Zares rada imam besedne izzive, zato poskušam maturitetni roman z vidika literarnih oseb, tem, motivov in prostorov secirati kar od A do Ž. Naj spodnji zapis, ki se po prelomu zaključuje z izvirno objavo o Konjih krast iz leta 2013 (tudi takrat so bili obvezno maturitetno čtivo), slovenske maturante opolnomoči v poznavanju tega izmuzljivega liričnega besedila.
A – asociacija kot glavni dejavnik, ki popelje po modernem romanu, zato bodi pozoren nanje sploh, če se lotevaš interpretativnega eseja; asociacije so del celostne senzorike – kaj vse Tronda zapelje v preteklost? Vonjave trave in zemlje, žuborenje in lesketanje vode, zvok vetra in ptičev, topotanje konj …
B – Barkald, tisti premožni sosed, ki ni ravno najbolj simpatičen, a ima avto in ima zemljo in ima konje in mu je treba v zameno zanje pač pomagati pokositi travnik
C – cesta, na kateri v prometni nesreči Trondi izgubi drugo ženo, sam pa jo odnese z lažjimi poškodbami, cesta, ki jo bo kmalu zasul sneg in pripovedovalca morda odrezal od trgovine, cesta, ob kateri Trond vidi risa in itak mu tega nihče ne bi verjel
Č – čas v romanu teče na dveh ravneh, preteklost je osredotočena na poletje 1948, pri čemer se Trond vrača vsaj še v leto 1944 oz. 1945, trenutek pripovedovanja pa je iztek leta 1999, ko 67-letni Trond v samoti pričakuje novo leto in si od tega obeta le dobro pijačo in spanje
D – delo na zemlji, delo med vojno, delo, ki krepi duha, delo, ki povezuje prebivalce norveškega podeželja, delo, ki iz fanta naredi moškega – Trond, ki se izkaže pri košnji, podiranju dreves in potapljanju med zagozdena debla v reki
E – Elverum, do tja je vodil vlak, od tam naprej do planšarije Trondovega očeta pa je bilo treba z avtobusom
F – Franz, ki ni Franc in je prijatelj ter vojni sodelavec Trondovega očeta, ob tem pa tisti, ki Trondu razkrije očetovo junaško udejstvovanje v 2. svetovni vojni ter ne pozabi omeniti, kako je z detonatorjem, skritim v svoji kuhinji, razstrelil most
G – golota 15-letnega Tronda nič ne spravi v zadrego, z očetom poplesujeta po dežju, delata stoje in si tazadnjo očistita bolj kot kadarkoli prej
H – Haug, tastari se poškoduje pri skladanju drv in ne vemo, zakaj se ne vrne iz bolnišnice (obupa nad ženo, ker sluti njeno nezvestobo, obupa zaradi Oddove smrti?)
I – Innbygda, mesto na norveškem podeželju, od koder se vrača Jonova mama in še ne ve, da je izgubila sina; kraj, kamor v bolnišnico pozneje prepeljejo Jonovega očeta
J – Jon, ta nesrečni Trondov prijatelj, ki se izkaže s svojo avanturističnostjo, a se povsem umakne od družine in družbe, ko odide na ladjo in se po letih odsotnosti propadel vrne na kmetijo, s katere odžene edinega brata; kdo bi mu lahko zameril uničeno ptičje gnezdo?
K – Karlstad, mestece na Švedskem, ki pomeni zadnje manj obremenjeno druženje sina in matere; ona, ki je lahkotna in drzna, on, ki skoraj udari mimoidočega in sam ne ve, od kod vsa ta jeza; ona dva, ki bolj plešeta, kot hodita, ko se vračata, ona dva, ki se jima zdi 150 kron naravnost smešnih
L – Lars, ta ubogi 10-letnik, ki ponesreči z bratovo puško v igri ustreli brata dvojčka, ta simpatični starec, ki s Pokerjem tava po temi in se odkrije družbe ne tako željnemu sosedu Trondu, Lars, ki je imel očima, a tudi Lars, ki o očimu ničesar ne izda Trondu
M – mama, ki je lahko tvoja in postaja vse težja in ti gre v najstništvu veliko bolj na živce kot pozneje, ko si tudi sam bolj spremajoč, mama, v katero si lahko zaljubljen, če je to Jonova mama in si želiš, da ne bi bila nikogaršnja mama
N – neznano je, kaj se je zgodilo s Trondovo materjo, kaj z očetom, kaj z Jonovo družino; ali se lahko kar tako poslovimo od preteklosti, ker se pač ni izšlo in smo si sami veleli utišati spomine nanjo? Ravno vse neznano in neizrečeno povezuje Konje krst s Figo in Tronda z Jadranom.
O Figi Gorana Vojnovića, ki je drugi roman letošnjega maturitetnega sklopa, preberi na blogu Gospodična knjiga.
