Prispevek sem prvotno objavila na facebooku. Impulz za nastanek besedila je bil prispevek Postopek proti mariborskemu dijaku bo ustavljen, sodnica se je v imenu sodstva opravičila.
Zgolj sram me je, da so se pogumno, kritično in dobro argumentirano izpostavili dijaki, ne pa (osebno ali sistemsko) ravnatelji in učitelji.
Ivana Gradišnik me na svojem osebnem profilu vsaj enkrat ne teden postavi pred odločitev, kaj še narediti – poučujem na eni od slovenskih šol -, kje so meje odgovornosti odraslih in vse je res – od zgoraj je tiho in pasivno, ubogljivo, na sredini govorijo, da je tako, ker je zgoraj tako, spodaj govorimo, da je tako, ker je v sredi tiho in pasivno in bla, bla …
Ti dijaki pa so se izpostavili in opa, kako hitro jim je uspelo na sodišče – ni vsem v državi, kljub jasnim grehom, to omogočeno, a? Čisto dobro, da so prišli do tja, da so naleteli na meje prava in da jim je zdaj oproščeno. Še je pravica?
In mi, učitelji? Tiho. Smo se testirali z nezanesljivimi testi. Si vprašal, kaj bo, če se ne boš – nihče nič ne ve. Smo imeli Zoom, ko je bila Ikea odprta – so rekli, tisti iz nešolstva (Ivana 😉 ) naj učitelji bojkotiramo Zoom. Si upam? Jaz si ne, pa bi bilo prav. Ker nimam garancije, kam bo to vidlo na moji poklicni in osebni ravni. In v strahu in negotovosti zapostavim sebe in svojo moč in svoja prepričanja in svojo integriteto in prestopim še eno lastno mejo, ker me ne ščiti SVIZ, ker me ne ščitijo nadrejeni, ker me ne ščitijo sodelavci, ker bi me morda ščitil sam Dino Bauk (btw, to je tisti gospod, ki je napisal roman Konec. Znova), jaz pa bi v taki agoniji igranja Cankarjevega Jermana preprosto zblaznela.
Slovenski učitelj torej ni zaščiten in ni omogočen kot neodvisen mislec in aktivator v času epidemije, deluje lahko le kot osamelec, a povsem razumem, da hitreje pragmatično odneha. Kako lepo mora biti to za nadrejene po celotni liniji navzgor, ko smo se samovzgojili v tako samoposlušno čredico, ki se zna ustaviti sama.
Ne drezaj, ne sprašuj, ne prevprašuj, ne dvomi, ne predlagaj sprememb, ne opozarjaj … In boš nagrajen. Z dodatkom za rizične razmere na delovnem mestu in s cmokom v grlu, ko moraš iz razreda po lastni presoji poslati učenca s simptomi covida-19, ki po pravilih hišnega reda sodi domov, toda – res smem? Ker če bom, bodo na okopih starši, spet bo kraval. Je komu sploh še kaj prav? Pa saj sem cepljena, kaj me pa skrbi – lahko bi me strdek, ne pa šolski sistem in politika.
In maturantje – haha. Vse prilagoditve v imenu kruha in iger, naj se poje, naj se podari 10 %, naj bo še cepivo, naj bo jesenski rok, če pač padeš v karanteno. In naj bo pouk v živo do zadnjega dne maja, a? Zakaj ni mogoče izpeljati pouka na daljavo za 4. letnike v dveh tednih pred maturo? Mogoče bo pa potem kakšna karantena manj (in kakšen strah pred okužbo manj) in si vsaj ne bomo očitali, kdo je ostal brez spomladanskega roka.
In samotestiranje. Nobenih pojasnil. Nobene prezentacije. Testi so in niso. In ko rečeš, da to ne sodi v šolo, ampak domov … “Veliki črni bik, koga kličeš? Je slast poslušati, kako ti vrača odmev tvoj zamolkli klic?” (Dane Zajc, Veliki črni bik)
Ne izgubljajo le s. p-ji, gostinci in hoteli. Slovenija, izgubila si marsikaterega Učitelja.
Nina
P. S. Ne omenjajte prosim raznih hektičnih samoinciativ, ki zanikajo obstoj virusa, preganjajo maske iz šole, ker te učencu skurijo X del možganov ipd. Te skupine so žal najglasnejše med glasniki slovenskega šolstva v živo, a z njimi mnogi učitelji nočemo imeti ničesar. Žal smo tisti tiho.
V začetku epidemije, sem prav čutila ta kolektivni duh. Skupaj bomo zmogli. Zdaj se je vse tako izrodilo in nas postavilo še bolj na dva pola, še bolj smo odtujeni. Utrujeni, apatični. Zgolj čakamo in upamo, da to že mine. Ob tvojem zapisu, čutim to stisko, zakaj smo tiho. In sem žalostna. Ali bom kaj naredila? Verjetno ne. Poskusila bom le poskrbeti, da bom našla svoj notranji mir in veselje v majhnih stvareh.