Marie pravi, da je navadna. Težko se poistoveti z vrstniki, sebe vidi v zelo bledih obrisih in reče si: “Luzerka.” Jaz pa mislim, da je Marie v resnici zelo posebna, toda do tega spoznanja jo loči še lepa bera gneva. Beri naprej …
Marie odrašča nekje na Norveškem. Morda je stara 13, mogoče 14. Marie je zelo nesamozavestna najstnica. Želi si točno takih las, kot jih ima njena najbolj afnasta sošolka Heddy, točno takih oblačil, točno takega nasmeha in točno take priljubljenosti.
Toda Marie ve, da tudi če več ur vadi pred ogledalom, to ni ničemur podobno. Še več: ta poza, ta stajling, to oponašanje, to sploh ni ona! Kaj je torej storiti najstnici, ki v svojih globinah duše čuti, da posnemanje ni prava pot, a že spoznava, da slavni ‘Bodi to, kar si’ ni tako preprost, dokler si na -najst?
Marie odrašča ob pametnem telefonu in socialnih omrežjih. V prevodu to pomeni: “Vsi okoli mene so bolj všečkani, deljeni in označeni kot jaz, ena uboga reva, ki ji še filter ne pomaga.”
“Včasih je vera premikala gore, danes pa heštegi premikajo celine.”
Odrašča ob materi, blogerki, influencerki. Prikazana je kot karikatura vplivnice, ki cele dneve preizkuša šminke in se udeležuje sponzoriranih obiskov hotelov, da jih potem v storyju vzhičeno pokomentira z ‘Vauuuuu’. V Luzerki ne zmore mimo praznih angleških citatov ala ‘No beauty shines brighter than that of a good heart’. Z njimi neuspešno tolaži užaloščeno pubertetnico.
Luzerka Mine Lystad je v izvirniku izšla leta 2018. V slovenski jezik je roman prevedla Marija Zlatnar Moe. Kot prevajalko še ene izjemne knjige, ki sem jo predstavila to jesen, si jo spoznal v Čez potok, ne čez most. Luzerka izstopa z rožnato naslovnico, izjemno pa pritegne tudi minimalističnost odrezanega obraza (oči so izgubljene, vidiš?) in simbolom všečkanja, po katerem hrepenijo naši odvisni možgani.
Marie ljubi dolge pogovore z Aspenom. To je njen najboljši prijatelj in vzornik: Aspen je trmoglav in izjemno naravno samozavesten. Aspen ima vijolične lase, obleče nore barvne kombinacije odbitih oblačil in Aspen je neznansko kul, četudi del šole tega ne misli. Pa še riše, in to kako lepo! In smisel za humor ima. Je kar jasno, kaj se bo zgodilo Marie, a?
“Pri kupu stvari si super, samo nisi zelo dobra pri tem, da bi bila kul.”
Pred nami je ljubezenski trikotnik. Marie z vrha ljubosumno opazuje svojega izbranca, ki se na zabavi lupčka z drugo, z navadnico. In to ni Marie, šment. O ja, tudi odrasli bralci vemo, kako boli ta butasta prva zaljubljenost, ki se (skoraj) nikoli ne izide po tvojih hotenjih.
Luzerko lahko naročiš v spletni knjigarni založbe Miš. Poštnina je brezplačna.
Druga raven romana je prijateljski konflikt: Aspen v izginevanju, z Marie se namreč grdo spreta, nova wannabe best frendica postane Heddy. Tista Heddy, ki ima noro razvito instatno življenje in je že prava e-zvezda šole. To je tista Heddy, ki Marie kar na lepem ureja frizuro in ji da občutek, da pa vseeno ni taaakšna luzerka, kot si misli. Je Heddy iskrena? Samo enkrat lahko ugibaš.
Tretja, najočitnejša raven romana, so družbena omrežja in slava. V želji po pozornosti se dnevno sprehajamo po spletu tako mladi kot stari, zato nikar ne vihaj nosu, češ da Marie in druščina pretiravajo.
Luzerka je lani že dobila nadaljevanje, Fake, v katerem ima Marie opraviti z lažnimi novicami. Upam, da bomo čim prej dobili slovenski prevod.
Profesor Clas v Luzerki družbena omrežja uporabi kar za domačo nalogo. Tehnološko vzhičeni profesor svojim učencem zapove večtedensko viralno nalogo: ustvariti morajo svoj profil na kateremkoli družbenem omrežju s katerokoli temo že.
