Verjamem, da si Igro po dansko pred meseci že opazil v kateri od izložb. Mene, ki igro teoretično in praktično že več let zelo dobro poznam, predvsem zaradi treninga Neverjetna leta, obiskov socialne pedagoginje s sinom in trenutkov na Pinterestu, ni navdala s posebnimi novostmi, izjemno lepo pa se mi zdi, da samostalnik ‘igra’, ki ga hitro povežemo z drugim, ‘otroštvo’, dobi svoje knjižno mesto prav zdaj, v 21. stoletju, ko otroke vse več razvažamo k vodenim aktivnostim, skrbimo za njihov zgodnji intelektualni razvoj in iščemo varstvo zanje, ker moramo sami opraviti še tretji dolg in zahteven projekt ob sicer redni zaposlitvi. Iz takih družin igra hitro izgine in pomeni le trenutek v dnevu, ko otrok premosti dolgčas med eno in drugo (od odraslih) načrtovano aktivnostjo. Kaj pri tem družina, otrok in odrasli, zamudi, je pojasnjeno z vidika Danke, ki ima to srečo, da živi v kulturi, ki ji igra ne pomeni le nečesa otroškega/otročjega, ampak veliko več: stik s sabo, način razmišljanja in pristop do življenja nasploh.
Spodnje besedilo je bilo prvotno objavljeno na Instagramu pod ključnikom #instagdč.
Z Danci bi se glede te teme res lažje razumela kot s Slovenci, moj bog, da res. Ker Slovenec reče: “Igrajo naj se otroci./Igra je za tamale./Ti si pa res otročji.” In po šoli mulca raje vozi v glasbeno, na tenis in k dramskemu (vse na en dan), ker to bo otroka okrepilo (obremenilo pa ne?) v imenu jake storilnosti, ki se iz leta v leto stopnjuje in v 3. letniku srednje šole to isto dete pravi: “Ne treniram več, ker bi se moral odločiti med šolo in športom, v glasbeno se mi ne ljubi več, itak bom bitcoine rudaril.” Igra, ljudje, igra! V knjigi Igra po dansko je seveda vse perfektno in čudovito je opazovati igro dojenčka, malčka, šolarja … ni pa v knjigi dovolj poudarka na vsem dobrem, kar igra pomeni v družini – ne le otroku, temveč vsem članom, tudi odraslim. Zame je moja želja po tem, da otroka opazujem pri igri in se mu dnevno pri njej pridružim, izjemen indikator nivoja mojega celostnega počutja. Igrivost se zgodi, ko si sproščen in spočit. In sproščen in spočit postaneš prav med igro z otrokom. Včasih je prekleto težko ujeti ta ritem in tudi jaz pogosto viham nos, rekoč: “Pa ne da se mi še igrat, no.” Škoda, ker večno pa tega: “Mami, se greva igrat?” tudi ne bo. Časa naj bo dovolj, časa za igranje s tem in onim, za upočasnjevanje, druženje in kičasto veselje. Delo sicer ne prinaša posebnih (novih) zamisli za igro, a jasno predstavi dansko kulturo, katere pomemben del je živost. In živost je igra. Če nič drugega, sem prav med branjem tega dela doživela dve izjemni igralni situaciji s sinom in otroki iz soseske. Mogoče sem se zanju lažje odprla prav zaradi vneme Iben Dissing Sandahl. Ta je sicer v soavtorstvu z Jessico Joelle Alexander izdala v Sloveniji zelo naklonjeno sprejeto Vzgojo po dansko.