O – Oslo, prestolnica Norveške s fjordi in okupacijo in spomini na mrzlo vodo, na čas, ko je oče še prišel in je bilo pričakovanje sladko, a snidenje ni kazalo posebnega obstanka, Oslo, ki je bilo zaradi mestnega vrveža tako drugačno od podeželja na vzhodu, Oslo, v katerega se zarežejo slovo in osamljenost
P – pismo, neosebno, naslovljeno na družino, ne pa le na Tronda, vsebina, ki želi lepo življenje in obljublja denar na banki od splavljenega lesa
R – ranjenost kot motiv, ki prežema celoten roman; rana družine Haug, rana družine Sander, globoka rana v nerazumevanju in nejasnosti družinskih odnosov v Trondu, doživljenjska rana v Jonu in Larsu, odtujenih bratih
S – slavljenje lesa, ki ni isto splavarjenju in pomeni dobiček, a tudi zaletavost Trondovega očeta, ki poleti prehiteva naravo in v usahlo reko pošlje debla, ki ne zmorejo do cilja
Š – Švedska, država, ki je kot nevtralno ozemlje med 2. svetovno vojno verjetno začasno pribežališče Trondovega očeta in Jonove mame, članov odpornišega gibanja, pa tudi kraj, ki Trondu na izletu s konji pomeni zadnji trenutek bližine z očetom in okus tujine, ki se ne izkaže posebej drugače od domače zemlje, tudi prostor, kamor roma na banko z mamo
T – Trond, pripovedovalec, glavni literarni lik romana, spoznamo ga leta 1948 kot 15-letnika, ki se prvič zaljubi in želi očarati z delavnostjo in fizično močjo ter vztrajnostjo, najstnik, ki čisla svojega očeta in komaj verjame svojim očem, ko njegov junak strmoglavi ob vodi in poljubu druge ženske
U – upočasniti svoje življenje in stoično pričakovati konec, to je Trondova mantra; razume svoje telo in ga posluša, zato zgodaj leže k počitku, dobro in redno jé, posedi na klopci in počasi šeta za psičko Lyro, preudarno zareže v les in v vasi si ne naloži 50 opravkov, temveč le enega, ne mudi se mu v družabnost in zunanje doživljaje, saj ima bogat notranji svet (Trond je moj idol!)
V – vlak, ki Tronda sili v bližino matere, a ker ne prenese pogleda na njeno zbeganost na poti in otožnost, raje pobegne v drugi vagon
Z – zapeljevanje, kot se ga loti mladi Trond; položiti roko na prepovedani sad, Jonovo mamo skoraj objeti, se vriniti med očeta in žensko v modri obleki, opozoriti nase, četudi tako otročje, pa vseeno izjemno drzno, kakor zmore samo mladost
Ž – ženska, ki je v romanu taka in drugačna; lahko je mikavna molznica, prizadeta in zato tako nežna Jonova mama, izgubljena Trondova mama, lahko je ženska kot žena, prva Trondova, od katere se je ločil, pa druga, ki je umrla v prometni nesreči, lahko je v podobi Ellen, Trondove odrasle hčerke, ki poskuša razumeti očetovo selitev v samoto
Hmm, kaj bi lahko napisala o romanu Konje krast, da bi k branju spodbudila tiste, ki jih bo roman naslednje leto najbolj zanimal – bodoče maturante? Težka naloga, če vzamemo v zakup, da mladi (khm, alarm – posploševanje, posploševanje) baje tako ali tako nič več ne berejo, sploh pa ne knjig, ki so tako arhaični in nemikavni predmeti, dolgočasni, razvlečeni, brezvezni …
Trije banalni razlogi (poleg moči zunanje prisile motivacije), ki bi lahko mladino vseeno napeljali k temu nečednemu početju, branju namreč:
1. Dogajalni prostor je Norveška, kar bi lahko v globalizacijsko ozaveščenem mladcu vzbudilo vsaj kanček več zanimanja, kot če bi se zgodba odvijala nekje na, zeeeeh, slovenskem podeželju.
2. Literarnih oseb je malo, zato se zdi karakterizacija teh mala malica, pomnjenje osebnih imen, četudi skandinavskih, ne bo težavno, Trondovo družinsko drevo pa z lahkoto narišemo, če smo bolj grafični tipi in nam gre to od rok.
3. Tudi dogodkov v romanu na prvi pogled ni veliko, pripoved je upočasnjena, Trond se v sedanjosti pasivno giblje na črti hiška-trgovina, v preteklosti pa hiška-reka, vmes ukrade konja ali dva, resda je priča očetovim skokom čez plot in sumljivim navezam tam ob žagi in v gozdu, a kaj je to takega za mladega bralca, vajenega veliko bolj pohujšljivih slik iz svojega vsakdana.
Seveda bi lahko maturanta vsi trije razlogi od branja romana tudi odvrnili. In morda je to tista glavna motivacija za branje – daj, preberi ga, ustvari si svoje mnenje o njem, presojaš sam. Ne samo o Konjih krast, ampak zmeraj, ko gre za knjigo, ki jo držiš v rokah. Vsakič znova in znova.
P. S. Izražena posmeh in nezaupanje v mladega bralca sta v službi pretiravanja in ne odsev, upam, realnosti slehernika. Prav tako roman Konje krast ni čisto zares takšen, kakršen se zdi v izpostavljenih treh razlogih za branje.
Per Petterson: KONJE KRAST (Litera, 2012, prevedla Marija Zlatnar Moe, 197 str.)