Za Heddy in podobne je to mala malica. Ona recimo svoj osnovni spletni profil obogati še z insta profilom svojih las (!), spet nekdo drug na spletne profile spravi svojega visokolajkanega psa, nekateri si s socialnimi omrežji pomagajo že povsem podjetniško, le Marie je tista, ki več tednov tuhta, s čim neki bi na spletu lahko izstopala.
Če misliš, da si luzer, na spletu pač nimaš drugih vlog, kot da si: luzer, ki gleda iz zasede, luzer, ki tiho lajka, luzer, ki le občasno komentira, luzer, ki zbira pogum, da bi delil, luzer, ki se posmehuje družbenim omrežjem, čeprav si tiho želi 5000 sledilcev …
PEDAGOŠKI NAMIG: O romanu Luzerka se bom z dijaki pogovarjala v bralnem krožku. Roman je slogovno preprost in za izkušenejšega bralca docela nenaporen. V srednji šoli ga vidim predvsem zaradi teme: vpliv sodobnih spletnih aktivnosti na najstnika ter priznavanje samega sebe. Omogoča hitro vikend branje in sprostitev. Prav v teh dneh v šoli vsi živimo zelo stresno, smo v pričakovanju ponovnega šolanja na daljavo, in če lahko kot mentorica krožka v tem trenutkom kaj dam bralcem, je to Luzerka. Gotovo bomo debato razširili tudi z vprašanji: Kdo je luzer? Zakaj se tako počutim? Ali se ta občutek, ko odrastemo, preneha pojavljati?
Gonilo zgodbe, Marie in njeno domačo nalogo na Youtubu, bolje spoznaj ob branju romana. Premišljuj, kaj bi se za doseganje samozavesti, videnosti in sprejetosti na spletu šel ti. Bi drugim zaupal, kaj rad poslušaš v prostem času? Bi jim razkazal svojo sobo v IG storyju? Bi s sledilci delil podrobnosti svoje družine? Bi na splet obesil sebe v kopalkah?
Tukaj si že od nekdaj postavljam močne meje, pa zato nisem luzerka. Upam, da lahko tako na spletu dolgoročno preživiš tudi ti. Tudi Marie se strezni in samo sebe ugleda malo drugače.
GDČ. ŽREB: Ali današanji mladi zaradi družbenih omrežij živijo bolje ali slabše, kot smo mi? Na vprašanje odgovori do nedelje, 18. oktobra, v komentarju pod to objavo. Med sodelujočimi v žrebu bom izžrebala nekoga, ki bo prejel roman Luzerka.
Mina Lystad: LUZERKA (Miš, 2020, 188 str., prevedla Marija Zlatnar Moe)
Predstavitev mladinskega romana Luzerka sem na spletni strani in družbenih omrežjih Gospodične knjige pripravila s podporo založbe Miš.
Mislim, da ni enoznačnega odgovora. Nepriljubljeni mladi lahko postanejo še bolj nepriljubljeni. Ker se njihova usoda odloča hitro in njim skrito, lahko zato trpijo še bolj kot včasih. Všečki vplivajo na njihovo samopodobo še dodatno obremenilno. In obratno.
Definitivno težje, veliko bolj so na udaru z ideali. Zmerjanje, izločanje, itd. je na socialnih omrežjih veliko lažje. Odvisnost od telefona. Ne predstavljam si, kakp bo mojemu otroku.
Mislim, da ni bistvene razlike. Tisti, ki so bolj dovzetni za kritike/pohvale v “realnem” življenju so taki tudi na spletu.
Aleš, izžrebala sem vas. Prosim, poglejte e-pošto.
Jaz gledam z vidika sebe. Če bi odraščala danes, bi imela odprtih več vrat ampak tudi hujšo konkurenco na področju umetnosti. Socialno bi se definitivno primerjala z ostalimi in bi mi bilo težje. Sem pa takrat lažje izstopala in uporabila svoje ideje ter mogoče šla lažje skozi dan brez neprestanega vpogleda v popolna življenja (in frizure) drugih.
