Je topel dom.
Ni tišine v njem.
Si ti in sem jaz.
Pa je premalo naju.
Je otrok.
A je otrok, ki se šola od doma.
In je otrok brez bratcev in sestric.
In je otrok, ki se mu v Zoomu ne ljubi pogovarjati s prijatelji.
Je otrok, ki se smeji zelo na glas.
In je otrok, ki se težko uči na daljavo.
Sva midva, ki vsak iz svojega kota majhnega stanovanja opravljava delo.
Ti računaš in sestankuješ. Jaz poučujem, pripravljam in popravljam.
Je redna plača.
Smo preskrbljeni.
Ni primerne delovne površine za vse.
Ni primerne zbranosti, potrebne za odgovorno delo.
Zmanjka časa za kosilo.
A je vsaj kosilo.
Je bil sneg in smo se vsi veliko sankali.
Pa sneg skopni in več dni pozabimo na svež zrak.
Gremo na sprehod.
Pa je tema in je čutiti nekaj čudnega.
So serije. The Mandalorian. The Queen’s Gambit. Unforgotten. Atlantic Crossing.
Je neprijeten občutek v želodcu, da bi moral to večerno uro na računalniku še postoriti ono in tisto in ne samo sedeti.
Ker če ne boš zdaj, bo jutri spet vsega preveč.
Je delo in je delo, ki ni več ločeno od prostega časa.
So pripravljene čudovite DIY novoletne voščilnice.
Pa se komu ljubi v dolgo in okuženo vrsto na pošti?
Smo še zdravi.
Pa nismo psihološko trdni.
Se še trudim vzdrževati telefonske in Zoom stike s tabo, z njimi, z onimi.
Pa se mi verjetno kaj kmalu spet ne bo ljubilo več.
Pokliči še ti mene. Pa mi piši. Pa to in ono.
Je dostava na dom.
Ni apetita.
Je apetit – za napolitanke in milko.
So Padlet, Mentimeter in Pinterest.
Ni Facebooka in Instagrama.
Je veliko smeha.
A se moramo nanj kar spomniti.
“Gremo se smejat!”
Je popoldanski spanec.
In ni spanja do dveh zjutraj.
So razumevajoči, topli in zavzeti učitelji.
A ne bodo več dolgo.
Poglej zdravnike – izgorevajo.
In učitelji?
Je še 11 dni do dopusta.
11 dni do počitnic, otroci!
11!
11!
Ne bo budilke.
Bodo darila.
Bo jelka.
Ne bo pogrnjene mize za vse nas.
Ne bo za to mizo tebe.
Je bila korona.
In tebe ni več.
P. S. Obljubila sem, da bom objavila Jesensko branje Gdč. knjige. Ne bom. Obljubila sem, da bom posnela 2. sezono podkasta. Ne bom. S takimi vsebinami se bom vrnila, ko bo družbena in moja osebna situacija bistveno spremenjena glede na trenutno.
(P)ostanite zdravi!
Nina, hvala za ta zapis. Mislim nate in stiskam pesti za vse nas ♥
Hvala za tvoje javljanje. Sem te pogrešala. Ja, pri nas doma je točno tako, a bo že … Sem našla vsaj rešitev, da ne zblaznim v tej situaciji — večere namenjam branju in manj družabnim omrežjem. Srečno in lepe praznike želim. ?
Nina, vse dobro.
Drži se, Nina. Vse dobro tebi in tvoji družini.
Lp, Ana
Gdč. Knjiga-hvala, ker si, hvala za to tvoje “srca na dlani ali pač na papirju”, hvala, ker deliš z nami.
Zdrži.
Bodo boljši časi. Pa saj morajo prit!
Smej se, joči, telovadi, zoomiraj, zumbiraj, travmiraj, pesni, piši, sankaj se.
Virtualen objem s totega konca!
Tina
(11dni do počitnic! Juhuhuuu! Moje bodo v glavnem delovne, ampak ne vse dni, ne vse dni!)
Čudovito! Hvala!
Hvala Nina!
Lepo te je bilo spet brati.
Objem❤
Anja
Zelo se me je dotaknil tvoj zapis.
Samo nežno sama s sabo. ❄️
Vse dobro! ❤️
Res lepo, močno, čuteče. Hvala. In (po)ostanite zdravi tudi vi.
Ooo Nina hvala za tole javljanje. Pogrešala sem te in skrbelo me je zate. Pri nas je podobna situacija. Gremo iz dneva v dan. Tudi mi se veselimo počitnic in daril. Zdrži. Mi smo s tabo <3
Hvala za zapis. Res se me je dotaknil.
Lepo bodi.
Tako žalosten zaključek. Vse dobro vam želim. :*
Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas.
Vekovečna dragih je bližina.
Smrt je le združitve navečer.
Zemlja skupno je pribežališče
in poslednji cilj vseh nas je mir.
(Mila Kačič)
V tvojem zapisu sem začutila močno žalost. Pogled sem odvrnila od ekrana in obstal je na zbirki pesmi Mile Kačič. Pošiljam ti njeno pesem.
Hvala, Nina, kako lepo si tole zapisala. Misli in občutki polni žalosti in bolečine, žal tako blizu marsikomu. Verjamem, da bo kmalu bolje. In pogrešam tvoje obširne objave!
Hvala za tole pesem!
Ni vse blišč in veselje v tem času, zapis me je prebudil in dregnil. Upam, da bo kmalu bolje za vse.
Veliko zdravja tudi tebi in tvoji družini.
Hvala za to srčno objavo! Tako realna, a čutna in topla. Na veliko delih se lahko poistovetimo z zapisanim, eni deli so le tvoji. Objem!
Lep iskren zapis, menim da se nas veliko najde v tem. Tudi jaz odštevam dneve, ko bomo samo mi (družina) in upam, da se psihično malo opomorem! Ker to vse skupaj je nevzdržno, ne glede na to kako se včasih trudim iskat pozitivno (imamo za položnice in hrano, imamo topel dom in zdrave otroke). Prosim vrni se takrat ko boš sama imela voljo in čas. Ne pa zdaj, ker zdaj bi se nas več moralo odklopiti od ekranov! (#opomnik tudi meni :)) Lepo, da si se javila.
Meni je ta zapis všeč, ima poetičen in hkrati resnični jezik! Jedro našega bivanja jev tem zapisu izpovedano! Hvala!
Kako sem te vesela!
Tudi jaz sem se večkrat spomnila nate. Vesela, da si se vsaj za delček vrnila. Krasen zapis. Drži se.
Lepo ❤ Pozdrave!
Nina, dolgo se ti nisem javila, ker bi sama v zadnjem obdobju večkrat napisala zelo podobno besedilo… priznam, da velikokrat res ne zmorem! Kar me rešuje, je narava – ko le lahko, grem ven, sama ali z domačimi. Upam, da nam uspe najti ravnovesje in da `tapomembne` v državi sreča pamet!