PISALA BI …

Pisala bi … A ni več tako lahko, kot je bilo včasih. In ni več tako dano in tekoče. Ni več tako sproščeno, ker je pomešano s strahom in tišino.

Besedilo je nastalo ob 10-letnici mojega pisanja za knjižni blog Gospodična knjiga in odstira nekaj splošnih, pa tudi zelo specifičnih faz slehernega ustvarjanja.


Knjižni blog, takrat shranjen na domeni bralnica.si, sem začela pisati kot študentka, natančneje absolventka slovenskega jezika in sociologije. Štela sem 23 let, pisalo se je 2011 in blog sem ustvarjala zelo počasi. Zagnala sem ga, ker sem želela končno jasno odgovoriti na tisto nadležno vprašanje: “S čim pa se ti ukvarjaš v prostem času?”, in ni bil moj prvi blog.

Knjige sem sprva fotografirala na okenski polici svoje mladinske sobe. Grozne fotke, če jih pogledam danes. A spomnim se, s kakšno vnemo so nastajale, kako brez (samo)pritiska sem jih objavljala. Neverjetno se mi zdi, da me   10 let pozneje še vedno spremljata isti fotoaparat in isti prenosni računalnik. Se temu reče skromnost?

Blog sem dolgo hranila zase. Z njim se nisem postavljala pred nikomer, nasprotno, sram me je bilo pisanja bloga, ker se mi je  zdelo, da tam objavljam, ker kje drugje ne zmorem – recimo v časopisu ali kakšni literarni reviji. Kako bedna in zmotna misel je to, ko pa danes vem, da lahko svoje pisanje povsem suvereno pokažem komurkoli in kadarkoli. Da sem zanj lahko tudi plačana, če želite in če denar res toliko šteje.

Ne vem, kdaj sem blog ponesla še na Facebook, veliko pozneje pa še na Instagram. Vem, kako zagnano in lepo mi je bilo pisati objave, načrtovati fotografije in urejati misli, ki bi postale del spleta, vem pa tudi, kako se je pisanje bloga spremenilo v sivo in neljubo stvar.

Prostega časa za pisanje knjižnega bloga sem imela v letih po diplomi, materinstvu in službi vse manj, idej, želje po pisanju, knjig, vrednih branja in javnega izpostavljanja, pa vse več. Ko sem začutila še drobec poslovne žilice (nikakor pa ne konkretnega oprijema) in drznosti, ko sem sama prepoznala svoj slog pisanja in opazila prepričljivo zbrano publiko okrog bloga, se je leta 2017 zgodila Gospodična knjiga.

Od tu naprej skoraj rožnato. Pa vseeno ne roza. Ta letnica namreč sovpada s čisto vsem, kar je pozneje od mene terjalo grozvit davek. To so leta, ko so blogi zacveteli, s tem tudi Gdč. knjiga. Družbena omrežja so omogočala eksplozivno širjenje objav med obstoječe in nove spletne bralce. Pohvale mojemu delu so deževale, vsak teden se je rodil nov Matigovor, tu in tam me je kdo povabil v medije. Lepo. Sklepala sem krasne dogovore o sodelovanju s slovenskimi samozaložniki in založbami ter s knjižnim blogom polnila svoj mesečni honorar. Zdelo se mi je, da sem na konju. Ponosna sem bila na to, da sem svoj prosti čas lahko po evrsko oplemenitila. Kdo si ne želi nečesa, kar počne rad in dobro, zagledati na TRR-ju?

Bilo je obdobje, ko sem na mesec pripravila po 4-5 sodelujočih knjižnih objav, do potankosti načrtovala svoje službene obveznosti in vsako prosto minuto namenila urejanju spletne strani ter njene prihodnosti. To so leta, ko so nastali trije obsežni priporočilni seznami branja za najmlajše, Berem sinku 1-2, Berem sinku 2-4 in Berem sinku 4-6. To so leta, ko sem po službi hitela domov, brez obroka špartansko sedla pred računalnik in izkoristila še uro in pol za blog, preden sem se posvetila družinskemu vsakdanu. Vsak večer, tudi med vikendi, sem urejala zamujeno, lovila časovne roke, ki sem si jih zmeraj postavila sama (blagor), toda zmeraj (šment) me je čas neusmiljeno priganjal. To so leta, ko sem že jasno čutila, da hlastam za zrakom, a vsakič sem se dvignila in ujela korak. Kolikokrat sem se preslišala, kolikokrat spregledala svojo bit, kako pogosto sem že takrat čutila, da me takšen knjižni blog ne zadovoljuje, da me utruja in da me ne glede na spodbudne odzive drugih vse manj zanima. Ni šlo za denar, ne. Človek si zmeraj prizadeva zadostiti tisti želji po več in več … Več zmorem, še več lahko naredim, še bolje lahko prilagodim svoj urnik, še bolj lahko optimiziram svoj delovni čas, še učinkovitejša lahko postanem …

Časa zase si nisem vzela. Zdelo se mi je, da je bloganje čas zame. Kako sem se motila, sem spoznala šele čez leta, ko se je pod težo lastnih pričakovanj in silne ustvarjalnosti, ki je nisem znala umerjati, moj čas prelomil na pol. Zlomila sem svoje telo, ki je padlo, vse težje je bilo sedati k računalniku. Vse pogosteje je ta sed pomenil stres, hitrost, bolečine, slabo vest in občutek nesigurnosti. O moji depresiji, izgorelosti, Hashimotu in okvari hrbtenice govori tudi to, kar sem ustvarila z Gospodično knjigo. Seveda ni vzrok vsemu temu samo blog, a je pomemben dejavnik, in želim, da se mladi, ki se prepoznate v zgornjih vrsticah, zaveste te spolzke strmine, po kateri se spuščate v veri na ne vem kaj.

