V maniri pravega modernega romana preskakuješ v času in prostoru, polnem pripovedovalčevih spominov in asociacij, o skoraj poljubu Jadrana in Tadeje bereš na šestih straneh, brez ene pike, no – ena je na samem koncu, vmes pa sto vejic. Tu in tam se ti morda zdi, da je Vojnović kakšen odstavek ali dva že ponovil, mogoče določeno občutenje opisuje že tretjič, a spet z novim ritmom in besedami. Kot da si res želi izpovedati prav to, čeprav znova in znova. Je pogledovanje nazaj način, da ubežiš pred sedaj?
Monolog Jadrana Dizdarja, glavnega lika v romanu, je tu zato, da bi prerasel v zanj tako želen in potreben dialog. Jadran vrta v svojo preteklost zato, da bi sploh lahko videl lastno prihodnost. Tega mladega moškega doživiš zelo od blizu, kakor obenem krepko prodreš še v (nezanesljivo) intimo Aleksandra, Jane, Vesne, Safeta, Anje, Maje in Daneta, a vse pod režijo Jadranove (pod)zavesti, na kar v sklepnem delu opozori tudi sam. Pazi, komu verjameš …
Kmalu razumeš, da je Figa roman o treh generacijah, o (vsaj) treh ljubezenskih zgodbah, o (vsaj) treh iskanjih družinske sreče. Predvsem je to poglobljena zgodbao posameznikih, ki iščejo svobodo in sebe. Morda se zdijo njihove usode dramatične, neverjetne, skoraj filmske … Morda pa, ko knjigo odložiš, spoznaš, da so prav take drame zapisane v slehernem od nas, samo pripovedujemo si jih bolj zamolčano, z več prikrivanja in z manj občutka za (samo)analizo kot Jadran. Kaj je njega potisnilo v to? Stiska ob Anjinem ponovnem odhodu, dedkova smrt, materine skrivnosti, Safetov obisk pred krematorijem …
O romanu Figa, ki je ob romanu Konje krast norveškega pisatelja Pera Pettersona obvezno maturitetno čtivo v šolskem letu 2020/21, smo se z maturantkami, ki jih poučujem na Gimnaziji Ledina, pogovarjale z novinarko Špelo Šebenik v oddaji Studio ob 17.00 na radiu Prvi. Prisluhni!
Jadranovo nenehno (samo)iskanje še globlje začutiš ob koncu, ki ni presunljiv zaradi velikih zunanjih dogodkov, teh v pripovedi sicer ne manjka, ampak zaradi v naslovu sprva nejasne fige, ki ni le drevo ali sadež, temveč predstavlja hlepenje po nujnem uvidu smisla, ki naj življenje in odnose vodi naprej. Brez tega, brez te fige, je Jadran obsojen na notranji zlom, pred katerim se je umikal, ko je rekonstruiral dedkovo in babičino bistvo, ter s tem, ko je drezal v očetov umik ter materino otrplost. Da je pred njim novo življenje tukaj in zdaj, njegov sin in njegova Anja, je za hip pozabil. A verjamem, da je figo utrgal. Moral jo je! Obračunu s preteklostjo preprosto mora slediti neke sorte pomirjujoča prihodnost …
Goran Vojnović: FIGA (Beletrina, 2016, 402 str.)
