To poletje v meni mrgoli veliko želja po počasnem in raznolikem branju. Ne ciljam samo ta letni čas, ker berem vse leto, so pa lahko naslednji meseci zame vseeno še boljši.
Kaj bom poskusila prebrati (nikakor pa se ne bom obremenjevala, če se bo vmes znašlo kaj drugega) in zakaj točno te naslove? Izvoli, to je poletno branje Gdč. knjige 2021!
Bizarne zgodbe so zbirka desetih kratkih zgodb Olge Tokarczuk, Nobelove nagrajenke, katere pisanje bom spoznala prvič. Zbirki Moderni klasiki zlahka zaupam, nekoliko nesuverena pa sem, ali mi bo tematsko prepletanje realnosti in fantazije zares ustrezalo.
Zaupam priporočilom kolegom, ki pravijo, naj le preberem Kolesarja Marka Radmiloviča. Redno poslušam avtorjeve Zapise iz močvirja in podobno metaforiko ter družbeno ironijo si obetam tudi v njegovem prvencu, v središču katerega je resignirani srednješolski učitelj zgodovine. Prikladno zame, ki ravno iščem (ali pa me najdejo) učitelje v literaturi (nazadnje sem prebrala odličen primer v romanu Zlata leta gospodične Jean Brodie).
Bela kot mleko, rdeča kot kri je mladinski roman Alessandra D’Avenia, ki si ga želim prebrati zaradi priporočil svojih dijakov, Krasne dneve Andreja E. Skubica, njegov najnovejši roman, pa sprejmem v svojo poletno družbo zaradi pisateljevega sloga in učinkovite razdelave medosebnih odnosov. Pred leti sem prebrala njegove romane Fužinski bluz, Koliko si moja? in Samo pridi domov.
Začela sem listati po pesniški zbirki Walta Whitmana, Pesem o sebi, in takoj doživela že znano hiperaktivno frustracijo: poezija, ki po obliki in zgoščenosti spominja na prozo, metaforika, ki me sili k izpisovanju, vzdušje, ki me vabi v poistovetenje – kako naj branje sploh nadaljujem, če se že pri prvih treh pesmih lahko ustavim za 2 uri? Whitmana še nisem brala, prav tako ne Millerja. V zbirki pisem Draga, draga Brenda si obetam kaj zelo navihanega in slabo vest na koncu, da sem rinila nos v tako razgaljeno zasebnost dveh ljubimcev.
Knjiga Tri ženske je plod raziskovanja novinarke Lise Taddeo, ki se s tremi sogovornicami pogovarja o njihovem spolnem življenju. Ob populističnem ukvarjanju s spolnostjo – vsak oglas se že trudi biti seksualiziran, vsak gib v glasbenem spotu je seks … – se mi zdi takšno usmerjeno in poglobljeno ukvarjanje z bolj življenjsko in mogočo spolnostjo izjemno dragoceno. Radovedna sem, o kakšnih stvareh pripovedujejo ženske in kako jih doživljajo.
Prav tako me zanima ozadje dela in življenja novinarja Dejana Pušenjaka, ki je v Retrovizorju, dnevniku gospodinjca, v prikladno obliko dnevniških zapisov ujel (ne)čednosti slovenske medijske sfere. Manem si roke, pa še Maribor je vsaj malo moj.
Prebujeno družino dr. Shefali Tsabary sem že začela brati, a sem se po nekaj desetih straneh ustavila, saj je besedilo prebogato z uvidi o tem, v kakšni družbi živimo in kakšne posameznike oblikujemo v družini. Gre za izjemno nežno in razumevajoče pisanje, ki bralcu odpira mnoga vprašanja v zvezi s preteklimi dejanji in ga izziva z možno boljšo prihodnostjo, ki se začne v družini.
Drugače bomo morali v teh tesnih odnosih začeti ravnati tudi z vprašanji in odgovori o uporabi tehnologije v vsakodnevnem življenju. Ta je vzrok za mnoge družinske in partnerske razprtije ter oddaljevanje med ljudmi. Delo Epidemija pametnih telefonov Manfreda Spitzerja prinaša pomembna poglavja, kot so: Motnje mišljenja zaradi pametnega telefona, Starši in pametni telefoni, Depresija zaradi pametnih telefonov, Osamljeni samski, Digitalizacija s strahom, Ali postajamo neumnejši? itd.
Na fotografijah manjkata še dve zame izjemno pomembni knjigi naslednjih poletnih tednov, in sicer:
Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih
Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?
Želim ti mirno poletje s pravo knjigo za točno določen trenutek in razpoloženje!