Paralizirana od tega in onega, odločena, da moram svoj odnos do dela in prostega časa popolnoma obrniti na glavo, sem izgubila vero v svoje pisanje. Izgubila sem občutek, da če s čim, z besedami še znam. Izgubila sem veselje pred točno tem WordPressovim urejevalnikom besedila. Fotoaparata se razen na telefonu ne dotikam več. Vse te drobne akcije, ki so, kadar si cel in zdrav, vir zanosa in samoumevne, mi zdaj, ko še vedno okrevam, predstavljajo enormen psihofizični napor.

Vsak dan razmišljam, ali bom še kdaj pisala. Ali bom še kdaj z veseljem fotografirala knjige, ne samo tako – na beli mizi in s svojo dlanjo, ker to je pač otročje lahko -, ampak tako kot včasih, s kakšno spontano utrgano cvetlico, z bolj premišljeno izbrano svetlobo in kotom?

Vsak dan si odgovorim, da sem, če nikoli več ne bom pisala knjižnega bloga, za vedno vsaj bralka. Da mi vse zgoraj omenjeno vseeno ni vzelo knjig, trenutkov zgodb in želje po branju. Potem je to to! Do konca življenja lahko torej samo še berem … A pogrešam pisanje. Pogrešam tiste besede, ki jih še vedno dan za dnem pletem v glavi, ker je tam zmeraj živahno, besede, ki bi s pisanjem naposled prišle na plano, ker se le tako tudi moje misli odpočijejo.

V pisanje verjamem samo zato, ker besede dojemam kot balon, ki želi v zrak. Kot magma, ki hoče iz vulkana. Bodimo ogabni – kot gnoj, ki hoče iz najhujšega mozolja na bradi. Ne moreš ga pustiti noter, ker bo bolelo še bolj! Mazi, gomazi, leze, samo v glavi ne more ostati. Beseda namreč.

Odkar ne pišem več, se mi je del telesa opomogel. Del misli je umirjen. Del mene je bolj željan in pripravljen, da še kaj objavim. A večji del je še vedno zelo prestrašen. Da bom spet zdrknila v hitenje. Spet podlegla svojim pričakovanjem o tem in onem. Da bom spet raje sedela, kot telovadila (in hrbet mi tega ne bo odpustil, o tem ni dvoma), da bom spet klecnila pod nečim, kar se je pred desetimi leti začelo kot izviren, pomirjujoč in prijeten prosti čas, da ne bom zmogla premagati odpora, ki se je v letih pozneje naselil v meni.

Pisala bi. In mogoče bom.

 

KOMENTARJI

  1. Krasen zapis. Popolnoma razumem, v kakšni situaciji si se znašla in tvoje razmišljanje je pravo za nastalo situacijo. Res v tem norem tempu življenja prepogosto pozabimo nase in ko nas telo opomni, je pametno poslušati ga. Prepričana sem, da boš še pisala, ampak, ko bo pravi čas za to. Kdaj bo to, boš vedela le ti. Do takrat pa – srečno in iskrena hvala za vse prečudovite zapise, bralne predloge in še in še. In kot si napisala, branje ti je kljub temu ostalo, zato uživaj v tem, kar ti je dano.

  2. Živjo! Berem te že od Bralnice dalje, čeprav se ne morem spomniti, kako točno sem naletela nanjo, vem le, da sem od tistega trenutka prebrala vse objave od najnovejše proti najstarejši.
    Bilo bi res lepo, ko bi še kdaj pisala in želim ti, da najdeš pravo razmerje med strastjo za pisanje ter zdravjem. Takšen blog ima izjemen pomen za širjenje bralne kulture.
    In veš kaj- tudi če nikdar več ničesar ne zapišeš- že tega, kar si do zdaj ustvarila, ti ne more vzeti nihče. Torej: bilo je vredno!

  3. Nina hvala za vse tvoje zapise, ravno ta iskrenost in pristna ustvarjalnost dajeta tvojemu blogu dodano vrednost. Pa če boš še kdaj kaj napisala na splet ali pa ne😉 (upam, da ja😊). Se mi zdi, da sedaj tvoj blog dobiva neko novo globino, čudovito!

  4. Naredite tako kot čutite, poslušajte se. Svet bo počakal. Vedno lahko pišete zase, če čutite, da morate pisati, pa niste prepričani ali bi to delili, ker se potem pojavi pritisk (zunanju ali notranji, v obliki pričakovanj). Najbolj pomembni ste VI. Poskrbite zase. Želim vam vse dobro.

  5. Mateja Rajh Jager says: Odgovori

    Nina, pred tremi leti sem bila v tem zosu, v katerem si se sedaj znašla ti. Nalaga se dolgo, zato je tudi okrevanje počasno. A enkrat se izkoplješ iz te črne luknje, v kateri ne veš, kdo si in kaj je tvoje poslanstvo. Pogumno in počasi naprej, tudi če bo kakšen dan pot šla korak nazaj. Zmoreš! In pišeš. 🙂

  6. Z veseljem te berem, imaš veliko zanimivih zapisov, o katerih razmišljam še veliko časa. Ampak mislim, da si sama ugotovila, da ne gre na silo in ne na račun zdravja. Mi bomo tukaj, ne gremo nikamor.

Dodaj odgovor