredu že samo zaradi tega bolj ogroženi učitelji, ne pa učenci/dijaki.

Kot laik izpostavljam še mešanje skupin: če je to odsvetovano v šolskem vsakdanu in zato učenci/dijaki v mešanih skupinah nadenejo masko, zakaj so učenci/dijaki zaščiteni z matičnimi učilnicami, učitelj pa na vsakih 45 minut kroži med več oddelki in se dnevno izpostavi več kot 150 osebam, ki ne nosijo maske? Namreč sebe, učiteljico, in dijaka, vidim kot 2 skupini (zanemarimi slovarsko razumevanje te besede).

Kako se z vidika covid-19 pomembno razhajata moj prosti čas in moje delovno mesto učitelja?

Prosti čas učitelja:

Ne zahajam na večja družinska slavja, ne prijavim se na skupinski izlet, obrnem se sredi mesta, ko ob nabrežju Ljubljanice opazim nepregledno drenjanje ljudi ob nedeljskih stojnicah, ne vpišem se na skupinsko vadbo z več kot 5 osebami, ne grem na obletnico mature, med krompirjevimi počitnicami ne grem kot vsako leto v terme …

Svoj prosti čas sem prilagodila in da, tudi oklestila, nepotrebnega zahajanja v množico, pa ne zato, ker tako svari vladni govorec, temveč ker mi lastna pamet govori, da lahko z vsem tem še nekaj časa, morda tudi mesecev ali let (da, tudi let!), počakam, ker ne želim dodatno ogrožati svojega zdravja in zdravja vseh, s katerimi pridem v dnevni neizogibni stik.

Ob tem izpostavljam: če zbolim jaz, učiteljica, izpadem kot razpoložljiv kader na svojem delovnem mestu, zapletem organizacijo dela svojemu delodajalcu in kolegom, neposredno vplivam na delovno razpoložljivost svojega partnerja iz istega gospodinjstva, neposredno ogrozim svojega šoloobveznega otroka, poslabša se naše družinsko življenje itd.

Delovno mesto učitelja:

Kakšna je  možna preventiva na delovnem mestu učitelja? V tem trenutku gotovo nezadostna! Vsakodnevno zahajam v množico otrok, na razred jih je v srednji šoli cca 30, pri čemer vem, da ti isti dijaki popoldne množično zahajajo na plesne vaje, treninge košarke in v glasbeno šolo – večinoma so pri teh dejavnostih brez zaščitne maske. Koliko ljudem sem torej dnevno hočeš nočeš izpostavljena? Kakšen je ob preklicu obveznih zaščitnih mask v razredu sploh moj manevrski prostor, da si zagotovim čim manj možnosti za okužbo na delovnem mestu?

Na koga je treba pokazati s prstom?

S prstom ne kažem na učence in dijake. Ti samo živijo to, kar hočejo (razumljivo je, da maske pri pouku to niso) in kar jim z vladnimi odloki nalagajo ali odvzemajo slovenske institucije. Sanjavo je v tem trenutku pričakovati, da se bodo učenci in dijaki vedli kaj več kot samozaščitno in masko med poukom nadeli samo zato, ker jih z vzorom k temu vabi posamezni učitelj. Takšnih samaritancev je bilo danes, 5. oktobra, v posameznem razredu za manj kot prste ene roke.

S prstom kažem na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki se še vedno ne ozira na učiteljev vsakdan in ne pozna vseh mikrosituacij, v katerih se znajdemo in pri katerih potencialno ogrožamo svoje zdravje.

S prstom kažem tudi na NIJZ, Ministrstvo za zdravje in slovensko vlado, ki učiteljem v Sloveniji ne dajejo vtisa, da so sprejeti novi odloki dosledni glede na trenutno obnašanje virusa, niti niso usklajeni z mnenjem stroke glede uporabe zaščitnih mask.

Žal se od daleč (in upam, da zmotno) zdi, da je zadnji vladni odlok bolj pisan na kožo udobju učencev, dijakov in zaskrbljenosti posameznih (!) staršev ter posameznih interesnih skupin.

Kdo od odločevalcev, staršev, učencev in dijakov je kadarkoli v mesecu šolanja pomislil na to, da pouk v živo na zunaj res teče precej gladko (z izjemo posameznih karanten oddelkov in učencev), a to ne zato, ker tako, pač je, temveč zato, ker za to VSI, zaposleni in šolajoči, naredimo vse, da bi se pred novimi okužbami okužili?

Kdo od vas je kadarkoli v mesecu šolanja pomislil, kako priviligirani ste v tem trenutku učenci in dijaki in kako neposredno ogrožen je učitelj, ki vsakodnevno kroži med množico le-teh?