Menim, da družbena omrežja pri mladih v pridobivanju samozavesti, predstavljajo bolj oviro kakor pomoč, saj se mladostniki nehote vseskozi primerjajo z drugimi in si ustvarjajo popačeno sliko o realnosti. Možgani delajo po svoje, takrat ne pomislijo, da je mnogo slik prekritih z nešteto filtri, da je kompozicija zelo premišljena in skrbno načrtovana in slika ni posneta kar tako mimogrede in vse to, pošilja nerealne signale, kako je nekdo drug srečen, ker ima super veliko sobo, vseskozi nasmejane prijatelje ob sebi, hodi non stop na izlete/zabave/nakupovanje/…, krasne lase in nobenih mozoljev. Najstniki se iščejo in tisti, ki so precej nesamozavestni, se seveda niti ne bodo pridružili iskanju sprejetosti na spletu, s tem pa se bodo v družbi še bolj oddaljili od svojih “insta idolov”.
Bolje – kako enostavno s par kliki najdeš svoje sotrpine.
Slabše – zasvojljivost omrežij je visoka!
Moje mnenje je, da pri tej temi vsekakor ni enoznačnega odgovora. Socialna omrežja so v neki meri pripomogla k temu, da so mogoče bolj sramežljivi najstniki našli sebi podobne ljudi in na tak način razširili spoznanstva. Je pa hkrati tudi res, da socialna omrežja velikokrat (žal) predstavljajo oviro, pregrado pri bolj občutljivih ljudeh in to so v veliki meri ravno najstniki. Ustvarjajo popačeno sliko realnosti. Zasvojijo. Predstavljajo nek ideal. Neko sliko, ki bi jo “morali” živeti, tj. “morali” bi imeti lepo postavo, lepo frizuro, brezhibno kožo, tisoč “skin care” izdelkov, kup prijateljev … vse to lahko zelo slabo vpliva na ljudi, ki se še iščejo …
Menim, da se ne da oceniti tako črno-belo, ali je lažje ali težje, ampak da gre tu predvsem za sivine razlik. Lažje je dostopat do širnega sveta, do več oseb, si najti neko virtualno skupnost, kamor “pašeš”, ne nadomesti pa to osebnih stikov, v “real lajfu” je zgodba še vedno ista, kot je bila pred leti- najti sije treba svoj prostor pod soncem. Je pa bombardiranje z informacijami, “moraš imeti” stvarmi, retuširanje, veliko bolj obremenilno kot je bilo pred leti, ko je bilo tega bistveno manj. Vsako obdobje ima svoje značilnosti, ni boljše/slabše, prilagoditi se je treba na razmere- tu pa sploh najstnikom lahko najbeč doprinesejo starši, njihov vzgled, razumevanje, empatija,… Knjiga gre pa vsekakor na seznam nakupov- za čez nekaj let, za domačo uporabo.
Verjetno ne boljše, ne slabše, ampak predvsem zelo drugače. Pri oblikovanju identitete in samopodobe socialna omrežja lahko še otežijo že tako turboletno obdobje iskanja samega sebe, po drugi strani pa socialno manj spretnim mladostnikom omogočajo, da stike navezujejo vsaj v virtualnem svetu.
Moje mnenje je, da hitreje pridejo do različnih informacij a zapadejo hitro v odvisnost zaradi spletnih socialnih omrežij, pornografije itd. Sama sem imela to srečo, da do srednje šole niti računalnika nisem imela in sem ljudi poznala le v resničnem življenju. Sedaj to pogrešam. Ubistvu vsota korone in družabnih omrežij je smrt pristnim odnosom.
Sliši se boljše, kaj vse bi dala jaz kot najstnica za instantne informacije. Ampak na dolgi rok slabše, definitivno.
Širjave spleta so gotovo prinesle tako veliko dobrega kot veliko slabega, težko pa je posplošiti, ali mladi zato živijo boljše ali slabše. Mislim, da je v ozadju mnogo faktorjev (osebnost, vpliv okolja, vrstnikov, družine, življenjski stil, privzgojene vrednote itd.), ki vplivajo na to, kako se odraža zapleten odnos med posameznikom in družbenimi omrežji.
Tako, kot je bilo nam edino dano živeti mladost v našem času, tako zdaj živijo mladi v njihovem internet času. Razlika je predvsem v tem, da so bile nam prihranjene internetne pasti (ki so lahko za občutljivo mlado dušo usodne!) mladi danes pa morajo, ob vseh običajnih mladostniških tegobah, močno paziti še na svoj “spletni profil”, ki jim ga lahko (kar je najbolj zastrašujoče) mimogrede, kar tako za hec ali iz čiste zlobe, nekdo namerno načne ali celo uniči. Ja, bi rekla, da je iz tega vidika mnogo slabše.
Po moje živijo težje, jaz sem OŠ ravno še zaključila v Jugoslaviji in takrat na srečo ni bilo važno kako si oblečen, ampak kakšen si. Že v 90ih se je začelo to razslojevanje glede na družbeni status, ki pa se je sedaj samo poglobilo. Vidim pri svojih otrocih, da jim je veliko težje in tudi nam staršem, ki jim skušamo privzgojiti dobre moralne vrednote, saj te niso kompatibilne s tem povrsinskim svetom družbenih omrežij.
Najstništvo nikoli ni preprosto, ampak mislim, da je bilo nam malo lažje – saj smo tudi mi irc-ali in viseli na spletnih klepetalnicah, ampak smo bili omejeni z impulzi. Sedaj imajo mladostniki neomejen dostop do spleta in zdi se (ko jih opazuješ pri njihovem druženju), da je telefon podaljšek njihove roke. Ves čas jih opozarja na komentarje, objave, kar zagotovo vpliva na koncentracijo, dolgoročno pa povzroča tudi zasvojenost. Influencerji so tudi redko dobri vzorniki. Nesamozavestnim najstnikom tako sfiltrirane slike in objave še znižujejo samopodobo – vsi so lepši in vsem se več dogaja.
Vsebina knjige izgleda zelo zanimiva in aktualna!
Sicer malce pozno, pa je kljub temu tu še moje razmišljanje:
Rojena sem na prelomnici tisočletja. Čeravno »vaših« časov nisem doživljala neposredno, njihov pridih ostaja živ skozi spomine sorodnikov. Ko se takole izgubljam med (verjetno) nadvse evfemistično obarvanimi pripovedmi, včasih tudi mene »prime«, da bi bivala v njihovi mladosti. Pa se potem hkrati zavem, da je moja generacija vseeno tista srečna – vsaj rodili se nismo z mobilnimi telefoni v rokah. Moje otroštvo je predstavljalo nekakšen povezovalni most med PREJ in POTEM. Bili smo zunaj, znali smo se igrati. Že zdaj, v obdobju najstništva, opažam, da je ta moč osebnega socialnega stika nekako izzvenela. Zaradi sodobne tehnologije? Dejstvo je, da splet postaja zavetje neslišanih v družbi (ali tistih, ki se v svoji vihravosti za slednje samookličemo – beri nas, mladih), njegovi uporabniki pa se v hlepeče iskalce všečkov prelevimo hitreje, kot bi si to kdorkoli želel.
“Mladi” zajemajo zelo široko starostno skupino. Najmlajši med njimi po mojem mnenju živijo slabše, saj šele gradijo svojo osebnostno strukturo in lahko preveliko težo prepisujejo odzivom vrstnikov. Zdi se mi, da pa nekoliko starejši že znajo bolje izkoristiti prednosti socialnih omrežij.
Bolje, saj so mnogo bolj informirani in težave se lahko hitro odpravijo s pomočjo omrežij, Informacije so torej blizu uporabnikom.
Hkrati pa je potrebno biti zelo previden, saj je veliko prevarantov in lažnih informacij in možnost pojava odvisnosti.
Moralo bi biti vse v ravnovesju…uporabiti torej le koristne informacije in zmerno časovno preživet čas na omrežju, ter nikakor puščati svojih osebnih podatkov na omrežjih.
Težko je reči ja ali ne, se pa bolj nagibam k JA. Zakaj? Ker je na družbenih omrežjih vsega preveč in mladi izgubljajo interes za resničen svet. Slabše zato, ker so posledično manj zunaj in v pristnem stiku drug z drugim.
Zaradi interneta samega, mislim, da živijo boljše, če je uporaba le-tega v mejah normale oz. omejena in pametna. Zaradi socialnih omrežij pa sigurno slabše. Že odrasli zaradi njih živimo slabše, kaj šele najstniki, ki so še toliko bolj občutljivi in željni ugajanja vsem. To, da se na socialnih omrežjih primerjamo z drugimi in da se marsikdo zaradi njih manj dejansko druži z ljudmi, sta samo dva razloga, zakaj mislim tako.