Kdo od vas, staršev, je pripravljen kljub novemu odloku vlade že danes svojega otroka aktivno spodbuditi k temu, da jutri v razredu ves dan nosi masko, ker bo s tem zaščitil sebe IN učitelja, ki mu zaenkrat še daje pouk v živo?

Kdo od vas istih staršev, ki zdaj preganjate zaščitne maske iz pouka, bo, če bodo šole množično zaprte ali bo spet razglašen pouk na daljavo, ponovno bentil, ker ta stvar za vaše otroke in družine glede na pomladno izkušnjo pač ne teče?

Kdo od vas, učenci in dijaki, bo svojim sošolcem z zgledom že jutri pokazal, da maska ni bav bav, da manjšemu (!) odstotku oseb res lahko poslabša že prej obstoječe dihalne težave, večina pa teh vseeno nima, in je cena, ki jo plačamo za nošenje mask med poukom, manjša od tiste, ki jo plačamo z okužbo?

Kdo od vas, dragi ravnatelji slovenskih osnovnih šol in srednjih šol, bo že jutri javno stopil na stran učiteljev in odločevalce odločno seznanil z ogroženostjo svojega kadra na delovnem mestu?

Kdo od vas, dragi odločevalci, bo že jutri poskrbel za zdravje tistih, ki nas baje tako krvavo potrebujete, torej učiteljev v slovenskem šolskem sistemu? Potrebujete zdrave učitelje. Za zdaj jih imate. Kako dolgo še ob ukrepih, ki jih sprejemate?

Da je danes svetovni dan učiteljev, ne pomeni veliko. Ne pomeni čisto nič, dokler se država in njeni državljani ne zavedate, kaj za vas, vašo prihodnost, prihodnost vaših otrok in drugih delamo mi, učitelji. V koronačasu žal na kocko postavljamo tudi svoje zdravje. To ni učiteljeva požrtvovalnost – to je zloraba učitelja na delovnem mestu.


Pod objavo se podpisujem Nina Prešern kot državljanka in mnenja ne izražam kot zaposlena specifične vzgojno-izobraževalne ustanove.

 

KOMENTARJI

  1. Lahko vam pomagam, da se uspešno zaščitite.
    Izumil sem nov tip maske, ki nas dejansko zaščiti, istočasno pa ne povzroča novih težav.

    https://nova24tv.si/sprosceno/zanimivosti/katera-zascitna-maska-nas-res-sciti-in-katera-zgolj-bogati-vire-pandemije/

    O COVID-19 in ostalih povezanih zadevah sem imel od februarja letos več intervjujev ter medijskih objav, precej v MK. Nekaj izkušenj je zbranih tudi na moji osebni spletni strani http://www.protocolrens.org

  2. Zelo se strinjam s tem, da so(ste) učitelji že od vsega začetka ‘korone’ pri nas takšna pozabljena kategorija. Nekako mi deluje, da se od njih(vas) pričakuje, da se bodo(boste) požrtvovalno spoprijeli s čemer pač že, ker je to menda kar vgrajeno v ta poklic. In drži, premalo oziroma bolj nič je bilo storjenega za to, da bi bilo poučevanje varno. Glede mask pa se priznam, da ne strinjam povsem. Ker so me iskreno bolj prepričale razlage naših najboljših epidemiologov, zakaj je vsesplošna uporaba mask lahko bolj nevarna kot ne – tako z vidika širjenja covida, kot tudi drugih bolezni. Prepričalo me je, da so osnovni higienski ukrepi – dovolj velika razdalja, dosledna higiena rok in kašlja, striktno ostajanje doma v primeru slabega počutja bolj učinkoviti v preprečevanju prenosa okužbe kot maska. Vendar se morajo dosledno izvajati. Problem pri nas vidim v tem, da teh osnovnih ukrepov praktično nihče ne izvaja tako, kot bi bilo treba. Tudi maske se ne nosijo, kot bi bilo treba, če že. Ljudje hodijo bolni naokrog, distanca je slaba šala, roke so si pa že prej redki umivali in še naprej je tako. Da bi se ti ukrepi lahko v šolah dosledno upoštevali, bi bilo treba najbrž razmišljati precej izven ustaljenih okvirjev. Če bi se rešitev sploh iskala, bi se najbrž tudi našla.
    Ne glede na moj drugačen pogled na maske (nisem ‘antimasker’, mislim pa, da mora biti tudi uporaba mask smiselna in varna, nisem apriori proti, ker niso ‘fajn’ ali udobne), se pa zelo strinjam s tem, da se s tem, kako bodo ta čas preživeli učitelji, prav nihče ne ukvarja, kar nikakor ni ok in je prav, da se kdo na to temo razjezi.
    Ker je danes tak bi dodala še to, da je mene moja srednješolska profesorica slovenščine precej zaznamovala v najboljšem možnem pomenu besede. Veliko zdravja želim,
    Miriam

Dodaj odgovor